Je med vami in partnerjem pogodba ali ljubezen?
V tem je velika razlika! Ljubezen mora biti brezplačen dar. Kadar ji postavimo ceno, pogoje, potem to ni ljubezen, je pogodba. Brezpogojno dajanje je torej tisto, kar je smiselno in po celem svetu slišimo, da je dober človek tisti, ki je nesebičen.
Pa je temu res tako?
Že Osho je dolgo nazaj ugotovil, da vsa verstva posredno ali neposredno nagovarjajo ljudi, naj sovražijo sebe.
Ljudem ne bi smeli ukazovati, naj bodo nesebični. Če so zagrenjeni, kaj lahko naredijo? Slepi so, ne vidijo kako in kaj naprej? Če gre takšen človek pomagati drugim, potem slepi vodi slepca ... Vsakomur, ki vzpostavi stik z njim, daje zagrenjenost, trplenje, muka.
Takšen človek, bi moral biti najprej sebičen in poskrbeti zase. Kot pravi pogovor ... iz praznega vrča ne moreš drugim nalivati!
Osho navaja: »Ključno je, da se ljubite tako celovito, da se ljubezen pretaka iz vas in dosega druge. Nisem proti deljenju, sem pa aboslutno proti altruizmu. Sem za deljenje, ampak najprej moraš imeti nekaj, kar lahko deliš. Naj bo torej posameznik tako srečen, tako blažen, zadovoljen, da bo na podlagi te izpolnjenosti začel deliti.
Bodimo torej sebični! Poskrbimo zase!
Tudi drevo je sebično: dovaja vodo svojim koreninam, dovaja sokove svojim vejam, listom, sadežem, cvetovom. In ko se razcveti, oddaja vonjave vsem: znanim, neznanim; domačinom, tujcem. Ko je polno sadežev, jih deli, podarja. Ampak če bi ta drevesa naučili, kako naj bodo nesebična, bi vsa umrla, tako kot je mrtvo celotno človeštvo – samo mrliči, ki hodijo. In kam hodijo? Proti svojemu pokopališču, da bi končno lahko počivali v svojem grobu.«
Tudi na letalu ti povedo, v primeru težav, najprej sebi nadeni masko, potem pomagaj drugim. Sicer umreš. In to je resnica. Veliko ljudi srečujemo na naših dogodkih, ki tako radi pomagajo drugim. Za vse druge poskrbijo in skrbijo, samo nase pozabijo. Pa tudi drugi včasih pozabijo na to, da tudi oni kaj potrebujejo. Ni čudno, da imamo vedno razprodane vikende za dušo, kjer ljudi dejansko učimo naj bodo sebični, kako bodo poskrbeli zase, kajti šele potem se lahko razdajajo in dajejo, delijo sebe in svojo radost z ostalimi, brezpogojno, s pravo ljubeznijo, ne na podlagi pogodbe.
Zanimivo je tudi opazovati, koliko lahko človek sprocesira v dveh dneh, v enem vikendu! Obrazi se spremenijo, ljudje postanejo svetli, celo dogajalo se je že, da kličejo družinski člani in sprašujejo kaj smo vendarle naredili z njihovo mamo ali staro mamo, da je čisto drugačna, sicer vesela in radostna ampak da je drugačna!
Na vikendih za dušo se redno dogaja, da ljudje sploh prvič v življenju začnejo v resnici spoznavati sebe, to kar v resnici so, kaj imajo radi, kaj jim ustreza, kako se lahko spočijejo, kaj jih sprošča, katere dejavnosti jih ohranjajo v lastnem centru povezanosti s sabo. Ljudje prvič konkretno vzpostavijo stik s sabo in njihove obraze gledamo z navdušenjem ko odhajajo domov in kasneje poročajo, da niso več ves čas vsem na razpolago, da postavljajo sebe na prvo mesto, da je bila njihova okolica sicer sprva malce šokirana, a ugotavljajo, da so zdaj mnogo bolj cenjeni in spoštovani in da njihove usluge, skrb ni več samoumevna ...
Ja, čudeži se dogajajo, ko se človek začne ukvarjati sam s sabo. In to je edina prava pot ...
Še kakšnega člana bomo sprejeli na vikendu za dušo, ki potekajo v Strunjanu, kjer se dva dni napajamo na najmočnejši energijski točki v Sloveniji, se družimo, učimo, razvajamo, pogovarjamo, jočemo, plešemo, pojemo, se sprehajamo, dobro jemo in sklepamo nova prijateljstva ...
https://klepetobkavi.si/dogodki/podrobnosti/vikend-za-duso-511.html
Komentarji