Ob izkušnji, ki sem jo imela pred kratkim v Bolnišnici Jesenice, pa tudi ob rob dogajanju in komentarjem o stanju v slovenskem zdravstvu in zdravilstvu, je nastal pričujoči zapis o etiki v zdravstvu in zdravilstvu.
Zaradi strgane tetive na roki je bila potrebna operacija in s tem povezan ves protokol – preiskave, operacija in bivanje v bolnici. Odločila sem se za bolnico na Jesenicah, ker sem vedno, ko sem koga od svojcev peljala tja po zdravniško pomoč, doživela prijazen odnos in odlično zdravniško oskrbo. Tokrat sem bila pacientka jaz. Zdravniki in zdravniško osebje so
svoje delo opravili odlično, s prijaznim odnosom, profesionalnostjo in človeško toplino. Spoštljivost in prijaznost je bilo zaznati tudi v njihovem medsebojnem odnosu, pa tudi v odnosu do strežnic in snažilk. Prijazen anesteziolog mi je v pogovoru v operacijski (ki jo je on zaradi nizke temperature imenoval »soba za pingvine«), medtem ko je pripravljal vse
potrebno za poseg, povedal, da je srečen, ker dela v tej bolnici in da z ljubeznijo opravlja svoje odgovorno delo. Verjetno vodstvo jeseniške bolnišnice pri svojem delu dosledno upošteva kodeks zdravniške etike, etične in moralne vrednote pa so očitno tudi temelj medsebojnih odnosov in odnosov do pacientov.
Morala kot oblika človekovega odnosa do sveta, do drugih ljudi in do samega sebe, se manifestira v človekovem prepoznavanju dobrega in slabega in izbiri med dobrimi in slabimi dejanji. Morala kot temelj etike, ni le skupek moralnih principov in kriterijev vrednotenja, ampak je predvsem motivacija, postopanje in delovanje v vsakdanjem življenju. Tako naj bi vsaj bilo, če bi človek pred vsako svojo misel in dejanje postavil t.i. Sokratovo sito, ga presodil kot dobro ali slabo in temu primerno postopal. Snažilka, ki zagotovo ne pozna definicije morale in etike, verjetno tudi še ni slišala za
»Sokratovo sito«, je medtem, ko je čistila sobo, pripovedovala svojo zgodbo: svojim otrokom je povedala, da morajo pozdravljati starejše ljudi, ki jih srečajo. Otroci so to upoštevali, prijazno pozdravljali, potožili pa so svoji mami, da jim starejši gospod, ki je sicer njihov sosed, nikoli ne odzdravi. Mama je bila ponosna na svoje lepo vzgojene otroke, ki so se po preselitvi iz Bosne zelo trudili, da bi se prilagodili kulturi omikane Evrope, in ko je srečala sosedo, ženo omenjenega gospoda, se ji je enostavno pritožila, češ: » Res, da sem Bosanka, ampak nisem kurba, pošteno delam v bolnici, vzgajam otroke v poštene ljudi, vaš gospod mož pa jim niti ne odzdravi, kar ni prav!« Moralni poduk poštene snažilke iz Bosne je imel učinek: gospod je od takrat naprej odzdravljal svojim bosanskim sosedom.
To je zgodba iz vsakdanjega življenja »malih ljudi«, ki izpostavlja na preizkušnjo moralne in etične vrednote in jasno začrta mejo med tem kaj je prav in tistim kar ni. Ko pa sta morala in etika na preizkušnji pri pomembnih in vplivnih ljudeh ali celo sistemih, se zdi, da meje postanejo zelo zabrisane in toleranca nadvse zaskrbljujoča. Ob vsem zapisanem in povedanem o pokvarjenosti med zdravniki in ob vnaprej pričakovani nemoči sistema, da bi vzpostavil red, je očitno, da «psi lajajo, karavana gre pa dalje!«. Sodstvo že v naprej ugotavlja težavnost in dolgotrajnost postopkov, skorumpirani zdravniki pa so še kar naprej na vodilnih položajih. Prof.dr.Eldar Gadžijev v svojem komentarju ob nedavnih aferah v zdravstvu to razloži s preprostim, a zaskrbljujočim dejstvom:
»Preprečevati korupcijo bo v sistemu, v katerem sta skorumpirana tudi politika in sodstvo, zelo težko!«
Največje zagotovilo moralnega in etičnega delovanja zdravnikov niso napisani zakoni in kodeksi, ampak visoke moralne in etične vrednote, ki jih zdravnik upošteva pri svojem delu in tudi sicer v svojem življenju in ki izhajajo iz njegove osebnosti. Slovensko zdravniško društvo in Zdravniška zbornica Slovenije sta leta 1992 sprejela Kodeks zdravniške etike, ki je bil dopolnjen prvič leta 1997 in drugič leta 2016. V enem izmed členov tega kodeksa je zapisano: »Zdravnik nikoli ne izkorišča pacienta za svojo korist!« Leta 2007 je predsednik dr. Janez Drnovšek izdal ukaz o razglasitvi Zakona o zdravilstvu, ki v 8.členu določa, da mora zdravilec zdravilsko dejavnost izvajati v skladu s kodeksom poklicne etike zdravilcev in standardi zdravilske dejavnosti. (Uradni list RS, št. 94/2007 z dne 16. 10. 2007). Predsednik Drnovšek je imel pri zdravljenju svoje izkušnje z zdravilci, kar je bil zagotovo razlog za to, da je bila z omenjenim zakonom zdravilcem dana možnost delovanja v okviru zakonsko urejenega sistema in Zdravilske zbornice. Medtem ko imajo zdravniki
Zdravniško zbornico, ki v skladu z zakoni, statutom in drugimi akti (med njimi je najpomembnejši prav Kodeks zdravniške etike) izvaja svojo dejavnost z namenom zaščite stanovskih interesov članov, Zdravilska zbornica še vedno ni ustanovljena, zato naloge, ki bi jih zbornica opravlja kot javno pooblastilo, opravlja Ministrstvo za zdravje. Posledično tudi
ni Kodeksa poklicne etike zdravilcev, saj 8.člen Zakona o zdravilstvu določa, da » Kodeks poklicne etike zdravilcev in standarde zdravilske dejavnosti sprejme zbornica.« Verjetno delovanje Zbornice zdravilcev mnogim zdravilcem ni v interesu, saj bi zakonska določba njihov kodeks zdravilske etike verjetno preveč približala kodeksu zdravniške etike in s tem tudi 4.členu splošnih določil o odgovornosti do pacienta, ki pravi, da »Zdravnik nikoli ne izkorišča pacienta za osebne koristi.« Mnogi zdravilci namreč ne delujejo v skladu s tem etičnim načelom. Peticije in razni pozivi javnosti k zbiranju podpisov proti zakonu o zdravilstvu so zavajanje ljudi, ki seveda ne vedo, da v resnici sploh ne gre za onemogočanje
zdravilstva, ampak za usklajevanje kodeksa zdravilcev s kodeksom zdravnikov in vzpostavitev reda v slovenskem zdravilstvu.
Med primeri neetičnega delovanja zdravilcev, me je pred leti presunila pripoved gospe Marice, ki je imela težave zaradi obrabe kolkov. Neka zdravilka iz Ljubljane ji je zagotovila, da jo bo s polaganjem rok pozdravila. Prihrankov za tako drage terapije in stroške prevoza z oddaljene vasi ni bilo dovolj, zato je gospa najela kredit. Učinek polaganja rok pri zdravljenju obrabljenih kolkov je bil seveda ničen, Marica pa razočarana nad pokvarjenostjo terapevtke.
Ko se je želela terapevtko prijaviti Zdravilski zbornici, je ugotovila, da ta ne deluje, terapevtka Nataša pa je medtem spremenila telefon in naslov, ter si po vsej verjetnosti našla novo varianto za podobne »natege«.
Ko sem zbirala gradivo za mojo knjigo »Šamanizem – najstarejša filozofija, psihologija, religija, medicina« – sem pri raziskovanju sodobnega šamanizma prišla do ugotovitve, da je šamanizem danes postal vse kaj drugega kot je njegov izvorni pomen in namen. Pri presojanju etike in morale v sodobnem šamanizmu sem izhajala tudi iz lastne izkušnje, saj sem vse tisto, kar sem o šamanizmu izvedela iz strokovne in poljudne literature, želela izkustveno doživeti.
Moja prva izkušnja šamanizma se je zgodila kar v Sloveniji. Tim Sikyea (Samotni Orel – Wambli Ishinela, indijanski zdravilec iz plemena Dog Rib v Yellow Knifu na SV delu Kanade, ki že dolga leta živi v Nürnbergu in pogosto prihaja v Slovenijo) mi je dal mojo prvo izkušnjo astralnega potovanja in globoko zavedanje o pomenu in moči štirih elementov materaie prime – zemlje, ognja, vode in zraka. Na tem stabilnem temelju sem lahko kasneje gradila moje delo in načrtovala korake mojega duhovnega razvoja. Tim je svoje šamanske sposobnosti podedoval in jih kot njegovi predniki uporablja izključno za dobro skupnosti in matere Zemlje, pri čemer se s svojimi znanji in sposobnostmi ne okorišča, ampak tako kot vsi pravi šamani sprejme le tisto, kar ljudje podarijo. Kotizacije na njegovih celodnevnih delavnicah ni bilo, plačeval se je članski prispevek 10 ali 15 € za društvo, ki je delovalo kot organizator.
Bolj kot šamani, ki z vseh koncev sveta prihajajo na t.i. šamanske delavnice v Evropo, pa so me zanimali šamani v odročnih krajih Sibirije, Hakazije in Altaja. Tam sem spoznala prave šamane, do katerih je bilo priti zelo težko, ne le ker živijo v odročnih krajih, ampak tudi zato, ker zavračajo vsakršen stik z radovednimi tujci. Spoznala pa sem tudi t.i. performance
šamane, ki svoje obrede opravljajo kot uprizoritve nekakšnega šamanskega potovanja. Ugotovila sem, da pravi šamani živijo odmaknjeni v svoji vaseh in opravljajo vlogo zdravilca in svetovalca v svoji skupnosti. Stikov s tujci ne želijo imeti, tudi ne želijo poimenovanja šaman. Jura, selkupski šaman, ki je sicer tudi župan v sibirskem mestecu Narim in predsednik
Vseruskega združenja malih narodov Sibirje, mi je nekoč dejal, da šaman lahko deluje le v svojem okolju, kjer bivajo njegovi duhovi pomočniki in v skupnosti, ki šamanizem doživlja kot drugačno resničnost. Medtem ko mi verjamemo, kar vidimo, ljudstva, ki jim je šamanizem način življenja, vidijo tisto v kar verjamejo: duhove gozda, reke, tajge itd., v njih verjamejo in zato jim ti duhovi pomagajo pri zdravljenju ali pri kakšnih drugih težavah.
Mnogokrat šamane in zdravilce »odnese« pohlep, čeprav vsak terapevt, ki pozna vzajemno delovanje energij in zakon karme, zelo dobro ve, da uporaba t.i. paranormalnih sposobnosti v slabe namene te sposobnosti močno zmanjša ali celo izniči.
Pred leti sem na Altaju spoznala Zinaido Tirisovo Tanišejevo, ki me je navdušila s svojimi znanji o etnogenezi in paranormalnimi sposobnostmi. Povabila sem jo v Slovenijo in ji organizirala nekaj predavanj, šolanj in individualnih terapij. Pri vseh teh aktivnostih sem sodelovala kot prevajalka in pridobila veliko znanja o altajski kozmologiji, etnogenezi in tengrizmu. Dobila pa sem tudi izkušnjo neupoštevanja etičnih zakonov v duhovnosti, saj je t.i. »svečenico Sonca« premamila možnost zaslužka, o katerem je na Altaju lahko samo sanjala. Po eni izmed individualnih terapij s precej premožno gospo mi je namreč povedala, da ima gospa »naloženo prekletstvo« nad vso svojo družino, ki pa ga ona kot »kam« (ali šamanka) lahko odpravi za plačilo 50.000,00 €. Zgrožena nad njeno zahtevo, da gospe to »na primeren
način« povem, sem s pohlepno šamanko prekinila vse odnose, čeprav je zagrozila z maščevanjem. Žal je v Sloveniji našla ljudi, ki so pripravljeni pod okriljem Duhovnega centra sveta gora Triglav takšno »duhovnost« altajske »šamanke« še naprej prodajati za visoko ceno, ki presega ceno honorarjev vrhunskih znanstvenih in strokovnih predavanj. Delovanje v skladu z etičnimi in moralnimi vrednotami je stvar izbire med dobrim in zlom in odraža stanje človekove zavesti. Ko pri zdravilcih, ki naj bi imeli razširjeno zavest in delovali po t.i. kozmičnih zakonih, nad vsemi njihovimi sposobnostmi prevlada pohlep, se zgodi tisto, kar zelo nazorno v svojem zapisu z naslovom »Etika in zdravilstvo« razlaga naš priznani
terapevt Marjan Ogorevc:
»Etično delovanje je zavestno in tudi namensko, torej izhaja iz človekove volje. Če človek želi postati dober, bo zavestno osvojil etiko kot lastno vrednoto in cilj. Visoka raven inteligence, razne sposobnosti, profesionalne kvalitete, ki jih ima bioterapevt, niso dovolj za uspešnost, nujno je razvijati tudi duhovne kvalitete. V nasprotnem nas začnejo spremljati bolezni in slaba usoda. To je še posebej nevarno in celo samomorilsko za zdravilce, ki se ukvarjajo z bioenergijo. Namreč ti še posebej stremijo k vedno večjemu duhovnemu razvoju in energijski moči, k čemur pripomorejo različne tehnike spodbujanja energijske pretočnosti, a to lahko vodi v vse manjši nadzor nad samim seboj. Če torej v tak razvoj ne vgradimo brezpogojnega etičnega delovanja, nas prej ali slej zaustavi usoda. Kot že vemo, pa za napake plačajo tudi
naši najbližji.«
Nekateri filozofi etiko razlagajo kot filozofsko disciplino, ki se ukvarja s tematiko človeškega hotenja in ravnanja z vidika dobrega in zlega, moralnega in nemoralnega. Ime izhaja iz grške besede ἦθος, ēthos, ki pomeni nrav, značaj, način življenja. Aristotel v II. knjigi »Nikomahove etike« pravi, da etične vrline (ἠθικῆς ἀρετῆς) izvirajo iz ἔθος -a (éthosa) - ta zelo podobna beseda pomeni »navada«, »šega«, »običaj«. Zelo verjetno postaja, da etika kmalu več ne bo nekaj »navadnega in običajnega« , še manj pa »način življenja«, ampak bo postala le še filozofska disciplina.
Maria Ana Kolman
26.8.2018
