Najšibkejši člen v verigi preskrbe s hrano je pridelovalec. Sploh v mlečnem sektorju- mlečna kriza se je dotaknila samo primarnega pridelovalca, v trgovinah pa so cene mlečnih izdelkov še vedno enake.
Izdelek je velikokrat drugačen kot bi moral biti. Večkrat se dogajajo akcije, ki so tudi do 50% znižane. Ali je potem kaj narobe s tem izdelkom in zakaj je toliko ceneje?
Včasih pa pri akcijah sodelujejo tudi dobavitelji, ki pa zahtevajo pri trgovcih 14 dnevno znižanje že pred akcijo pa tudi nekaj dni po akciji!
V Sloveniji smo v samem vrhu po številu trgovin glede na prebivalca, kar pomeni, da trgovine nenehno tekmuje med seboj, za kar pa potem nastradajo kmetje, ki se poslužujejo kakšnih instant metod in s tem posledično škodujejo zdravju potrošnika.
Slovenija se tudi razlikuje od ostalih držav: Slovenija si ne more privoščiti nizkocenovne pridelave hrane. V pridelavi in predelavi hrane smo tudi malce v zaostanku, kar pa je po eni strani prednost saj imajo živila dodatno vrednost in kvaliteto, kar pa žal pomeni tudi malce višjo ceno, kot jih imajo živila, ki so pridelana in uvožena iz tujine.
Na dolgi rok se bolj splača kupovati ekološko pridelano hrano, kot pa hrano iz najnižjega cenovnega ranga.
Če kupimo izdelek v trgovini in zanj plačamo neko ceno, kam in komu gre potem ta denar?
Proizvajalcu, trgovcu, posredniku? Vzemimo na primer piškote: nekdo mora kupiti surovine, jih speči, zapakirati in prodati. Že trgovina sama po sebi ima stroške s temi piškoti: prostor, plače prodajalcev, logistika, oglaševanje... tukaj je potem odvisno od trgovskih sistemov. Zelo učinkoviti so diskonti, saj poslujejo z minimalnimi stroški, zato pa so pri klasičnih trgovcih cene nekoliko višje.
Razliko med diskonti in klasičnimi trgovci, iz kod res prihaja naša hrana in še mnogo več pa je z Jasmino v Klepetu ob kavi delil dr. Jože Podgoršek Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano in dekan Visoke šole za upravljanje podeželja Grm Novo mesto:
