Nasveti in novosti

Očitno je moj partner težak primer. Sploh noče seksati z mano. Poskusila sem vse možne variante − ne pomagajo ne pogovor, ne skupinsko gledanje pornografije, ne eksplicitno povabilo … Vedno samo reče, ali je vse v redu z mano, pa da ga naj pustim, naj ne bom tečna. Še vedno raje gleda pornografijo ali se samozadovoljuje. Spolne odnose imava 1-krat do 2-krat na leto, in sicer na mojo pobudo. Zelo trpim, počutim se neprivlačno, ponižano, prevarano. Zame je to enako kot prevara. Vzburi in samozadovoljuje se pri gledanju drugih žensk, mene pa zavrača pod pretvezo, da je utrujen … Največ, kar naredi, je to, da me včasih objame. Počutim se kot neka gospodinja-mama-sestra, ki skrbi zanj. Pogrešam tisto pravo partnerstvo, kjer je prisotna tudi želja po spolnosti z obeh strani. 

V posnetku Zakaj naše telo proizvaja viruse, Dr. Andrew Kaufman, (https://www.youtube.com/watch?v=G6M1tmGmtLo) najdemo razlago, da so virusi verjetno odgovor telesa na škodljive snovi. Kako pa se virusi širijo? Odgovor zdravnikov je jasen, zagotovo pa ne po zraku (ne bom našteval virov, jih je veliko). Pravi odgovor je morebiti v odgovoru tanzanijskega predsednika.

Vsak dan, vsako soboto, sredo ali kateri koli drugi dan je bilo enako: nepredstavljivo ali bolje neprestavljivo, nepomično, znano iz dneva v dan. Ljubezen njunega življenja je že zdavnaj iztrohnela, smrad ni bil tako silovit, kot si predstavljamo; le ostanki so vedno bili tam, željni pokopa, miru, zadnjega poljuba, slovesa. Vsak od vpletenih in poznanih je imel svojo zgodbo, svojo podobo zgodbe, svojo pravljico in svoje pravice do te zgodbe. Vsak je drugače doživljal čas te ljubezni: 3, 5, 10, 20 let ali morda samo zadnji teden, dva. Dolgost poznanstva ni bila merodajna za poznavanje resničnosti bivanja in umiranja. Kdor je čutil prisotnost 20 let, je bil morda že otopel, kdor je poznal zakon zadnji teden, je bil sočutno prisoten in zategadelj bližje resnici, najmanj spoštovani dami vseh časov, izgnani iz raja še pred Evo, Adamom in njunim domnevnim grehom. Dama resnica bi lahko bila že sama po sebi raj, brez dodatne vsebine, brez še nekaj …

Vsak med nami se sooča z določenimi negativnimi izkušnjami iz preteklosti, ki še vedno močno vplivajo na delovanje in doživljanje trenutnih situacij. Dokler se jih ne zavedamo, bomo ponavljali ene in iste napake tudi v prihodnje …  Šele ko vemo, katere čustvene rane nosimo v sebi, lahko začnemo s spremembami. 

Svojega otroštva se ne spomnim kaj dosti. Imam nekaj kratkih spominov, bolj žalostnih, ki so ostali kot pečat. Spomnim se, ko sem odkrila darila za Miklavža in je bilo zgodbe o njegovem prihodu konec. Ravno tako strašenja in klečanja z molitvijo, da te ne vzame parkelj. Sankanja z bratom, ko sem bila pretepena, ker se je spustil po klančini in si razbil nos, ko sva ostajala dopoldan sama doma in je mama odšla v trgovino z avtobusom … do postaje je bilo dvajset minut peš. Ko sem morala kleče z molitvijo prositi teto za birmansko botro, svojim otrokom sem šla sama, ko sem padla s steklenico in se porezala, je mama rekla da sem sama kriva, pa me je ona poslala po vino, dobila sem tri šive, ko me je dvanajstletno zaradi ljubosumja peljala h ginekologu, če sem še nedolžna, češ da oče hodi ponoči k meni.