Svojega otroštva se ne spomnim kaj dosti. Imam nekaj kratkih spominov, bolj žalostnih, ki so ostali kot pečat. Spomnim se, ko sem odkrila darila za Miklavža in je bilo zgodbe o njegovem prihodu konec. Ravno tako strašenja in klečanja z molitvijo, da te ne vzame parkelj. Sankanja z bratom, ko sem bila pretepena, ker se je spustil po klančini in si razbil nos, ko sva ostajala dopoldan sama doma in je mama odšla v trgovino z avtobusom … do postaje je bilo dvajset minut peš. Ko sem morala kleče z molitvijo prositi teto za birmansko botro, svojim otrokom sem šla sama, ko sem padla s steklenico in se porezala, je mama rekla da sem sama kriva, pa me je ona poslala po vino, dobila sem tri šive, ko me je dvanajstletno zaradi ljubosumja peljala h ginekologu, če sem še nedolžna, češ da oče hodi ponoči k meni.

Preberite več