Figa (Ficus carica) je ena od najstarejših sadnih vrst, o čemer pričajo tako arheološke najdbe kot tudi miti, legende, najstarejši zapisi in reliefi. V arheoloških izkopavanjih v dolini Jordan so našli okamenele plodove fige, stare 11.000 let. Predvidevajo, da izvira iz južne Perzije in Sirije, od koder naj bi jo Feničani, Grki in Rimljani prinesli v Sredozemlje. Znano je, da so Grki metodo oplojevanja fig poznali že v času Aristotela in da so figo tako zelo cenili, da so sprejeli celo zakon o začasni prepovedi odnašanja fig iz Grčije.
Figa je bila vsepovsod cenjena kot okusno in kalorično hranilo, pa tudi zdravilo za vrsto bolezni. V zdravilni učinek fig so toliko bolj verjeli, ker je bila figa v vseh religijah močno povezana z bogovi in božanstvi stvarniki, kasneje pa z božanstvi plodnosti. Simbolika fige se je precej oddaljila od prvotnega pomena svetega drevesa šele v krščanski razlagi svetopisemskega izvirnega greha, ko tako figa kot tudi figov list že povzameta simboliko nečesa prepovedanega, predvsem pa grešnega.
V Indiji se med ljudstvom Kuttie Kondh še danes ohranja prepričanje, da je njihova boginja Nirantali ustvarila jezike prvih ljudi iz listov fige (Ficus religiosa), hrano in zavetje pa je ljudem dala s figo (Ficus benghalensis). V indijski mitologiji je sicer poznana podoba svete fige ašvathi – svetovnega drevesa, ki predstavlja svetost nenehno obnavljajočega se vesolja. Izvor tega mitološkega drevesa sega v predvedsko Indijo. Na več kot 3000 let starih pečatih so bile najdene podobe fige z vejami, ki se širijo na vse štiri strani neba. V zapisih vedskega obdobja je bila figa ašvathi svetovno drevo, pod katerim so bogovi sedeli na najvišjem tretjem nebu. V mitologiji hinduizma se to drevo imenuje Vrikša Radža ali car dreves. V njem naj bi živeli Brahma, Višnu, Šiva in tudi duše umrlih.
Bodijevo drevo ali sveti figovec (Ficus religiosa) v temlju Mahabodhi v Bodhagoji v Indiji naj bi bil neposredni potomec figovca, zasajenega leta 288 pred n. št. Pod tem figovcem naj bi po budističnih besedilih leta 528 sedem dni sedel in meditiral princ Siddhartha Gautama (Buda) in tam dosegel razsvetljenje (bodi) oz. najgloblje spoznanje bistva življenja in modrosti premagovanja zemeljskega trpljenja.
Perzijski bog sonca Mitra se je po mitološkem izročilu rodil iz skale na bregu reke, ob kateri je rasla figa – drevo, ki simbolizira znanje in življenjsko moč. Že mlado božanstvo je v rokah držalo dva atributa svojega poslanstva: baklo, ki osvetljuje pot, in nož za obrambo pred divjim bikom. Na nekaterih upodobitvah rojstva boga Mitre, je le ta upodobljen kot da se rojeva iz drevesa, ki je podobno figi.
V starem Egiptu so faraoni verjeli, da bodo njihove duše, ko bodo umrle, na robu puščave naletele na Ficus sycomorus, figovo drevo, iz katerega bo izstopila boginja neba, ljubezni, lepote, veselja Hator in jih sprejela v nebesa.
V Grčiji je kultura gojenja fig obstajala že v 8. stoletju pred n. št. Plodovi so bili atribut boginje ljubezni Venere, boga veselja in vina Dioniza, pa tudi faličnega boga Priapa. Stari Grki so v figah videli spolni simbol: figa naj bi bila podoba glavici falusa, prerezana na polovico pa vulvi.
Figa je imela poseben pomen v starem Rimu. Bila je drevo boginje matere Junone, boginje doječih žensk Rumine in boginje Lucine, zaščitnice porodnic in porodničark.
Junona je bila žena vrhovnega boga Jupitra, boginja neba, zakona, družine in rojstva pa tudi zavetnica porodnic in Rima. Ženske v njen tempelj niso smele vstopiti s pasom na sebi, saj so verjeli, da bi to lahko oviralo rojstvo otroka. Bdela je nad vsakim obdobjem življenja ženske, še posebej pa je varovala tiste, ki so stopile v zakon. Njene svete živali so bile gosi. O tem govori zelo znana zgodba, ko so Galci skušali ponoči napasti Rim. Njene svete gosi so takrat začele gagati in so s tem opozorile poveljnika na nevarnost, ki se jim je bližala. Tako so Rimljani še pravočasno sprožili alarm, zbrali vojsko in ubranili mesto. Največji festival v njeno čast so bile matronalije, ki so se odvijale 1. marca. Njej je bil posvečen tudi praznik, ki so ga praznovali 7. julija in se je imenoval Nona Kaprotina. 7. julij je bil dan smrti Romula. James George Frazer (1854−1941), škotski socialni antropolog, religiolog in filolog, je svoje življenjsko delo usmeril v primerjalne študije religioznih verovanj, magičnih praks in mitologij. V dvanajstih zvezkih svojega obsežnega dela z naslovom “The Golden Bough: A Study in Magic and Religion” (Zlata veja: Študije magije in religije) med drugim piše:
»Če je verjeti nekemu mitu, so prvega rimskega cesarja Romula raztrgali senatorji in koščke njegovega telesa zarili v zemljo. 7. julij naj bi bil datum njegove smrti. Ta dan so potekali zanimivi obredi, ki so bili namenjeni oplojevanju fig.«
Avtor v nadaljevanju piše: »Na Forumu, v živahnem centru Rima, so se do imperatorskih časov klanjali figi Romula. Že samo, če so se na figi pojavili znaki odmiranja, je vse mesto zajela groza.«
Charles de la Fosse (1636−1716): Romulus and Remus (1700)
Rimski zgodovina Tit Livij (59 pred n. št.–17 n. št.) v svojem obsežnem delu »Zgodovina Rima« opisuje nastanek Rima:
Potomci grškega junaka Eneja so v pokrajini Laciji ob sredozemski obali ustanovili mesto Alba Longa, ki mu je v 8. stoletju pred n. št. vladal kralj Numitor. Njegov brat Amulij je kralja vrgel s prestola in njegovo hči, prestolonaslednico Silvijo, poslal v svetišče, kjer se je morala kot vestalka zaobljubiti boginji Vesti. V Silvijo pa se je zaljubil bog Mars in iz njune zveze sta se rodila dvojčka Romul in Rem. Ko je za to izvedel kralj Amulij, je naročil, da otroka utopijo v narasli Tiberi. Služabnik pa ni ubogal kraljevega ukaza, ampak je otroka položil v košaro in jo prepustil toku reke. Košara je nasedla na bregu, dvojčka je našla volkulja in ju dojila s svojim mlekom. Ko sta Romul in Rem odrasla, sta napadla kralja in na prestol je znova prišel njun ded Numitor. Naselili so se nedaleč od kraja, kjer je Tibera naplavila otroka, in meje svojega mesta na sedmih gričih ogradili z obzidjem. Ob vprašanju o poimenovanju in meji med Romulovim in Removim delom mesta sta se brata sprla in Romul je v jezi ubil Rema. Zato je mesto dobilo ime Roma.
Ime boginje Rumine verjetno izhaja iz lat. imena ruma (sesek, dojka), nekateri sodobni jezikoslovci pa menijo, da je bolj verjetno povezano z imeni Romi in Romul, ki lahko temeljijo na rumonu , kar je morda beseda za "reko" ali arhaično ime za Tibero.
Ruminin tempelj je bil blizu fige (Ficus Ruminalis) ob majhni jami Lupercal na vznožju Palatinskega hriba, kjer naj bi po mitološkem izročilu volkulja dojila Romula in Rema. Po legendi so pod figo, posvečeno boginji Rumini valovi Tibere naplavili košaro z Romulom in Remom. Figove veje so zadržale košaro, da jo ni odnesel tok Tibere, in tako rešile dvojčka. Sprva sta dvojčka hranila detel in volkulja, kmalu pa jih je našel pastir Faustul, ki ju je potem vzredil skupaj s svojo ženo Ako Larentijo.
V islamu je figa sveto drevo, drevo nebes, ki se mu je poklonil Alah. To izhaja iz Korana, pa tudi iz 95. sure z naslovom Figa: »Poklanjam se pred figo in oljko in goro Sinaj.« V islamu prepovedan sadež v rajskem vrtu ni bilo jabolko, ampak figa.
Pompei − casa del Frutteto
Precej polemik je okrog vprašanja, katero je bilo pravzaprav svetopisemsko drevo spoznanja, s katerega sta Adam in Eva jedla prepovedane sadeže. Čeprav večina avtorjev kot prepovedan sadež navaja jabolko, pa je velika verjetnost, da je bila to figa. Spoznanje, ki sta ga doživela po tem, ko sta jedla prepovedan sadež, je povzročilo tudi uvid v lastno goloto, česar ju je postalo sram kot da bi bil to greh. V krščanski morali pa grehu sledi kazen, zato sta si Adam in Eva svojo goloto (morala) zakriti. Da bi bila kazen kar se da vzgojna, je bil za to najbolj primeren prav figov list. Figovi listi vsebujejo namreč encim ficin, ki v stiku s kožo povzroča močno alergijo – izpuščaje, srbečico in vnetja. Vsebuje tudi psoralen, ki pri občutljivih ljudeh povzroči fotosenzibilizacijo. Rimski pisatelj in filozof Sveti Avguštin (354–430) je te »srbeče obloge« razumel kot sredstvo proti poželenju, kar je razložil s primerjavo: tako kot figovi listi silijo k praskanju, tako razdraženost zaradi poželenja sili h grehu«.
Z izvirnim grehom in možnim grehom, ki je posledica poželenja, je povezana tudi kasnejša simbolika figovega lista kot načina za prekrivanje dejanja ali predmeta, ki je sramoten. Pogosto je bil uporabljen v slikarstvu in kiparstvu za prekrivanje genitalij. Znano je na primer, da so v muzeju Cast Courts (Victoria and Albert Museum) v Londonu za prekrivanje genitalij kopije Michelangelovega kipa Davida uporabljali figov list iz mavca. V času vladavine kraljice Viktorije (1819–1901) je bilo prikazovanje moške golote moralno sporno in je kraljico precej motilo. Muzej je zato naročil ta list in ga shranil za obisk kraljice in drugih dvornih dam.
Figa ima mnogo imen: fikus, figa, bo, bodhi. Ime Ficus carica izhaja iz imena pokrajine Caria (Karia) v zahodni Anatoliji, kjer so že tisočletja pred našim štetjem gojili smokve. V srednjeveški etimologiji je bila latinska beseda ressage (grešiti) prvotno povezana z hebrejsko besedo pag ali figa, ki je imela trojni simbolični pomen: glava penisa, spolni odnos in magični zaščitni znak pred uroki. Latinska beseda ficus je verjetno povzeta iz nekega sredozemskega ali maloazijskega jezika. Podobno tudi grška beseda sykon v pomenu figa. Slovanska beseda je najverjetneje povzeta iz srednjevisokonemškega vige, iz česar se je razvilo današnje poimenovanje fige v nemščini Feige. Drugo slovensko ime za figo je smokva, v 16. stoletju pa tudi smokvica in smokvovec. Stara slovanska beseda smoky je verjetno sorodna s slovansko besedo smokь – sok in mesni sok. Beseda je prvotno pomenila sočni sadež. Po drugi etimološki razlagi naj bi bilo slovansko poimenovanje smokve povzeto iz gotskega smakka (smokva), kar je sicer lahko izpeljanka iz pragermanskega smaka (okusen, žmahten).
V rodu Ficus obstaja okoli 1000 vrst, med njimi so tudi fikusi iz tropskih deževnih gozdov, ki jih gojimo kot lončnice in fikusi, iz katerih pridobivajo kavčuk. Kljub temu da so različne sorte fige razširjene povsod po svetu in bi bilo med njimi pričakovati veliko genetsko raznolikost, so raziskave pokazale veliko genetsko podobnost. Verjetno je ta podobnost posledica vegetativnega načina razmnoževanja in uporabe teh klonov na različnih koncih sveta. Pri večini fig je namreč prisoten poseben način oploditve, pri katerem sodeluje majhna do 2 mm velika osica ježičarica ali šiškarica (Blastophaga psenes), ki v simbiozi živi v plodovih fige.
Obstajata dve vrsti fig: moške (divje, kozje) in ženske. Moške fige so monoecične, kar pomeni, da so na istem drevesu moški cvetovi s prašniki in ženski cvetovi z enim pestičem. Oba tipa cvetov se nahajata znotraj sikonija ali mesnatega socvetja, na vrhu je majhna odprtina, ob njej pa so nameščeni moški cvetovi, medtem ko so ženski cvetovi nameščeni bolj v notranjosti. Ženski cvetovi so dveh vrst – s kratkim in dolgim vratom pestiča. Na moških rastlinah so v sikoniju le ženski cvetovi s kratkimi vratovi. Drugi tip ženskega cveta z dolgim pestičem se nahaja na ženskih rastlinah. Na ženskih drevesih ni moških cvetov. Opraševanje poteka tako, da se osice razvijejo znotraj ženskih cvetov s kratkim vratom pestiča in z izletavanjem prenašajo pelod z moških rastlin divje fige na ženske rastline kulturne fige. Osice, ki priletijo na cvetove s kratkim vratom pestiča, prodrejo do ovarija in pri tem poškodujejo cvet, tako da more priti do oploditve. Osica si v njem naredi šiško. Ker divja figa cveti trikrat na leto, kultivirana pa le dvakrat, se njuni obdobji cvetenja časovno ne ujemata. Tako osice oplojujejo jesenske ženske cvetove s cvetnim prahom moških rastlin iz poletnega cvetenja. Pri nekaterih kulturnih sortah fig neoplojeni poletni cvetovi odpadejo, pri drugih pa se normalno razvijejo v t. i. cvetke, ki so nepravi plodovi, pri nekaterih sortah užitni, pri drugih pa ne. Za oplojene plodove je značilno, da imajo meso temnejše rdečkaste barve. Za sušenje so bolj primerni partenokarpni plodovi, ki se razvijejo iz cvetov brez oprašitve.
Plod fige je biološko gledano pravzaprav skupek plodov, ki se razvijejo iz cvetov v sikoniju. Na notranji steni ploda se nahajajo majhni plodiči kot drobni oreščki. V bistvu je figa omesenel notranji in zunanji del popolnoma razvitega cveta.
Pri mnogih sadnih sortah v Sloveniji, na primer pri miljski figi, koprski črnici in beli padovanki, pa se plodovi razvijejo celo brez oprašitve, s t. i. partenokarpijo. Posebnost pri nas je grm figovca na otočku sredi Blejskega jezera, ki celo obrodi.
Glede na klimatske pogoje figa cveti od enkrat do trikrat letno. V Južni Evropi in na obalah Črnega morja fige dozorijo v avgustu in septembru, na Kreti dvakrat na leto – v juliju in septembru, v južnem Sredozemlju pa kar vse leto, razen dveh zimskih mesecev.
Kultura gojenja fig se je razširila po celotni Aziji, Siriji, Palestini, Feniciji, Egiptu, Arabiji in postopoma osvojila ves svet. Dolgo pa nihče ni razumel vloge ose pri oploditvi fig. Ko so fige konec 16. stoletja prišle v Ameriko, so se ameriški kmetje norčevali ob obvestilu, da je potrebno skupaj s sadikami fig imeti tudi vrsto os, t. i. blastofage.
Vlogo os oplojevalk so že poznali stari Grki. Z osami so celo trgovali in jih prevažali od otoka do otoka. Obešali so jih na drevesa, da bi pritegnili druge ose in dobili dober pridelek. Ta “operacija” je bila znana kot “caprificatio”. Starogrški filozof in utemeljitelj botanike Teofrast (371–287 pred n.št.) je v svojih botaničnih delih “Opisi rastlin” in “O vzrokih rastlin” pisal, da v Sredozemlju na 100 ženskih figovih dreves sadijo 5 moških dreves, kar zadošča za dober pridelek.
V mlečku fige je malo kavčuka, ficina in psoralena. Sveži plodovi imajo 77,5 % vode, 1,2 % beljakovin, 0,3 % maščob, 19,6–20,3 % ogljikovih hidratov (12–18 % invertnega sladkorja, 1,2–1,7 % celuloze in pektinov), organske kisline (0,17 % citronske), morda malo ficina, 0,05 mg % provitamina A, 0,06 mg % vitamina B1, 0,05 mg % vitamina B2, 0,04 mg % nikotinske kisline, 2–5 mg % vitamina C, 2 mg % natrija, 194 mg % kalija, 35 mg % kalcija, 0,6 mg % železa, 22 mg % fosforja in magnezij. Posušeni plodovi imajo 18–23 % vode, 3,5–4,3 % beljakovin, 1,3 % maščob, do 70 % ogljikovih hidratov (50 % invertnega sladkorja, 5,6 % celuloze in pektinov), do 1,3 % organskih kislin, 0,05 mg % provitamina A, 0,1 mg % vitamina B1, 0,1 mg % vitamina B2, 0,7 mg % nikotinske kisline, 34 mg % natrija, 640 mg % kalija, 126 mg % kalcija, 82 mg % magnezija, 3 mg % železa, 77 mg % fosforja.
Figa je v zgodovini veljala kot poslastica in bila cenjena tudi kot zdravilo. S svežimi in posušenimi plodovi so urejali prebavo in jih uporabljali kot laksans, ekspektorans, pri ledvičnih boleznih, povečani prostati, žolčnih kamnih, kot demulcent (snov, ki naredi na vneti sluznici zaščitno oblogo), pri čirih, opeklinah in vnetju grla, zaradi vsebnosti ficina pa tudi proti parazitom. Figov mleček je odlično sredstvo za odstranjevanje bradavic in bodic morskega ježka v koži. Zaradi vsebnosti psoralena in ficina pa velja opreznost, ker povzročata srbečico, včasih tudi mehurje. Kalorična vrednost plodov je 214 kcal/100 g.
Fitokemijske študije fige so pokazale prisotnost številnih bioaktivnih spojin, kot so fenolne spojine, fitosteroli, organske kisline, antocijan, triterpenoide, kumarine in hlapne spojine, kot so ogljikovodiki, alifatski alkoholi in nekaj drugih sekundarnih metabolitov.
V medicinske namene so iz listov izolirali fenolne kisline, organske kisline (oksalna, citronska, jabolčna, kininska) in kumarin. Iz zgodovine je znana uporaba prevretka figovih listov proti parazitom, klinične študije pa so, na primer, dokazale, da je prav kumarin najmočnejšo sredstvo zoper gliste xylophilus.
Figa se je tradicionalno uporablja kot presnovno, kardiovaskularno, respiratorno, spazmolitično in protivnetno zdravilo. Listi, plodovi in korenine fige so se uporabljali pri boleznih prebavil (kolike, prebavne motnje, izguba apetita in driska), boleznih dihal (vneto grlo, kašelj in bronhialne težave), in kardiovaskularnih boleznih. Plodove so uporabljali sveže ali posušene in tudi predelane v džem. Ker so fige odličen vir mineralov, vitaminov, ogljikovih hidratov in prehranskih vlaknin, saj so brez maščobe in holesterola, vsebujejo pa tudi veliko število aminokislin, so v ljudskem zdravilstvu veljale za odlično zdravilo.
Zaradi visoke vsebnosti polifenolov, flavonoidov in antocianov imajo fige visoko antioksidativno sposobnost.
Z ekstraktom petroletra iz listov fige je bila potrjena tako hepatoprotektivna kot tudi hipoglikamična in hipolipidemično aktivnost. Z 80-% metanolnim ekstraktom iz listov fige pa je bil dokazan zaviralni učinek proti Mycobacterium tuberculosis.
Ena izmed študij je pokazala spazmolitično aktivnost posušenih fig in dala zdravo farmakološko podlago za uporabo pri boleznih črevesja in vnetnih procesih.
Zanimiva je bila tudi ugotovitev ene izmed raziskav, ki je proučevala antimutageno aktivnost rastlinskega ekstrakta iz fig na okoljske ksenobiotike. Ugotovljeno je bilo, da ekstrakt iz plodov fig zmanjša stopnjo mutacij oz. genotoksičnosti okoljskih mutagenov.
Maria Ana Kolman
Komentarji