Zlato jesen sem letos septembra že doživela v južni Sibiriji – na potovanju po ruski guberniji Altajski kraj in republiki Gornji Altaj. Pri nas jesen šele barva drevesa v svoje tople barve, na Altaju pa ji je čas za to namenil le mesec dni, v katerem se pokrajina pozlati: macesni in breze se obarvajo zlato rumeno, sibirske cedre in bori postanejo smaragdno zeleni, jerebike, kaline in javorji pa zažarijo kot rdeče plamenice.
Altajski kraj je stepska pokrajina ob rekah Katun, Bija in Ob. Glavno mesto je Barnaul, kjer sem obiskala doktorja Sergeja Valerjeviča Korepanova in si ogledala altajski fitocenter Alfit in Ištitut Galen. Dr.Korepanov je ginekolog, onkolog, fitoterapevt, avtor knjig »Rastline v profilaktiki in zdravljenju raka« in »Obrazi rastlin – rastlinski svet v očeh zdravnika«, pa tudi zbiralec starin in ustanovitelj muzeja »Svet časa«.
Že nekaj let znanja o fitomedicini, ki sem jih pridobila pri dr.Korepanovu, prenašam tudi v svojih zapisih, predavanjih in oddajah v Klepetu ob kavi, pri čemer spodbujam ljudi, da v preventivo in podporo zdravljenju vključijo rastline, ki nam jih ponuja največja zakladnica zdravja – narava. Ne le neokrnjena narava daljnega Altaja, predvsem narava v naši domovini, zlasti pa narava na našem »domačem pragu«. V mesecu novembru bom imela v Ljubljani predavanje, v katerem bom predstavila pomen fitomedicine kot podpore pred in v času konvencionalnega zdravljenja, pa tudi pomen fitopreventive. Podpora adaptogenov pri vseh oblikah klasičnega zdravljenja je precej zapostavljeno področje, dolgoletne klinične izkušnje dr.Korepanova pa dokazujejo, da je s pomočjo rastlin možno doseči v organizmu stanje homeostaze, kar je pogoj za vzpostavitev procesa samozdravljenja. Bolniku klinične študije same po sebi ne dajejo niti pretiranega zaupanja niti zagotovitve ozdravitve. Največje zaupanje in upanje mu lahko da zaupanje v zdravnika in zdravljenje, predvsem pa dobro počutje in splošno psihofizično stanje v času zdravljenja. Ob močnih kemo – in radioterapijah ter zahtevnih operacijah je to precej težak izziv, vendar fitomedicina prav pri tem ponuja pomoč in podporo. Čeprav medicina danes prisega na t.i. »sveto trojico« - kemoterapija, obsevanje in operacija, mnogi zdravniki v svoji klinični praksi spodbujajo bolnike, da kot vzporedno zdravljenje uporabijo tudi fitomedicino. V mnogih primerih se je izkazalo, da je sodelovanje zdravnika in fitoterapevta ter kombinacija znanosti in narave, lahko trdno zagotovilo ozdravitve.
V veliko veselje mi je bilo povabilo dr.Korepanova na šolanje iz fitomedicine prihodnje leto v juniju in juliju v njegovem inštitutu Galen in v čudoviti naravi ob jezeru Aja v Gornjem Altaju, ki velja za izjemen naravni botanični vrt. Na šolanje dr.Korepanov vabi vse, ki želijo prepoznati rastline v naravnem okolju in se naučiti njihove uporabe pri zdravljenju ali preventivi. Velika redkost je, da znanja o zdravilnem delovanju rastlin predaja odličen poznavalec rastlin in zdravnik, ki je v svoji klinični praksi učinek rastlin lahko tudi spremljal pri posameznih diagnozah in terapijah klasičnega zdravljenja. Poseben program šolanja je namenjen tudi zdravnikom in terapevtom, ki ob končanem šolanju prejmejo tudi licenco fitoterapevta, ki jo izdaja Medicinska fakulteta v Barnaulu, katedra za fitomedicino.
Prav posebno doživetje je bil tudi ogled muzeja, ki ga je dr.Korepanov kot ljubiteljski zbiralec starin zasnoval kot »svet časa«. Muzej ni namenjen le ogledu predmetov iz preteklosti, vsi ti predmeti imajo svojo zgodbo, obiskovalec jih lahko prime v roko, si jih natančno ogleda in izve kdo in kako jih je izdelal in čemu so služili.
Med razstavljenimi predmeti je tudi prva fitobočka, ki so jo ruski zdravilci, imenovani »znaharji« uporabljali za zdravljenje vrste bolezni.
Od nadvse zanimivih predmetov me je presenetila sibirska naprava za izdelovanje sladoleda, ki jo je izdelovalo podjetje Husquarna. Dr. Korepanov je dejavnost muzeja zasnoval na širjenju znanja izven meja časa in prostora, zato se v muzeju tedensko odvijajo učne ure o zgodovini, ki je predstavljena s predmeti iz življenja ljudi v preteklosti.
Iz Barnaula me je pot vodila mimo neskončnih polj sončnic na jug v Gornji Altaj. Pokrajina je z ravnine prehajala v gričevnato predgorje, ki se je zlatilo v vseh odtenkih rumenih brez in macesnov. Čez nekaj visokih prevalov in po celodnevni vožnji sem prispela v »dolino obilja«, kot Altajci pravijo Ujmonski dolini.
Tu sta Nikolaj Konstantinovič Roerich in njegova žena Helena Ivanovna želela postaviti svetovni center kulture in znanosti Urusvati. Politika tistega prepišnega časa je njune želje odmaknila v čas, ki prihaja. Družina Roerich, slikarji, filozofi in znanstveniki niso zapustili potomcev, zasejali pa so ideje, ki živijo med njihovimi učenci. V Verhnjem Ujmonu je pred časom pričel nastajati center kulture, ki združuje umetnike vseh vrst in v tej mirni dolini uresničuje vizijo Roerichov.
Pred leti je sem iz Novosibirska prišel slikar in kipar, ki je sprva obdeloval les, potem pa odkril v sebi močno povezanost tudi s kamni – Viktor Nikolajevič Lihačov. Njegov dom je galerija in galerija je njegov dom. Z bližnjih rek je prinesel kamne, jih obdelal in ugotovil, da so postali »živi«. Prav posebej sem se srečanja z Viktorjem Nikolajevičem veselila, ker sem vedela, da je odličen poznavalec meteoritov. Že nekaj časa sem si želela imeti prav posebne meteorite in Viktor Nikolajevič mi jih je našel. Nenavaden občutek – držati v rokah košček Nebes! Kot da bi doživljala izkušnjo Prometeja… Ko človeku Vesolje podari košček zvezd, ga zaznamuje z neko veliko nalogo.
Nedaleč od Verhnjega Ujmona leži zaselek z nekaj skromnimi hišami - Oktjabrskoje. Tam živi staroverka, zdravilka ali znaharka Kapitalina Ivanovna Atamanova. Stara je 83 let, po energiji, ki jo izžareva pa vsaj polovico manj. Poznana je po zdravilnih pripravkih, ki jih pripravlja sama po svojih nenavadnih recepturah. Vse tisto, kar mi je povedala, sem – priznam – slišala prvič. Pa kako zavzeto mi je pripovedovala – z razlago in nedopustnim dvomom. Vmes pa zgodbe, usode ljudi, lepo zgodbo o deklici z levkemijo, ki jo je vzela kar k sebi z obljubo, da jo bo pozdravila. In jo je! Neustavljiva Kapitalina, med razlago svojih receptur, ki sem jo stežka dohajala, je povedala, da se seveda vsak dan vse leto kopa v Katunu, da ima lase še vedno do pasu in si sama umetelno splete kito. Tudi vsa dela v hiši in na vrtu opravi sama. Le očala mora že nositi, to jo precej jezi… Pri njej sem prvič v Sibiriji videla alojo. Kapitalina jih ima kar nekaj vrst, goji jih sama in pozimi jih prenese v hišo. Eden njenih zdravilnih napitkov je alkoholni izvleček iz treh vrst aloje, okroglolistne tolstolistnice (Crassula) in kalezije (Callisia fragrans). V svoji »lekarni« ima nešteto korenin, od zlatega do maralnega korena in za vsakega zna povedati kaj zdravi, kako se ga pripravi in tudi kje in kdaj ga je nabrala. Prav žal mi je bilo, da nisem mogla ostati pri njej dalj časa, saj so takšni ljudje neizčrpna zakladnica znanja.
V Kučerlo se vedno rada vračam. Kot otrok sem živela v Prekmurju in si predstavljala, da je konec sveta tam, kjer se konča obzorje. Zdaj se mi zdi, da je konec sveta v Kučerli. Od tam naprej so le še pešpoti in meni se zdi, da se tam pričenja Šambala.
Družina Sajlankin so moji dragi prijatelji, preprosti in srčni ljudje, ki so se ob mojem prihodu pohvalili, da so dobili internet. Da bom lahko dalj časa v Kučerli, saj vedo, da čisto brez stika z družino in službo pa res ne morem biti. Kaj pa naj bi oni z internetom, ne vedo. Precej neuporabna stvar za njih. Potrebno je poskrbeti za ovce, pomolsti kravo, konjem sneti podkve, da si čez zimo oddahnejo, pripraviti drva itd. Letos je bilo na Altaju malo turistov in zaslužek s konjevodstvom ne bo zadoščal do prihodnjega poletja. Tudi sibirske cedre letos niso rodile, saj cedra vsake štiri leta počiva. Začetek poletja je bil precej sušen in zato trave za krmo živine čez zimo ne bo dovolj. Arkadij se je zato odločil, da bodo ovce in konji tudi čez zimo ostali na gorskih pašnikih, kar pomeni, da bo tudi on zimo preživel v lovski koči daleč od doma. Njegov zet Bijadnu bo medtem skrbel za družino, januarja, ko bo tudi pravi čas za nabiranje čage, pa se bosta zamenjala. Volkovi so se namreč preveč razmnožili in vsako leto pokoljejo precej živine. Moški iz vasi se zato na gorskih pašnikih izmenjujejo kot pastirji čred iz vse vasi.
Od Kučerle do glavnega mesta Gorno Altajska je sicer le 380 km, ker pa je cesta večinoma makadamska, pot traja vsaj osem ur. Jaz sem se vozila ves dan, saj me je lepota jesenske pokrajine tako prevzela, da sem se neprestano ustavljala in fotografirala, ustavila sem se pri vsakem izviru svete vode, spotoma pa sem obiskala tudi izdelovalca fitobočk Sergeja. Sergeju je na pomoč pri izdelavi fitobočk priskočil tast, ki ga je pred leti naučil umetnosti ročne izdelave fitobočk. Prav nič se nisem najavila pred obiskom, ker sem ju želela presenetiti pri delu, da vidim, če bo glede na večje naročilo tako kot smo se dogovorili – fitobočka izdelana ročno. Včasih je pač tako, da denar ljudi premami in iščejo kakšne »bližnjice«. Pa je bilo v Sergejevi delavnici tako kot lani, nobenih strojev, žagala in oblala sta kot so to delali nekoč. Prav ponosno pa sta mi pokazala nove »klipsne« za zapiranje fitobočke, ki niso videti več tako robustne in »sovjetske«, ampak imajo vgrajeno nekakšno vzmet, da bo zapiranje vratc lažje.
V Gorno Altajsku je bilo konec septembra nenavadno vroče. V tem letnem času sem bila tam tudi lani in nosili smo že zimske plašče, letos pa smo se lahko kopali v Katunu kot sredi poletja. Gorno Altajsk je mlado mesto, staro le dobrih 80 let, čeprav je na obrobju mesta arheološko najdbišče Ulalanska stojanka, kjer so odkrili kar 200.000 let stare najdbe, ki izpričujejo, da je bilo to področje poseljeno v davni preteklosti. Starejša naselbina je Maima, ki postaja danes predmestje glavnega mesta in leži ob rekah Maima in Katun. V Maimi sem obiskala podjetje Biostimul. Lastnik podjetja Igor Biteshev je sicer moj dolgoletni prijatelj in pred mnogimi leti, ko je bil na obisku v Sloveniji, mi je povedal, da je njegov najboljši proizvod Pantagematogen, zelo cenjen v Rusiji, Koreji, na Japonskem in Kitajskem, izjemen afrodizijak in adaptogen. Predvideval je, da me bo proizvod zanimal in nekako prijateljsko pričakoval, da bi ga predstavila našemu tržišču. Pregledala sem vso literaturo, nekaj kliničnih študij, ugotovila, da gre resnično za odličen proizvod, ampak način pridobivanja surovin me je odvrnil od vsakršne poslovne namere. Pantagematogen izdelujejo namreč iz mladih rogov maralov (altajska vrsta jelenov), ki jih odrežejo v maju, pri čemer pa živali seveda zelo trpijo. Tako najino prijateljstvo ni obrodilo kakšnih poslovnih sadov, ostalo pa je prijateljstvo. Pred leti je Igor nameraval prenehati s posli in se posvetiti politiki, pa je doživel infarkt in po ozdravitvi nadaljeval z delom v svojem podjetju. Tako sva po mnogih letih našla proizvod, ki je ustrezal mojim zahtevam: sibirsko čago. S tehnologi smo dorekli posebno recepturo iz pretežno kromagenega dela in vode iz Aržan suja. Biostimul je v teh dneh zaščitil recepturo, blagovno znamko in slogan, pridobil certifikat o 100% naravnem izvoru surovin (nabranih v divjini), saj se na trgu pojavljajo proizvodi iz čage, ki je umetno gojena, pa tudi proizvodi, ki so ponaredki ali pa se deklarirajo celo kot nekakšna medicinska čaga. Trgovci na splet napišejo vse mogoče, običajno tudi nimajo sledljivosti izvora, uvoza in prodajalca, nekateri pa si mimo vsakršne odgovornosti, morale in etike dovolijo s svojimi prodajnimi proizvodi zavajati kupce s panacea učinkom, zlasti še, ko trgovci postanejo kvazi zdravniki in te proizvode vključijo v drage protokole zdravljenja v svojih samozvanih klinikah.
Že nekaj časa sem razmišljala o možnosti kombinacije čage in elevterokoka, saj sem iz odzivov ljudi, ki uživajo čago in elevterokok hkrati, dobila informacijo, kako zelo se jim je izboljšalo počutje in zdravstveno stanje. Predvidevala sem, da lahko obe sestavini skupaj delujeta podporno oz. da je morda lahko učinek tako čage kot elevterokoka močnejši v kombinaciji. Igor je s svojimi tehnologi proučil medsebojno delovanje farmakoloških vsebnosti obeh komponent in izdelali so testen proizvod. Rezultati testiranja so potrdili moje predvidevanje in tako bo po končanem postopku testiranja, verificiranja in patentiranja na trgu nov proizvod – Altajska črna čaga z elevterokokom, ki ne bo le močan po učinku, ampak tudi cenovno zanimiv, saj bo združeval dva proizvoda, ki jih ljudje zdaj kupujejo ločeno.
Ker elevterokok, ki je sicer odličen adaptogen in imunostimulator, ni primeren za ljudi z visokimi krvnim tlakom, so tehnologi v Biostimulu proučili primerjalni učinek zlatega korena (Rhodiola rosea), ki je eno najbolj cenjenih zelišč v tradicionalni sibirski medicini, obenem pa eden najbolj raziskanih adaptogenov v kliničnih študijah. Navedbe, da ima zlati koren enak učinek kot elevterokok, njegov tonizirajoči učinek pa krvnega tlaka ne dviga, bodo preverili v testnih serijah in če je temu res tako, bo patentiran tudi nov proizvod – Altajska črna čaga z zlatim korenom. O zlatem korenu sem se pogovarjala tudi z dr.Korepanovim, ki mi je povedal, da je proučevanju te rastline posvetil pri pisanju svoje druge knjige največ pozornosti. Medtem, ko je (kot pravi v knjigi) »elevterokok moja priljubljena rastlina in ga predpisujem pri večini bolnikov, ki potrebujejo podporo adaptogenov, pa zlati koren kot adaptogen priporočam bolnikom, pri katerih je zaradi izjemno slabega zdravstvenega stanja potreben takojšen dvig imunskega stanja.« Kako zelo pomembna je pravilna izbira pravega zelišča oz. proizvoda, ne glede na to ali je to hrana, prehransko dopolnilo ali zdravilo pri zdravljenju, je seveda področje medicine in pristojnost zdravnikov. Dr. Korepanov o tem pravi: »V nujnost široke uporabe rastlin pri preventivi in zdravljenju bolezni danes nihče več ne dvomi. Pri tem seveda lahko navedem običajno zastrašujočo frazo, ki je zelo neživljenjska: zdravljenje samo po navodilih zdravnika! Zdravniki imajo seveda pravico predpisati zdravljenje, vendar pa rastline slabo poznajo. Botaniki poznajo rastline, vendar slabo poznajo njihovo medicinsko delovanje in nimajo pravice predpisati zdravljenja. Tako prihaja do paradoksalne situacije: bolnik , ki nima ne medicinskega in ne botaničnega znanja, v svoji borbi za življenje in zdravje preseže znanje tako zdravnikov kot botanikov. Tega se zelo dobro zaveda in o zdravljenju se enostavno odloči sam.« Seveda se mnogokrat zgodijo tudi napake, nepravilne izbor ali uporaba, pa seveda pogosto tudi t.i. »nategi« trgovcev, ki se gredo vsemogočne zdravilce. Korepanov zato vidi rešitev v osveščanju, izobraževanju, pa tudi v sodelovanju zdravnikov, zdravilcev, botanikov in ljudskih zdravilcev. Le tako bodo ljudje, ki iščejo proizvode za preventivo, zdravljenje ali podporo zdravljenju, dobili informacijo o tem, kaj potrebujejo in kaj naj za to kupijo ali pa si morda naberejo kar sami.
Maria Ana Kolman
Komentarji