Botanično ime za breskev je Prunus persica ali perzijsko jabolko. Domovina tega lepega, žametnega in okusnega sadeža pa ni Perzija, kot izhaja iz imena, ampak Kitajska. Stari Grki so domovino velikih kraljev Ahamedinskega cesarstva Kira, Kambiza in Dareja imenovali Perzija, od koder so v Sredozemlje prihajali okusni sadeži. Breskve, ki so v Perzijo sicer prihajale s Kitajske, pa so v antičnem Sredozemlju veljale za sadež iz Perzije in zato so mu dali ime perzijsko jabolko. Prepričanje o perzijskem izvoru breskve, ki je bilo osnova za taksonomsko poimenovanje, izhaja tudi iz etimologije imena breskev, ki je povzeto iz latinskega imena persica, kar dobesedno pomeni perzijska. Slovensko ime breskev izvira iz slovanske besede bersky, podobno je starovisokonemško pfersich in nemško Pfirsich.
Starogrški filozof in utemeljitelj botanike Teofrast (371 pred n. št.–278 pred n. št.) v svojem delu Historia Plantarum piše, da so Grki breskev gojili že v 4. stoletju pred n. št.
Iz zgodovine je znana zgodba o iz življenja rimskega cesarja Marka Avrelija Aleksandra Severa (208–235): ko je lovorikovec na njegovem vrtu prerasel breskev, so si to razlagali kot napoved zmage nad Perzijci. V antičnih emblemih je bila breskev povezana s srcem, njen list pa z jezikom, kar je pomenilo iskreno besedo, ki prihaja iz srca. Tako je podoba breskve z listom v renesančni umetnosti postala simbol resnice.
Eden najbolj priljubljenih motivov v kitajski in japonski umetnosti je bila breskev. Breskovo drevo, cvetove in plodove so povezovali z nesmrtnostjo, dolgim življenjem, pomladjo in mladostjo. Kitajski bog dolgega življenja Shu Lao je upodobljen z breskvijo v roki ali pa tudi v sami breskvi, še bolj pogosto pa v družbi boga veselja Fu-sina in boga bogastva Thai-shena. Trije sveti sadeži – breskev, granatno jabolko in limona nosijo simboliko dolgega življenja, veselja in bogastva.
Breskev pa ni bila le simbol nesmrtnosti, ampak tudi sestavni del eliksirja življenja v taoistični religiji. Sadeži breskve so simbolizirali tudi srečno zakonsko zvezo. Vejam breskve so pripisovali zdravilno moč in z njimi tolkli bolnike z vročino, kar naj bi izganjalo zle duhove, amulet iz breskovega lesa ali breskovih koščic pa je veljal za močno zaščitno sredstvo pred zlimi duhov, ščitil pa naj bi celo pred epidemijami.
Breskov cvet je s svojo lepoto in nežnostjo simboliziral žensko načelo. Spomladi je nevesta na Kitajskem dobila v dar cvetočo breskovo vejico, kar naj bi ji prinašalo srečo v zakonu. Breskov les so na Kitajskem uporabljali za izdelavo skodelic, čarobnih palic za izganjanje zlih duhov, preroških figuric in podob bogov zaščitnikov, veje breskev pa še danes krasijo domove ob kitajskem novem letu, kar naj bi odganjalo zle duhove. Ogrlice z nanizanimi kroglicami iz breskovega lesa ali koščic so pogosto dajali okrog vratu otrokom, da bi jih zaščitili pred demoni, ki so nadvse radi ugrabljali prav otroke. Otrokom so okrog nogic natikali tudi nekakšne »žabice« oz. objemke iz breskovega lesa in verjeli, da jim bo s tem dano dolgo življenje in zaščita pred vsem slabim.
V kitajski mitologiji se breskev pojavlja v treh oblikah: kot lin-tao (čudežna breskev), pan-tao (zdravilna breskev) in sian-tao (breskev nesmrtnosti). Mitološke breskve zorijo vsakih 300, 1000 in 3000 let, rastejo le na svetih mestih, na vrhovih svetih gora Dusho, Buchzoushan in Kun-lun ter na otoku Pen Ali, kjer živijo nesmrtniki, ki se skrijejo pod zemljo, ko se otoku približa ladja.
Ena izmed starih kitajskih legend pripoveduje o Ksi-van-mu ali Boginji zahoda, imenovani tudi Velika mati ali Zlata mati, in breskvah nesmrtnosti z njenega vrta: »Ksi-van-mu živi daleč, daleč na zahodu, za peščenimi puščavami, kjer je poleti peklensko vroče, pozimi pa neznosno mrzlo, za neprehodnim labirintom gora in sotesk, po katerih tečejo belo razpenjene gorske reke, za neskončnimi slanimi močvirji, kjer ni nikakršnega življenja. Tam daleč se dviga v nebo gora Kun-lun, brez potokov, dreves in trav – le prepadne skalne stene se dvigajo vse do nebes. Tam živi Ksi-van-mu, vladarica vseh nesmrtnih žensk, kač in vseh bitij ženskega spola. Pod ozvezdjem Velikega voza (Severne velike medvedke) stoji čudovito mesto, obdano z velikim zidom. Na vseh štirih straneh neba se iz obzidja dvigajo visoki stolpi iz nefrita. Na vzhodni strani obzidja so zlata vrata nepopisne lepote, ki so jih izdelali nebeški umetniki. Nad vrati sije nenavaden čudovit biser skrivnostnega sijaja, ki z vsemi barvami mavrice razsvetljuje deželo. Velika Ksi-van-mu ali Zlata mati je obdana z množico prelepih nebeških deklet, ki skrbijo za njen sadovnjak breskev. Da bi te breskve dozorele, je potrebnih 9000 let, saj se v njih kopiči čudežna moč, in tisti, ki jih poje, postane nesmrten. Toda v ta sadovnjak ne more priti nihče. Le občasno Velika mati tretji dan tretjega meseca tam priredi veličastno slavje Pan-tao-hui, na katerega povabi bogove, duhove in modrece, ki jih pogosti z medom nebesnih čebel in breskvami nesmrtnosti. Breskve z njenega vrta, ki so dajale večno mladost in nesmrtnost, pa sta okusila tudi dva smrtnika – car Mu iz Zahodne dinastije in car Wu iz dinastije Han. Car Wu je slučajno zašel do palače in sadovnjaka in boginja ga je pogostila z breskvami in vinom. Car Wu pa je dobil breskve od boginje kot darilo za zdravljenje. Car je koščice shranil in posadil, tako da so iz njih zrasle breskve. Kot vsi prepovedani sadeži je tudi to sadje vabilo v njegov vrt tatove.«
V arhaičnih mitih pa je Ksi-van-mu tudi vladarica dežele mrtvih, ki leži na zahodu. V enem najstarejših zapisov z naslovom »Knjiga gora in morij« ( Shan-hai-jing) je Ksi-van-mu upodobljena kot človek, ima pa leopardov rep in tigrove kremplje. Opisana je kot božanstvo, ki povzroča epidemije, bolezni in naravne nesreče. Od nje je odvisno življenje vseh ljudi, razen modrecev in svetnikov. Knjiga razlaga kakšno delovanje imajo čudežne breskve iz njenega vrta, ki pa jih smejo jesti le izbranci: »Tisti, ki so jih poskusili, postanejo tako lahki, da lahko letijo nad oblaki, ostanejo vedno mladi in nesmrtni, poleg tega pa se pred njimi kot odprta knjiga razkrivajo vse skrivnosti vesolja.«
»Knjiga gora in morij« je po mnenju nekaterih raziskovalcev nekakšen kodeks, delo neznanega avtorja iz 3. stoletja n. št., ki vsebuje zapise o geografiji, biologiji, botaniki, mineralogiji, etnogeografiji, kozmologiji, medicini pa tudi mite in legende. Obstajajo mnenja, da je knjiga pravzaprav šifriran zvezdni zemljevid neba, koledarski sistem številk, program ustvarjanja vesolja, katalog človeške populacije, ki opisuje posamezne psihološke značilnosti človeštva.
Drugačen simbolni pomen pa ima breskev v japonskem mitu o božanskem Idzanagiju, ki se spušča v kraljestvo mrtvih po svojo pokojno ženo Idzanami. Njegovo potovanje pa se je končalo z razočaranjem, saj je ugotovil, da se je njegova žena v svetu mrtvih spremenila v peklensko čarovnico. Bežečega Idzanagija so skoraj ubili besni demoni, vendar so ga rešili veliki božanski plodovi – tri breskve z drevesa, ki je raslo blizu vrat v pekel. Kot velike granate jih je vrgel v demone, ki so zbežali nazaj v pekel. Iz tega mita je razvidno, da so v deželi vzhajajočega sonca breskvi pripisovali magično moč zaščite pred demoni zla.
Tudi na Kitajskem je breskev imela status zaščitnice pred zlom. Na predvečer velikih praznikov, ko naj bi zlobni duhovi še prav posebej radi lovili kitajske duše, so modri ljudje sprejeli »dodatne zaščitne ukrepe« – pred novoletno nočjo so domove okrasili z breskovimi vejicami, prvi dan novega leta pa so na vhodna vrata nabili breskove deščice ali podobice bogov zaščitnikov, izdelane iz breskovega lesa.
V Južni Koreji v februarju, ko zacvetijo breskve, obredno zažgejo »starko« in se poklonijo duhu riževih kolačev. Ta spomladanski obred ima vlogo priprošnje za dobro letino.
Breskev je tudi zelo pogost simbol ženskih spolnih organov in je imela velik pomen v taoističnem seksualnem misticizmu. Menda je celo beseda tao prvotno pomenila breskev. Seksualni pomen breskve je pogost tudi v Evropi. V antiki je bila breskev sadež boginje Venere in boga svatbe Himeneja. Celo Albert Veliki ali Sveti Albert (1193–1280), nemški filozof, teolog, znanstvenik in škof, čemur se je odpovedal, ker ga je škofovanje oviralo pri znanstveno raziskovalnem delu, je v svojem delu »De vegetalibus et plantis« (»О rastlinah«) zapisal, »da breskev povečuje spolno moč, toda nekdanja svetost tega sadeža še ni pozabljena!«
V krščanstvu je breskev simbol notranjega miru, ki ga izraža duša krepostnega človeka. Pri upodobitvi Marije z Jezusom se kot simbolni sadež odrešenja včasih namesto jabolka pojavlja tudi breskev.
Breskev, imenovana tudi breskovjek, bresku, derance, kostenica in nenavadno ime za ta slasten sadež – krvavice, je eno najstarejših sadnih dreves, ki so jo gojili že 3000 let pred n. št. Okoli leta 334 so jo pričeli kultivirati tudi v Italiji, že prej pa verjetno tudi v Grčiji. Breskev sodi v drevesno vrsto rožnic (Rosacea). Drevo običajno zraste le do 8 metrov in je široko razvejeno. Deblo se pogosto že zelo nizko nad tlemi razdeli v več močnih vej. Skorja je sivorjava in sprva gladka, pozneje sivo razpokana. Mladi poganjki so ravni in goli, brsti so jajčasti do 6 mm dolgi in dlakavi. Listi so nameščeni na veje premenjalno, podolgovati in suličasti, 5–15 cm dolgi in 2–4 cm široki, po robu nažagani. Cvetovi so dvospolni, 2–3,5 cm široki, navadno sedeči in večinoma posamezni, včasih pa po dva skupaj, venčni listi so rožnati, rdeči ali beli, čašni listi pa so po zunanji strani dlakavi. Koščičasti plodovi so okroglasti, 5–8 cm debeli, sočni, rumeno-oranžno-rdeči in po površini žametno dlakavi. Površina koščice je globoko razbrazdana.
Breskev je enodomna in žužkocvetna drevesna vrsta, ki cveti malo pred olistanjem marca ali aprila. Razmnožuje se lahko s semenom in s cepljenjem na sejance breskve, slive ali marelice.
Najstarejša sorta breskev, ki jo poznamo v Evropi, so vinogradniške breskve. Njihova značilnost je, da zrastejo iz koščic, kot divjaki. Običajno imajo rdeče meso, a zrastejo tudi takšne s popolnoma belim mesom. Zelo znana sorta vinogradniških breskev, ki pa niso divjaki, je sorta Weinbergpfirsich, ki izvira iz doline Mozele v Nemčiji. Vinogradniške se imenujejo zato, ker so jih nekoč zelo radi sadili v vinogradih, še bolj pogosto pa so se zasadile kar same.
Janez Zalokar (1792–1872), duhovnik, pisec in leksikograf, je med službovanjem v Škocjanu na župnijskih posestvih proučeval načine obdelovanja in pridelovanja poljščin, sadja, zelenjave in vina. Leta 1854 je pri Kranjski kmetijski družbi izdal knjigo z naslovom
»Umno kmetovanje in gospodarstvo«, v kateri o breskvah pri nas piše:
»Breskve in aprikoze so ptuje sadje, iz Perzije k nam prinešene, in so še zdej mraza zlo občutljive, posebno aprikoze, ki zgodej cvetó in rade pozebejo, in ne storé v merzlih krajih.
Tudi breskev in aprikoz je več rodov, in sosebno breskve so kosmate in gladke, kálanke in darancje, to je, take, ki rade koščice izluščijo, in take, ki se kost mesa terdo derží. Potlej so breskve sočnáte in moknate, rumene, bele in rudeče.
Bomo tudi nekaj mnogih breskov požlahnjenih iz gracarskega drevnjega sadišča imenovali, da bomo slovenskem sadjorejcom povedali, kje in kakošne breskve žlahniši od navadnih naših dobiti zamorejo. Tudi mesec, kdaj da zorijo, bomo pristavili.
Breskve in aprikoze ljubijo dobro zemljo in zlo solnčne kraje in gorkoto. Aprikoze sosebno nar bolj storé pri ozidji ali pri stenah proti jugu in od burje in severja. Iz kosčic zrastejo divjaki, ki se s presajenjem nekoliko požlahnijo; nar bolj pa je cepiti jih v breskvine divjake, ali pa v češplje ali v cibore, tudi v mandeljne, in morebiti še v češnje, in za pritlikovce v dren, ali pa v oparnice, pa se nerade primejo. V sklad se morajo zgodej cepiti, vsaj do polovice svičana, ker zgodej ženó.
Obrezovanje breskev in aprikoz potrebuje posebne zurnosti in znajdnosti, ker le stari les se obrezuje, ki nima popkov. Kar se letas starega prireže, naj se gleda, de bodo take veje gnale mladike, ki bodo drugo leto cvele in sad imele; lepe letašnje mladike pa naj se varjejo, da drevo letas brez sada ne bo.«
V tradicionalni azijski medicini se breskve že tisočletja uporabljajo pri zdravljenju številnih bolezni, sodobne znanstvene študije pa ugotavljajo, da spojine v breskvah zmanjšajo rast tumorjev tudi za več kot 35 odstotkov, ščitijo pa tudi pred poškodbami jeter, ki nastanejo zaradi agresivnih zdravljenj in sintetičnih zdravil. Breskve tudi krepijo imunski sitem, vezivna tkiva, žile in srce. Od nekdaj pa so breskve cenjene tudi v kozmetiki, saj je olje iz breskovih koščic odlično sredstvo za pomlajevanje kože.
Tradicionalna kitajska medicina kot vir zdravja in dolgega življenja omenja štiri rastline: »travo nesmrtnosti« ali jiaogulan (Gynostemma pentaphyllum), bor, cipreso in breskev.
Znano je, da so Egipčani koščice in listje breskev zaradi visoke vsebnosti strupenega amigdalina uporabljali za usmrčevanje na smrt obsojenih. Plodovi breskve so bili v ljudskem zdravilstvu cenjeni za čiščenje krvi, kot blag laksans in diuretik. Breskov sok je veljal za odlično sredstvo pri prebavnih motnjah, vročinskih boleznih, ledvičnih kamnih in krvavem mokrenju.
Vincent van Gogh: Cvetoče breskve
Zdravilnost breskve je posledica visoke vsebnosti karotinov, to so rastlinska barvila v lupini in mesu. Rastlina karotine potrebuje za obrambo proti žuželkam, bakterijam, glivam in drugim naravnim sovražnikom. Ksantofili ali rumena barvila breskev varujejo pred učinki premočnega sonca. Brez zaščitnih barvil bi sončna svetloba v celicah povzročila nastajanje škodljivih prostih kisikovih radikalov. Ko se karotini, ksantofili in druge rastlinske obrambne snovi vključijo v presnovo v človekovem organizmu, še naprej opravljajo svojo osnovno varovalno nalogo. Zato so breskve tako zelo zdrave, zlasti še v stresnih okoliščinah, saj kombinacija njihovih biološko aktivnih sestavin omogoča adaptogeno delovanje tega sadeža – v zelo kratkem času nam izboljša razpoloženje, prežene nemir in živčnost.
V plodovih breskve je 80–86,6 % vode, 0,5–0,8 % beljakovin, 0,2–0,5 % maščob, 6,7–14,4 % ogljikovih hidratov (predvsem saharoza, 0,5–1,3 % pektina, 0,3–1,4 % surovih vlaken), 0,08–1,12 % kislin (predvsem jabolčna in vinska, nekaj tudi citronske), 0,6–1 % provitamina A, 0,02–0,1 mg % vitamina B1, 0,05 mg % vitamina B2, 0,9 mg % nikotinske kisline, 4–20 mg % vitamina C, 0,6 % rudninskih snovi (30 mg % natrija, 220 mg % kalija, 8–42 mg % kalcija, 10–21 mg % magnezija, 0,6–5 mg % železa, 0,1 mg % bakra.
Breskve vsebujejo natrij in kalij v idealnem razmerju 1 : 7, zato so že v tradicionalni medicini znane kot odlično sredstvo pri srčno-žilnih boleznih in visokem krvnem tlaku. V breskvah je tudi visoka vsebnost biotina, ki krepi kožo, lase in nohte, visoka vsebnost pektinov pa znižuje raven holesterola, ureja prebavo in odpravlja zaprtje.
Hildegard von Bingen (1098–1179) v svoji knjigi »Vzroki in zdravljenje bolezni« priporoča nezrele breskve s semeni, listi, korenom, smolo in lubjem za zunanjo uporabo pri bolnih očeh, glavobolih in protinu.
Verjetno so izkušnje tradicionalne kitajske medicine sprožile vrsto raziskav in kliničnih študij o zdravilnem delovanju breskev. V eni izmed študij so ugotovili, da so polifenoli iz breskev in sliv aktivni proti hormonsko odvisnim rakavim celicam dojke. Neka druga študija je dokazala protitumorsko delovanje etanolnega ekstrakta korenine breskve pri raku jeter – hepaticelularnem karcinomu.
Breskve so bile v kliničnih študijah uporabljene tudi za pospešeno presnovo toksičnih sestavin v tobačnem dimu pri kadilcih in ugotovljeno je bilo, da breskve zaščitijo celično tkivo pred nikotinsko toksičnostjo.
Pri klinični študiji o učinku polifenolov breskve na inhibicijo tumorjev in antimetastatski učinek so rezultati pokazali zaviranje rasti tumorja in pljučnih metastaz z odmerkom 0,8–1,6 mg na dan, kar ustreza uživanju dveh do treh plodov pri človeku s težo 60 kg.
Zanimiv je bil tudi rezultat klinične študije na miših, s katero so dokazali, da ekstrakt breskev znatno zmanjša škodljive stranske učinke cisplatina (cis-diammendikloroplatin II), ki je sicer eno najučinkovitejših kemoterapevtskih sredstev, vendar je njegova klinična uporaba precej omejena zaradi hude nefrotoksičnosti. Presenetljiv pa je bil tudi podatek, da se je zaviralni učinek cisplatina na karcinom debelega črevesa okrepil ob vzporedni uporabi z ekstraktom breskev.
Maria Ana Kolman
Komentarji