Nasveti in novosti

Negovani lasje so prečudovit naglavni okras, ki ga čisto po nepotrebnem kazimo z neustreznimi vsakodnevnimi navadami. 

V času izrednih razmer zaradi pandemije v zdravstvenih zavodih delujejo predvsem službe nujne medicinske pomoči. Politična odločitev o ukrepih v zvezi s koronavirusom, ki sicer ogroža zdravje neprimerljivo manj kot druge bolezni, zaradi katerih pa ni razglašenega izrednega stanja, ima verjetno v ozadju precej drugačen namen kot le skrb za zdravje ljudi.

Mnogi zdravniki že opozarjajo, da  lahko  več ljudi umre zaradi prepozne ali neustrezne zdravstvene oskrbe življenje ogrožajočih bolezni, kot so rak in kardiovaskularne bolezni, kot pa za koronavirusom. 

Zdravje cenimo šele takrat, ko ga izgubimo. Podobno se je zgodilo tudi meni. Leta 2012 sem močno zbolela. Zdravniki so mi diagnosticirali neozdravljivo avtoimuno bolezen prebavil - Crohnovo bolezen. Ker je bolezen neozdravljiva in roko na srce, zelo neprijetna, sem bila pripravljena poskusiti karkoli. Z diagnozo neozdravljive bolezni se enostavno nisem bila pripravljena sprijazniti. Na spletu sem odkrila zgodbe ljudi, ki so bolezen zatrli z rastlinsko prehrano. Poskusila sem, izgubiti nisem imela kaj. Že takoj ko sem iz svoje prehrane izključila meso in mlečne izdelke ter povečala vnos sadja in zelenjave sem opazila znatne spremembe. Moja prebava se je uredila in počutila sem se bolje. Tako se je začelo.

Živo srebro je izjemno toksična kovina, ki se danes nahaja še v nemalo ustih ljudi starejše generacije (pa tudi mlajše). Amalgamske (srebrne) plombe čez čas izgubijo skoraj polovico svoje teže, kar pomeni, da jo smo polovico tako ali drugače zaužili (stopili s slino, pojedli, prestavili na druga mesta po telesu …). Iz vsake plombe se po poročilu Svetovne zdravstvene organizacije DNEVNO izloči od 3,0 do 17,00 mikrogramov živega srebra, kar pri povprečenem človeku (ki naj bi imel okoli 8 plomb) znese dvakrat večjo količino živega srebra od tiste, ki jo dobimo z uživanjem kontaminiranih rib. 

Cel svet je zajela akutna kolektivna travma. Najbolj naravno je, da nas je v tej situaciji strah.   Stiska se je pokazala na vseh nivojih. Ljudje se bojijo za svoje ljubljene, zase, za eksistenco, skrb za prihodnost. Počutimo se ujeti in nemočni. Okužba je v porastu, grožnja je realna.