»Zdravilna skrinjica kmečkih ljudi« − BEZEG

Poljaki so verjeli, da se je prvi zli duh naselil v veliki jami, nad katero je posadil bezeg, da bi ga ščitila. Zato je veljala stroga prepoved izkopavati bezeg, saj naj bi to prineslo nesrečo, bolezen ali celo smrt. V primeru da je bilo potrebno bezgova drevesa izruvati, so na Poljskem najeli posebne ljudi, običajno duševne bolnike. Obenem pa je bezeg domovanje duhov varuhov doma. V Ukrajini bezeg imenujejo tudi Adam, ker verjamejo, da je na svetu od samega začetka življenja na Zemlji. V ljudskem zdravilstvu Ukrajine in Zahodnih Slovanov so bolezni – na primer tuberkulozo, vročino, zobobol itd. – simbolično prenašali na bezeg. Na Slovenskem so v primeru glavobola zakopavali košček las pod bezeg, Slovaki pa so otroke kopali v vodi z bezgovim cvetjem, da bi jim s tem zagotovili zdravje. Pri slovanskih narodih je v ljudskem zdravilstvu znana vrsta zagovorov, ki so jih izrekali pri določenih boleznih. Na Poljskem je bil, na primer, znan zagovor: “Sveti bezeg, jaz te ščitim pred ognjem, ti pa mene ščiti pred zobobolom.” Zaščita pred ognjem je bila povezana s prepovedjo kurjenja bezgovega lesa.  

V Armeniji so v času pogrebnih slovesnosti, ki so jih opravljali na Veliki četrtek, na ogenj dodajali konopljo in bezgove jagode, saj so verjeli, da imajo duhovi radi ta vonj. Zato bezga niso uporabljali za ogenj v domovih, češ da to privablja hudiča.  

Bezeg v Evropi od nekdaj velja za sveto drevo, povezano s podzemnim svetom in njegovimi prebivalci. V druidski abecedi ima poseben znak, ki se imenuje “ruis” in označuje koledarsko obdobje od 23. 11. do 25. 12. Druidi so imeli svoj zodiakalni krog, sestavljen iz 13 znakov, ki so ustrezali 13 drevesom. Trinajsti znak je bil bezeg, povezan z ozvezdjem Kačenosca, ki leži med ozvezdjem Strelca in Škorpijona.

V Veliki Britaniji se je ohranilo verovanje, da otrok v zibelki iz bezgovega lesa zboli ali pa se v joku zbudi z modricami od ščipanja vil. Za zibelko se tradicionalno uporablja le breza, drevo začetka, ki odganja zle duhove. Kralj William II. je bil menda ubit s puščico, ki jo je izstrelil lokostrelec, ki se je skrival v bezgovem grmu. Na Irskem čarovnice letajo na metlah iz bezga. Tam obstaja tudi legenda, da so se čarovniki spremenili v bezeg, ki je krvavel, če so ga požagali. Cvetovi in notranjost bezgovih vej so od nekdaj služili za zdravljenje, obenem pa so verjeli, da vonj bezga privablja bolezen in smrt. Bezeg nikoli niso uporabljali za gorivo, saj naj bi bezeg v ognju privabljal hudiča. Beli cvetovi bezga so bili podobno kot beli cvetovi jerebike povezani z Belo boginjo. Bezeg naj bi bil mračno drevo, od tod tudi nesrečna številka 13. Mesec bezga se prične 25. 11. in se konča z zimskim solsticijem.

Sloves drevesa nesreče si je bezeg prislužil tudi zaradi alegorične pesnitve Williama Langlanda (1332?−1400?) “Videnje Petra Paharja” (The Vision of William Concerning Piers the Ploughman), ki navaja, da se je Juda obesil na bezgovem drevesu. Angleški filozof Herbert Spencer bezeg primerja z žalno cipreso, Thomas Scott pa v svojem delu “Philomythie” (1616) piše:

“Prekleta bezeg in tisa, ki v svoji senci dajeta zatočišče čarovnicam.”  

Daleč v preteklost sega stara irska legenda o Failinu. Po irskem izročilu je bil Failin kralj škratov, ki so povzročali škodo vseh vrst ljudem, ki svojemu kralju niso vsak večer pred vhodnimi vrati pustili kozarček bezgovega vina. Kralj Failin je bil namreč neprestano žejen in edino, kar je pogasilo njegovo žejo, je bilo bezgovo vino. Tako govori legenda, slava o bezgovem vinu pa sega daleč nazaj v mitološko preteklost. Bezgovo vino je bilo prvo vino, ki ga omenjata keltska zgodovina in mitologija. Imelo je magične sposobnosti in je bilo priljubljena pijača vseh mitoloških junakov. To je bil nebeški čarobni napitek, ki so ga uporabljali kot obredni napitek ob vseh praznikih Temne polovice  − to so zimski prazniki: dan jesenskega enakonočja, Samhein (31. oktober), dan zimskega sončnega obrata in Imbolc (2. februar). V knjigi z naslovom »Po okusu kralja. Recepti kraljevskega dvora Richarda I.« iz 13. stoletja je zapisan recept za pripravo vina iz bezga:

»Nasujte 1 galon (4,55 l) jagod bezga v 3 galone (13,65 l) dobre izvirske vode. Kuhajte 1 uro, precedite in dodajte 3 funte (1,36 kg) temnega deteljinega medu. Ohladite do temperature telesa in dodajte 1 unčo (28,4 g) kvasa. Pokrijte in pustite stati 2 tedna, da zavre. Po tem previdno odstranite peno, s pomočjo lija prelijte v steklenice iz temnega stekla in čez čas zaprite. Steklenice shranite v kleti, tako da jih zasujete s peskom. Najboljši okus ima bezgovo vino po enem letu.«

S stališča magije obstaja neposredna povezava med bezgom kot drevesom smrti in nesreče ter številom 13. Zdi se, da je bila v davni preteklosti triada bezeg – smrt – inicijacija nekakšna skrivnostna formula. Če je bil bezeg t. i. drevo smrti, potem je bil po tej formuli tudi drevo ponovnega rojstva in razsvetljenja. Trditvi, da je bil Kristus križan na križu iz bezgovega lesa in da se je Juda obesil na bezgovo drevo, sta dejansko nesmiselni, ker v Palestini bezeg ne raste. Simbolika pa daje slutiti, da gre za mnogo globlji pomen bezga, kot je razumeti iz mitoloških zgodb.

Bezeg simbolizira v Zahodni in Severni Evropi starko Kaileh, gospodarico carstva mrtvih Hel. V skandinavski in germanski mitologiji je bezeg domovanje »Stare matere« in če je bilo potrebno bezeg posekati, so ga posekali le z njenim dovoljenjem. V germanskih jezikih se bezeg imenuje elder, kar je sopomenka za starejši. »Mati bezeg« so Skandinavci namreč imenovali Elde ali Hildemor, Nemci Frau Ellen, Angleži pa Lady Elhorn. Črni bezeg si je za svoje domovanje izbrala tudi nordijska boginja Freia.

Danski gozdarji so pred sečnjo bezga govorili: “Hildemoer, Hildemoer, dovoli nam posekati tvoje veje.” Nedopustno je bilo sekati živ bezeg, ne da bi prosili za dovoljenje, saj bi duše umrlih, ki naj bi bivale v bezgu, človeka kaznovale. Če pa je človek zaspal pod bezgom, je v snu videl v carstvo mrtvih Hel. V starem bezgu živi duh, ki se imenuje Hildemoer (»Mati bezeg«) ali Hildekvinde (»Babica bezeg«), ki budno spremlja vsa človekova dejanja.    Pravijo, da v starem bezgu, ki raste na nekem dvorišču v Niboderu v Kopenhagnu, živi duh, ki se ob večerih sprehaja po okolišu in skozi okna opazuje otroke, ki nimajo varstva. To zdravilno drevo je verjetno dobilo ime po boginji zdravilstva Hildi, ki naj bi živela v njegovih koreninah. Danci so zato od nekdaj cenili bezeg in ga sadili pod okni svojih domov.

Bezeg je dovoljeno posekati samo s prošnjo k Hildemoer. Ruski kmetje pred sekanjem bezga trikrat pljunejo, s čimer naj bi odgnali zle duhove.  

Prusi imajo bezeg za sveto drevo pod katerim živi Puškajst, božanstvo, ki vlada žitom. Ime je povezano z glagolom »opušati«, kar pomeni razcveteti. V latvijskem jeziku beseda puškuot pomeni okrasiti s cvetjem. Ruski izraz  “пушистый” (pušistij) ustreza imenu latvijskega boga podzemnega carstva Puškejsu. V nekem zapisu iz leta 1563 je navedeno, da Puškajst živi pod bezgom in da mu ljudje prinašajo kruh in vino s prošnjo, da jim pošlje iz podzemnega sveta palčke in škrate, da bi napolnili kašče z žitom. Kasnejši viri navajajo kult Puškajsta tudi v Rusiji, kjer so ob prazniku Ivana Kupala (pri nas je to Kresnik) staroverci obredno zažgali  bezgovo drevo in ob tem naj bi iz njega tekla kri.

Pri Južnih Slovanih bezeg nima negativnega pomena. Uporabljal se je pri pikih kač, škorpjonov in os in se koristil tudi v ljudski veterini. Na Balkanu so bezgove veje uporabljali tudi v ritualnem klicanju dežja: lutko so okrasili z bezgovimi vejicami in jo po zaključenem ritualu vrgli v vodo. Pri zdravljenju vročičnih stanj so tri veje bezga upognili k zemlji in jih pritrdili s tremi kamni. Pod tak obod so dali bolnika in govorili: “S temi vejami premagam bolezen.” Podoben obred so izvajali tudi na Bavarskem, kjer so v zemljo vtikali bezgove veje, ki naj bi bolezen prevzele nase. Veljalo je celo prepričanje, da tisti, ki bo te veje izpulil iz zemlje, lahko zboli. V ruski tradiciji so popotniki pri sebi nosili košček bezgovega stebla, kar naj bi jih varovalo pred nevarnimi zvermi in hudobnimi ljudmi. Srbi so verjeli, da v bezgovem grmu živijo vile in če je kdo ta grm posekal, ga je čakala smrt ali paraliza. Verjeli so tudi, da v času cvetenja bezga na Zemljo prihaja vrag.

Čeprav je bil bezeg drevo spodnjega sveta, so mu pripisovali tudi sposobnost zaščite pred strelo, ki naj bi nikoli ne udarila v človeka pod bezgovim drevesom. To prepričanje je  verjetno izviralo iz legende, da je bil iz bezga narejen križ, na katerem so križali Kristusa. Nekateri krščanski avtorji zato bezeg imenujejo drevo križanja. Po drugi legendi pa naj bi se na bezgu obesil Juda, zaradi česar listje in plodovi oddajajo neprijeten vonj. Tovrstna prepričanja so bila vzrok, da je bila uporaba bezgovega lesa prepovedana. V nasprotju z anglosaškimi prepričanji bezeg v Rusiji nima povezave niti s Kristusom niti z Judo. Po ruskih legendah je bil križ, na katerem je bil križan Kristus, izdelan iz ciprese, Juda pa naj bi se obesil na trepetliki.

Zanimivo povezavo bezga s smrtjo najdemo v legendi indijanskega ljudstva Tsimshian. Legenda prvi, da se je stvarnik Vran družil z žensko – kamnom in žensko – bezgom. Z obema je spočel otroka, vendar je prva rodila ženska – bezeg. Zato so ljudje, ki so potomci tega rodu, smrtni, medtem ko bi bili v primeru, da bi prva rodila ženska-kamen, ljudje nesmrtni.

Bezeg so v preteklosti uporabljali za zdravljenje vrste bolezni kot so angina, vnetja, revmatizem, za odpravljanje bradavic, pri ugrizih itd., veljal pa je tudi kot učinkovito sredstvo za zdravljenje epilepsije. V ta namen so v Franciji steblo bezga razrezali na 9 koščkov, jih nanizali v ogrlico, ki jo je epileptik nosil okrog vratu. Takšna ogrlica naj bi imela zdravilno moč, dokler ni padla na tla oz. dokler se ni dotaknila zemlje. Listi bezga, ki so jih nabrali 1. maja, so veljali kot izvrstno sredstvo za hitro celjenje ran. Konjevodci so v 17. stoletju konje, ki so težko odvajali vodo, zdravili tako, da so jih nežno gladili z bezgovimi vejami in jim pod trebuh navezovali bezgove liste. V ljudski medicini so nekatere bolezni zdravili tako, da so jih prenašali na bezeg. Pod bezeg so zlivali vodo, v kateri so kopali bolnega otroka, in verjeli, da bo duh, ki biva v bezgovih koreninah, prevzel bolezen. Medtem ko zdrav človek ni smel spati pod bezgom, je mati bolnega otroka odnesla pod cvetoč bezgov grm in ga tam pustila, sama pa je odšla domov izpolnit tri »dela«, pri čemer je morala biti popolnoma tiho. Po tem je otroka prinesla domov. Bolne so zdravili tudi tako, da so jim dajali piti vodo, ki so jo polivali čez veje bezga.

Ime bezeg (rusko Бузина − buzina) izhaja iz grške besede sambuce – to je vrsta glasbenega inštrumenta, ki ga izdelujejo iz bezgovega lesa. Latinsko poimenovanje Sambucus se omenja že pri Pliniju in verjetno je, da prihaja iz grškega sambyx, kar pomeni rdeča barva. Barvanje z bezgovimi jagodami (rdečimi in črnimi) je poznano že pred antiko. Praslovanski izraz buzь nima zanesljive etimološke razlage. Če je bila prvotna varianta bьzd´ь˝ je možno domnevati zloženko z drugim členom iz indoevropskega *-zdo- 'veja' (grško ósdos, nemško Ast), prvi člen pa lahko vsebuje indoevropski koren bheu-  'napihniti, nabuhniti' v različnih prevojnih stopnjah. Če je domneva pravilna, je bezeg prvotno pomenilo 'napihnjena, nabuhla veja', izhodiščno pa 'drevo z nabuhlimi vejami'. Bezgov stržen je namreč iz puhle, kakor napihnjene snovi.

 

Črni bezeg (Sombucus nigra), poznan tudi po imenih bažovina, beza, bezdjina, bezg, bezgojina, bezgovec, bezgovina, bezl, bezovc, boz, boza, bzova, zobovec, zovika, zovina, je razširjen v Evropi, Mali Aziji, na Kavkazu in v Sibiriji. Raste kot grm ali manjše drevo od nižin do približno 1600 m visoko. Pogost je predvsem v bližini naselij, ob gozdnih robovih in gozdnih jasah. Raste na soncu in v polsenci, raje pa ima z dušikom in apnencem bogata tla. Občutljiv je na sušo, sicer pa zelo trpežen. Veje so previsne, z belim strženom, listi dolgi od 10 do 30 cm, lihopernati, večinoma s 5 lističi, ki so jajčasti do ovalni, dolgo priostreni. Cvetovi so beli, v 10−15 cm širokih, sploščenih latastih socvetjih, močnega vonja, od septembra bleščeče črni, kot grah veliki, okrogli, jagodam podobni koščičasti plodovi.

V lubju so čreslovine, smola, alkaloid sambucin, cianogeni glikozid sambunigrin, eterično olje, valerianska kislina, saponini in holin. V listih in mladih poganjkih je sambucin, 0,1% sambunigrina, čreslovine, smola, saharoza, in precej kalijevega nitrata.

V cvetovih je 0,025 % eteričnega olja, flavonski glikozidi (rutin, kvercitrin), čreslovina, smola, sluz, holin, sladkor, organske kisline in spolni hormon.

V plodovih je 79,8 % vode, 2,6 % beljakovin, 0,5 % maščob, 16,4 % ogljikovih hidratov (7 % balastnih snovi, ostalo sladkorji), jabolčna in valerianska kislina, antocianska barvila, čreslovine, grenke snovi, sledovi eteričnega olja, 0,36 mg % provitamina A, 0,07 mg % vitamina B1, 0,06 mg % vitamina B2, 0,5 mg % nikotinske kisline, 10−36 mg % vitamina C, vitamin E, 0,7 % rudninskih snovi (300 mg % kalija, 38 mg % kalcija, 1,8 mg % železa, 28 mg % fosforja). Energijska vrednost jagod je 301 kJ/100 g. Plodove ni priporočljivo uživati svežih, ampak jih pripravljamo kot sok, čaj, kompot, čežano, marmelado, predelujemo v vino, kis, žganje, liker. Iz socvetij lahko kuhamo aromatičen čaj, pečemo razna peciva ali pa jih pražimo v testu. Popke in nezrele plodove lahko vlagamo kot kapre.  

Zdravilni so vsi deli bezga. Lubje in korenine so purgativ (odvajalo), diaforetik (povečajo znojenje in s tem odvajajo toksine iz telesa), delujejo  antipiretično (znižujejo povišano telesno temperaturo).  Lubje debel, vej in korenin bezga  pomaga tudi pri motnjah v delovanju ledvic in mehurja,ter pri mišičnem in sklepnem revmatizmu. V ljudskem zdravilstvu je bilo cenjeno kot zdravilo pri vodenici. Prevretek iz korenin uspešno odpravlja naglavne uši. Znano je, da se jazbeci drgnejo ob korenine bezga, da bi se znebili uši v svoji dlaki.  

Listi so diuretik (pospešujejo nastajanje urina v ledvicah oz. delujejo na povečano izločanje vode iz telesa v urin), purgativ, diaforetik, slovijo kot sredstvo za čiščenje krvi, pomagajo pri sladkorni bolezni, menda celo zavirajo rakasta obolenja. Poleg tega se listi uporabljajo tudi kot antiseptični obkladki za rane in kot sredstvo za odganjanje insektov.

Cvetovi so diaforetik, diuretik, laksans (delujejo na lažje odvajanje blata), ekspektorant (povečujejo izločanje bronhialne sluzi, s tem redčijo gost in lepljiv izloček v pljučih in lajšajo izkašljevanje), antispazmodik (blažijo krče ali spazme gladkih mišic v prebavilih, žolčniku in sečilih). Pripravki iz cvetov se uporabljajo pri zdravljenju boleznih dihal in mokril, so imunostimulant (spodbujevalec imunske odzivnosti) pri prehladnih boleznih, afrodiziak pri pomanjkljivi tvorbi spolnih hormonov. Cvetovi bezga so odlični za čiščenje organizma. V ljudskem zdravilstvu so bili cenjeni zlasti pri virusnih obolenjih, ker utrjujejo  sluznico v žrelu in nosu in tako krepijo odpornost proti okužbam.

Plodovi, sok in ekstrakt soka so laksans, diuretik, antinevralgik (nevralgija je močna bolečina, ki izvira iz živca − dve njeni pogostni obliki sta trigeminalna in postherpetična nevralgija), antirevmatik, ki lajša bolečine v sklepih , kosteh in bolečine v vezeh. Bezgovo vino je tonik, krepi tek, vroče pomaga pri začetni gripi, bronhitisu in pljučnici, čisti kri in deluje kot antispazmodik pri črevesnih krčih.