Lani decembra smo v studiu Klepeta ob kavi snemali oddajo z naslovom »Ali bolezen pride, da bi se spiritualno prebudili? Duhovnost in pojav bolezni«. Vesela sem bila srečanja in snemanja skupaj z Aleksandro Winkler Drole*, saj se že nekaj let nisva videli. Pa se je medtem marsikaj zgodilo in zato sva šli po snemanju na klepet ob kavici.
Aleksandrina sposobnost uvida v akaški zapis mi je bila od nekdaj nekaj izjemnega. Na šolanju šamanizma pri dr. Ševcevu mi je bila ta paranormalna sposobnost prav poseben izziv, ampak nikakor mi ni uspelo prestopiti tiste omejitve zavesti, ki bi mi omogočala uvid v akašo. Zlahka mi je uspela tehnika vpogleda v človekovo zdravstveno matrico in uvid v način zdravljenja, akaški zapis pa mi je bil nedostopen. Kar precej sem tečnarila mojemu učitelju Ševcevu, da bi me vendarle to naučil, pa me je strogo opomnil, češ da to ni niti moja naloga niti moj namen in da mi moja izjemna intuicija omogoča uvid v tisto, kar za svoje življenje in delo potrebujem.
V resnici se sposobnosti uvida v akaški zapis ne moreš priučiti, če nimaš nekega »notranjega programa«, ki ti to omogoča. Aleksandra mi je nekoč zaupala, da se ji je ta program aktiviral kar naenkrat ob poslušanju klavirske glasbe. Od takrat lahko kadarkoli samodejno preide v stanje razširjene zavesti in dobi uvid v akašo – v misli, dejanja, čustva in izkušnje iz človekovih prejšnjih življenj, ki so kot zbirka informacij človekove zavesti v preteklosti in delujejo kot nek program v sedanjosti in tudi kot potencial za prihodnost.
Ko sem v pogovoru Aleksandri omenila brodolom, ki ga je imel moj mlajši sin sredi Atlantika, je Aleksandra nenadoma nekajkrat zamežikala, nato zaprla oči in rekla: »Čakaj, čakaj ...« Sledila je tišina, izraz na njenem obrazu se je spremenil, bila je že v drugih svetovih in drugem času. Dobila je uvid v dogodek, ki se je zgodil 7. decembra: na poti s Kanarskih otokov proti Zelenortskim otokom se je proti večeru vreme nenadoma poslabšalo, pričel je pihati močan veter in morje se je razburkalo v 8-metrske valove. Walterju je zlomilo krmilo in jadrnice niti z viharnim sidrom ni mogel prilagajati vetru in valovom. Vremenska napoved je bila še slabša, padla je noč, veter je bil vse močnejši, valovi vedno višji in odločil se je, da bo poklical SOS. Po večurnem oddajanju klica na pomoč se je odzval tanker Hans Baltica. Po petih urah ga je posadka tankerja rešila s podivjanega Atlantika. Jadrnica se je potopila skupaj z vsem, kar je imel. Leta odrekanja, obnova jadrnice in sanje o tem, da bo sam objadral svet ... Ta isti svet se mu je v tisti decembrski noči sesul.
Brodolom jadrnice je Walter sprva razumel kot življenjski brodolom. Ves mesec dni po dogodku je bil kot barka brez krmila. Aleksandra je v svojem uvidu v njegov akaški zapis dogodek povezala z nedokončano nalogo v enem izmed prejšnjih življenj, mu razložila namen in obenem pokazala pot. Po enaindvajsetih dneh »krpanja razpoke v zlati mreži njegovega energijskega telesa« se je Walterju pričelo dogajati, kar je Aleksandra videla v njegovem akaškem zapisu bodočih dogodkov: pričel je pisati knjigo, prijatelj Dave mu je zaupal popravilo svoje jadrnice in ga za to tako bogato nagradil, da si je lahko kupil novo jadrnico – varno za plovbo po oceanih. Tam je njegov dom in s hvaležnostjo Aleksandri, ki mu je razkrila njegov akaški zapis, pa tudi s hvaležnostjo bogu Neptunu, da mu je dal še eno možnost, zdaj svojo jadrnico pripravlja na nadaljevanje poti.
Življenjski brodolom je lahko konec ali začetek, odvisno od tega kako ga naša zavest ovrednoti. Ko smo izpostavljeni ekstremnim naporom ali pa neobvladljivim silam narave, pride do stanja razširjene zavesti. Zavest se razširi navzven, na okolje, v katerem smo se znašli, kar nam omogoča, da v takem stanju najdemo moč, se prilagodimo in povežemo s silami narave, da lahko preživimo. Ko gre za preživetje v ekstremnih okoliščinah, pride v telesu do nujnih sprememb, ki so posledica biokemičnih procesov: hipotalamus prek hipofize spodbudi nadledvični žlezi, da začneta izločati večje količine stresnih hormonov adrenalina, noradrenalina in kortizola. Zaradi povečane količine teh hormonov se nam izostrijo čuti – razširijo se zenice, lasje in dlake se naježijo; hitrejša sta bitje srca in dihanje, kar omogoča hiter prenos kisika v mišice; aktivira se glukoza, ki je v obliki glukagena shranjena v jetrih, s čemer organizem dobi več energije; pospešeno se izločajo endorfini, ki zagotavljajo protibolečinski učinek. Obenem pa pride tudi do tvorbe možganskih opiatov, ki aktivirajo beta endorfine, ti pa vplivajo na spremenjeno stanje zavesti. Meritve delovanja možganov z EEG so pokazale, da pride do znatnega povečanja visokofrekvenčnih beta valov, ki omogočajo povečano aktivnost in koncentracijo, obenem pa se občutno povečajo tudi nizkofrekvenčni delta in theta valovi, ki so sicer značilni za stanje meditacije ali spanja. Ta nenavaden fenomen v delovanju možganov se odraža kot specifično stanje Jaza, ki v ekstremnih okoliščinah v stanju razširjene zavesti lahko razvije sposobnost, da svet in sebe lahko opazuje, vrednoti in spreminja!
https://www.enavtika.si/sl/
Običajno je naša zavest precej omejena kot usmerjena pozornost Jaza na samega sebe, na svet in na naše mesto v njem. James Radfield, avtor knjige »Celestine«, pojem zavesti nazorno razloži s podobo temne knjižnice, v kateri z žepno svetilko osvetljujemo določene knjige na policah. Usmerjen snop svetlobe lahko naenkrat osvetli le določene knjige. Ta žepna svetilka je kot naša zavest. Ko se zavest razširi, je kot da bi v knjižnici prižgali luč in videli vse knjige!
Zato življenjski brodolomi omogočajo razširjenje zavesti in s tem človeku dajejo možnost, da si postavi nove življenjske vrednote in cilje. V tem smislu lahko tudi dogajanja v tem času, ki se zdijo kot uresničitev apokaliptične napovedi o koncu sveta, sprejmemo kot možnost za razširitev zavesti in kot priložnost za vzpostavitev novega pravičnega reda – ne le v svetu, tudi v nas samih.
Maria Ana Kolman
Potopis Walterjevega potovanja z jadrnico okrog sveta lahko spremljate na povezavi:
Komentarji