Sibirska cedra (Pinus sibirica) je tipičen iglavec tajge, ki sodi v družino borovk (Pinaceae). Nekateri botaniki jo opisujejo kot različico podvrste Pinus cembra - Pinus cembra var. sibirica (Du Tour, A.E.Murray).
Sibirska cedra torej botanično sploh ne sodi v rod ceder (Cedrus), temveč v rod borovcev (Pinus). Ko so Rusi v 16.stoletju pričeli osvajati in poseljevati področje Urala in Sibirije, so se srečali s tem veličastnim zimzelenim iglavcem. Drevesa so se jim zdela zelo podobna libanonskim cedram (Cedrus libani), zato so jim dali ime kedar sibirski.
O poimenovanju sibirske cedre je pisal ruski učenjak Peter Ivanovič Köppen (1793 – 1864):
»Najverjetneje je, da so Kozaki, ki so prišli na Ural in jih je očaral videz prelepega iglavca, ki jim je bil popolnoma neznan, dali temu drevesu ime sibirska cedra, o kateri so vedeli le to, kar so slišali.«
Latinsko ime cedrus je povzeto iz grškega imena kédros, kar je sprva pomenilo brin, kasneje pa tudi cedra. V ruščini se sibirska cedra imenuje kedr (кедр), kar morda izvira iz besede ščedrost (щедрость), slovensko radodarnost. O radodarnosti cedre govori stara altajska legenda:
V davnini je v sajanskih gorah Altaja živelo pleme lovcev. Tajga jim je radodarno dajala vse potrebno za življenje in živeli so v obilju, dokler v te kraje ni prišla revščina: ena izmed zvezd je padla z nebeškega svoda na Zemljо prav v srce same tajge in zanetila velik požar. Živali so zapustile te kraje in ljudje so ostali brez hrane. Stari lovec je videl padajočo zvezdo in ko se je požar polegel, je šel na mesto, kamor je padla zvezda. Tam je našel mladiko nenavadnega drevesa. Zajel je vodo v studencu in zalil mlado rastlinico. Ko je čez nekaj časa prišel na to mesto, je namesto slabotne rastlinice, našel mlado drevo s krošnjo polno storžev. Nabral je storže, v katerih so bili okusni cedrini oreščki, in jih odnesel v vas. Drevo je zraslo v mogočno cedro, ki je dajala dovolj hrane za vso vas. Ljudje so ugotovili, da se je njihovo življenje s tem drevesom pričelo spreminjati, lakota in smrtnost pa sta izginili. Vsako leto so vaščani zaznavali večjo moč drevesa in njegove zdravilne sposobnosti pri zdravljenju telesa in duše. Radodarnost cedre jim je v življenje prinesla radost in obilje in poimenovali so jo ščedr (Щедр) - zato se cedra danes v ruščini imenuje kedr (кедр).
O sibirski cedri je pisal tudi ruski pesnik, pisatelj in dramatik Aleksander Sergejevič Puškin (1799 – 1837) leta 1818 v svojem spisu »Sibirska cedra«:
»Le ponašajte se mesta, ki vas sonce ljubi. Ponašajte se z libanonske višave s svojimi cedrami; ker vas ne vidim v svoji domovini na materi Zemlji, ki pripada Rusiji, vas ne smem poveličevati, zato pa v mojih očeh senčnata cedra iz bogate Sibirije ne odstopa pred vami po svoji lepoti in vas zamenja v mojih očeh. Kakšna veličina v drži tega drevesa, kako posvečena senca je v gostoti cedrovih gozdov.«
Sibirska cedra raste večinoma v Sibiriji, razprostranjena pa je preko Euro-Azijskega gozdnega pasu tajge. Sibirske cedre rastejo ali samostojno kot cedrov gozd ali v mešanih gozdovih s smrekami, macesni, jelkami in brezami. Raste do nadmorske višine 2.400 m. Zraste 35-40 m visoko, njeno deblo pa doseže 1,5-2 m premera. Sibirska cedra raste izredno počasi in živi povprečno 300-500 let, drevesa v strnjenih skupinah pa lahko živijo tudi 800 let in več. Je enodomna rastlina, kar pomeni, da ima moške in ženske cvetove na isti rastlini in je vetrocvetka, kar pomeni, da jo oprašuje veter. Sibirska cedra cveti od maja do junija. Ima po 5 iglic v šopih, ki so nameščeni na kratkih poganjkih, dolžine 5 do 10 cm. Storži so dolgi 5-10cm, v njih pa so 9-12mm dolga in do 8mm široka semena. Storži zrasejo samo na zgornjem delu krošnje, semena, ki v njih dozorijo šele septembra naslednje leto, pa so bogat vir hrane ljudem in živalim.
Boris Petrovič Tokin (1900-1984), doktor bioloških znanosti in rektor Univerze v sibirskem Tomsku, ki je raziskoval rastlinske baktericide z antimikrobnimi lastnosti, je leta 1929 v znanost uvedel termin fitoncidi (sestavljenka iz gr. besede fito – rastilne in lat. besede caedo – ubijam). Ugotovil je, da je »v cedrovih gozdovih od 200 do 300 bakterijskih celic na 1 m3 zraka, kar praktično pomeni, da je zrak skoraj povsem sterilen. Medtem je celo po medicinskih normah v operacijskih prostorih dopustnih na 1 m3 zraka 500 do 1000 nepatogenih mikrobov. Fitocidi, ki jih izločajo cedre, delujejo celo proti bakterijam difterije.« (Difterija ali davica je bila v preteklosti huda bolezen, pogosto tudi smrtna).
Sibirska cedra je res pravi zaklad narave, saj so dragoceni tako les, iglice, smola, predvsem pa oreščki oz. semena.
Les sibirske cedre je mehak in izredno primeren za obdelavo. Znano je, da so ladje, zgrajene iz cedrovine, prestale dolge plovbe in kljubovale času. Med avtohtonimi narodi Sibirije ima les sibirske cedre še danes poseben pomen. V ljudskem izročilu Selkupov je sibirska cedra sveto drevo in še vedno iz njenega lesa izdelujejo posodje, ki slovi po tem, da v hrani izniči vse škodljive mikroogranizme. Selkupi so maloštevilčen polnomadski narod, ki živi v osredjem porečju reke Ob. Okrog leta 3000 let pred n. št. naj bi se odcepili od fino-ugrinskih skupin in se preselili na vzhod, kjer so se okrog l.200 pred n. št. pomešali s tjursko-altajskimi narodi. Sami se poimenujejo Sölkup ali Shölkup, kar pomeni gozdni ljudje, medtem ko jih Rusi imenujejo Ostijaki in Samojedi. Selkupi pravijo, da je stvarnik ljudem dal dve drevesi, ki ga pospremita v svet živih: brezo in cedro. Zato novorojenega otroka položijo v zibelko iz brezovine, mrtvega pa v krsto iz cedrovine. Selkupi so nekoč pokojnike celo »pokopavali« na drevesih. Človeka, ki je bil sicer mrtev, pa je obstajala možnost, da bi se morda lahko vrnil v življenje, so »pokopali« na macesen, ki je v selkupski tradiciji drevo življenja, tistega pa, ki je dopolnil svoj čas in se dokončno namenil v spodnji svet, so »pokopali« v krošnji cedre.
Iglice vsebujejo askorbinsko kislino (vitamin C), karoten, vitamine skupine B in flavonoide ter seveda eterično olje. V tradicionalni medicini se uporabljajo kot antiseptik, diuretik, diaforetik in kot antiskorbutno zdravilo. Iz iglic pridobivajo terpentin, ki vsebuje piren, pelandren, limonen in seskviterpene in se uporablja kot topilo za voske in za izdelavo lakov. Z njim lahko mažemo pooperacijske rane, poškodbe na koži, ekceme, razjede v ustni votlini, izjemno učinkovit pa je tudi proti glavobolu (vtremo dve kapljici v sence in za ušesa).
Oreščki so pomemben vir hrane za ljudi in živali. Bogati so z oljem, so slastnega okusa z neznatnim okusom terpentina. Predvsem pa so zelo hranljivi, saj vsebujejo 55-66 % maščob, 13,5-20 % beljakovin, okrog 16,7 % ogljikovih hidratov ter vitamine in minerale. Vsebujejo polinenasičene maščobne kisline od katerih prevladuje linolenska kislina (70-78 %), tudi mononenasičene maščobne kisline, od katerih je 16-23 % oleinske kisline, ter le 6-7 % nasičenih maščob. Beljakovine v oreščkih sibirske cedre so bogate z esencialnimi aminokislinami kot so arginin, lizin, metionin in triptofan. Količina E vitamina v oreščkih sibirske cedre prekaša količino v orehih, mandeljnih in lešnikih: v semenskem jedru ga je kar 33 mg/100 g. Vitamin E, imenovan tudi tokoferol je antioksidant, ki preprečuje poškodbe celičnih membran. Vpliva na funkcije spolnih in endokrinih žlez (obnavlja moško moč in vrača mladost), stimulira mišično dejavnost, sodeluje pri presnavljanju beljakovin in ogljikovih hidratov, pomaga pri absorbiranju maščob ter vitaminov A in D. Dnevna potreba po vnosu vitamina E v organizem znaša 12-15 mg . Vsebnost tokoferola v cedrinem orešku znaša 9 – 10,9 mg%. Znano je, da so sobolji zaradi pretiranega lova marsikje iztrebljeni, na področjih, kjer rastejo cedrini gozdovi, pa so kljub lovu zaradi dragocenega krzna, neogrožena vrsta . Sobolji (Martes zibellina) spadajo h kunam, dolgi so od 32 do 46 cm, tehtajo do 2 kg, kožuh imajo rjavo črn. V primerjavi z drugimi kunami imajo daljše noge in bolj košat rep. Znano je, da tokoferol povečuje plodnost, kar dokazuje tudi številčna populacija soboljev v sibirski tajgi, kjer rastejo cedre. V sibirski tradicionalni in uradni medicini z oljem iz oreščkov sibirske cedre zdravijo neplodnost.
Oreščki vsebujejo tudi vitamin B3, katerega vrednost v oreščku znaša 1,05 - 1,40 mg%. Ta vitamin je pomemben za sintezo maščob, presnavljanje beljakovin, spreminjanje hrane v energijo. Vzdržuje normalno stanje živčnega sistema, sodeluje pri procesih celičnega dihanja, izločanja energije pri oksidaciji ogljikovih hidratov in beljakovin, z uravnavanjem vpliva na višjo živčno dejavnost, funkcije prebavil, presnavljanje holesterola in proizvajanje krvi. Vpliva na sistem srca in ožilja, še posebej pa razširja drobno ožilje. Dnevna potreba vitamina B3 v človeškem organizmu znaša 14-28 mg.
Oreščki so bogati tudi z magnezijem in fosforjem, ki sta pomembna pri nastanku in ohranjanju zob in kosti, imata pa tudi važno vlogo pri dejavnosti mišic, živčnih celic in pri hitrem sproščanju energije. Oreščki vsebujejo dosti joda, ki je pomemben za pravilno delovanje ščitnice.
Ker so oreščki tako izredno bogato hranilo, že 100 g oreščkov pokrije dnevno potrebo človeškega organizma po aminokislinah in potrebnih mikroelementih (mineralih).
Osnovni zakon univerzuma je ravnovesje. Po tem zakonu se ravna tudi narava in svoje darove razporedi tako, da ohranja na Zemlji življenje. Kot da bi narava vso svojo moč nakopičila v drobnih oreščkih sibirske cedre in ljudstvom, ki živijo v težkih klimatskih razmerah Sibirije s tem dala možnost preživetja. Sibirci pravijo, da bi preživeli četudi ne bi imeli ničesar drugega, razen sibirske cedre. Ta jim namreč daje les za gradnjo hiš, pohištva, posodja in za kurjavo; iglice, smolo, oreščke in olje pa za hrano in zdravila. Celo materino mleko lahko nadomestijo s t.i. cedrinim mlekom, ki ga dobijo iz "žmha" kot imenujejo ostanek, ki ga dobijo po stiskanju olja iz oreškov sibirske cedre. Iz oreščkov z metodo hladnega stiskanja namreč pridobivajo dragoceno olje sibirske cedre, ki je po trgovskih poteh že v 17.stoletju prihajalo v Evropo, kjer so ga uporabljali za izdelavo zdravil in v kozmetične namene.
Mnogo legend in mitov o sibirski cedri govori o njeni čudodelni moči. Medtem ko danes to razumemo kot energijsko delovanje, so v davni preteklosti te magične moči razumeli kot delovanje duhov in bogov, ki domujejo v sibirski cedri. Sodobne meritve biopolja sibirske cedre so dokazale, da je to drevo resnično močan energijski prevodnik in zato mite in legende lahko razumemo kot resničnost neke daljne nekdanjosti in ljudsko izkustvo, ki govori o tem, da cedra kopiči kozmično energijo in jo oddaja ljudem.
O skrivnostni moči sibirske cedre govorijo legende, miti in pravljice narodov sibirske tajge. Na ta način se ljudske izkušnje prenašajo iz roda v rod. Nekoč so si ljudje t.i. čudeže razlagali z delovanjem duhov. Čudeži se seveda ne dogajajo v nasprotju z resnično naravo sveta, ampak jih človek razlaga kot čudeže, ker resnične narave sveta ne razume. Nekoč so čudeže ljudem razlagali šamani, ki so pogosto prav s pomočjo svojega šamanskega bobna, katerega okvir je bil običajno iz cedre, znali potovati med svetovi in razumeti tisto, kar običajnim ljudem ni bilo razumljivo. Sporočilnost pravljic o čudodelnih ozdravitvah s pomočjo naravnih snovi danes lahko sprejmemo kot resnično, saj je znanost s svojimi metodami razložila njihovo farmakološko vsebnost. Medtem ko so ljudje nekoč na primer preprosto le verjeli v zdravilnost smole sibirske cedre, ki so jo nabrali na dan poletnega sončnega obrata, pri očesnih boleznih, danes poznamo njeno kemijsko sestavo, ki to ljudsko verovanje razlaga kot verjetno.
O čudežnem delovanju sibirske cedre govori tudi ena izmed ljudskih zgodb iz tajge ob reki Ob:
»Nekoč je sredi tajge živela deklica Dašenka, ki je bila od rojstva slepa. Čeprav ni videla podob z očmi, jih je prepoznavala s srcem. Gozdne živali so jo neizmerno ljubile in jo prihajale obiskovat. Najljubša od vseh ji je bila veverička, ki ji je Dašenka dala ime Nikitka. Deklica in veverička sta bili nerazdružljivi. Veverička je deklici nabirala gozdne sadeže in spala v njenem objemu. Nekega jutra se je Dašenka prebudila in ugotovila, da veveričke ni ob njej. Klicala jo je in iskala, toda zaman. Šla je v gozd, jo klicala, jokala in prosila gozdno vilo, da ji vrne njeno veveričko. Toda veveričke ni našla. Utrujena je legla pod mogočno sibirsko cedro in zaspala. Medtem se je znočilo, padel je sneg in deklica se je vsa prezebla prebudila. V naročje ji je skočila veverička in ji v dlani nasula oreščke sibirske cedre. Deklica je bila presrečna. Sneg pa je naletaval močneje in močneje in deklica je spoznala, da se ne bo mogla vrniti. Skupaj z veveričko sta se stisnili ob cedrino deblo in drgetali v mrzli zimski noči. Nenadoma se je skozi deblo zaslišal tihi glas gozdnih vil kot bi igrale violine, cedra je povesila svoje mogočne veje in zagrnila Dašenko in veveričko v svoj topel objem. Veje so okrog njiju spletle topel brlog in iz mehkih, dišečih iglic pogrnile mehko posteljo. Dašenka in Nikitka sta objeti zaspali. Prebudil ju je veter visoko v cedrini krošnji, iz katere so se usuli slasti oreščki, ki sta jih pojedli. Potem sta znova zaspali in spali vse dokler cedra ni razgrnila svojih vej, da ju je lahko pobožalo toplo pomladno sonce. Dašenka je odprla oči in zagledala lepoto pomladnega jutra v tajgi. Nenadoma je spregledala. Zahvalila se je sibirski cedri in skupaj z Nikitko sta se vrnili v vas.«
Burjati ob Bajkalu in Tubalari (v altajščini gozdni ljudje) na Altaju se še danes poklanjajo cedri, na njene veje zavezujejo t.i. "lentočke" (trakove različnih barv) in se na ta način obračajo k svojim bogovom. Prebivalci sibirske tajge in goratega južnega Altaja imajo do cedre prav poseben odnos. Častijo jo kot božansko drevo, drevo sveta ali kozmično drevo, ki povezuje vse tri svetove: spodnji, srednji in zgornji svet. Od nekdaj so se ohranili miti o drevesu sveta ali kozmičnem drevesu, katerega korenine segajo v spodnji svet ali svet prednikov in se napajajo iz voda podzemnega kraljestva, deblo ovija kača kot simbol življenjske energije, krošnja pa sega do bogov, ki bivajo v zgornjem svetu.
V enem izmed starodavnih mitov Mati Zemlja sprašuje Stvarnika: »Ognjene iskre tvojega duha bi lahko ljudem dale vse potrebno za življenje – toda kdo jih bo zbral in jih dal ljudem?« Stvarnik ji je odgovoril: »Drevesa in rastline bodo ohranile moje iskre, in ko bo listje odpadlo z dreves in bodo rastline ovenele, bodo cedra in njene sestre ohranile te ognjene iskre in jih delile ljudem.«
Arhaični človek je imel zavest razširjeno navzven v naravo in je vse okrog sebe doživljal kot živo. Narodi Sibirije, ki ohranjajo to primarno povezanost z naravo, zato še danes do cedre gojijo odnos kot do živega bitja. Ko pod cedro počivajo ali prenočujejo, pazijo, da je ne poškodujejo, kar ne preseneča glede na dejstvo, da jim cedra omogoča preživetje. Cedri kot živemu bitju zato tudi pripisujejo človeške lastnosti kot na primer sočutje in razumevanje.
Prav s temi lastnostmi je povezana čudovita legenda o cedri, ki pripoveduje o lovcu, ki se je utrujen vračal z lova in prenočeval pod veliko staro cedro. Cedrine veje so bile od starosti že vse zgrbančene in ovite z mahovi, na zemlji pod cedro pa je bil debel sloj cedrinih iglic, ki so odpadale dolga stoletja. Utrujen lovec je legel na preprogo iglic pod cedro in trdno zaspal. Pred jutranjim svitom pa ga je prebudil pogovor med staro cedro in mlado cedro, ki je rasla ne daleč stran. Stara cedra je tarnala, da ji popuščajo moči in ne more več stati. Mlada cedra jo je opomnila: »Zakaj pa ne padeš, kot si se odločila že včeraj?«
Stara cedra ji je odgovorila: »Seveda, včeraj sem se že odločila, da bom padla, toda zvečer je prišel utrujen lovec in legel v moje zavetje. Naj zdaj padem in ga ubijem?«
Lovcu je bilo žal velike stare cedre, vstal je, jo čvrsto objel, se ji zahvalil za gostoljubje in spoštljivo stopil v stran. Stara cedra se je zamajala in z vzdihom olajšanja padla na tla. Lovec se ji je poklonil in odšel naprej.
Cedra je bila od nekdaj drevo čaščenja in veljalo je, da je človek, ki je poškodoval ali posekal cedro, izgubil svojo dušo. Pri cedri so prebivalci Sibirije našli oporo, moč in zaščito. Danes se zato staroselci v Sibiriji, predvsem pa na Altaju borijo zoper sečnjo ceder, saj verjamejo, da to prinaša le nesrečo in bolezen.
Pri nekaterih narodih Altaja se je ohranil mit o cedrah, ki so nekoč rasle le v zgornjem svetu ali raju. Zgolj po naključju je nekoč eno izmed semen iz cedrinega storža padlo na zemljo in iz semena je zrasla velikanska cedra.
Biologi moč in dolgoživost sibirske cedre razlagajo z visoko vsebnostjo smol, ki jo ohranjajo nekako večno. Mitološki pomen cedre, ki naj bi simbolizirala zmago življenja nad smrtjo, je morda tudi odraz ljudskega izkustva o zdravilnem delovanju smole sibirske cedre. Na to kaže tudi rusko ime za smolo sibirske cedre živica, ki je izpeljanka iz staroslovanskega besednega korena živ, kar pomeni življenje. Beseda tako nazorno izraža delovanje smole sibirske cedre - vračati življenje ali oživljati, naj gre za oživljanje poškodovanega tkiva, za rane ali pa za druga bolezenska stanja.
Analize njene sestave potrjujejo močno baktericidno, antiseptično, anestetično, adsorbcijsko in celiteljsko sposobnost, kakor tudi njeno delovanje kot močan naravni antioksidant. Zaradi svojih izjemnih bioenergijskih lastnosti deluje krepčilno, deluje proti sindromu kronične utrujenosti, zvišuje umske in fizične sposobnosti in spada v skupino najmočnejših imunostimulatorjev. Redno uživanje smole sibirske cedre vzpostavi zaščitno delovanje celic, izboljšuje periferni in možganski krvni obtok, deluje na prehodnost in elastičnost krvnih žil in normalizira arterijski tlak. Tkivom in organom zagotavlja dobro oskrbo s kisikom, spodbuja nastanek novih celic (zato deluje pomlajevalno), ureja presnovo maščob, kar je zelo pomembno pri pravilnem hujšanju, čisti kri in jetra, ščiti kožo pred škodljivimi dejavniki okolja in jo naredi prožno.
Prebivalci Sibirije in Urala so smolo sibirske cedre od nekdaj uporabljali za zdravljenje ran, ureznin in opeklin. V veliki domovinski vojni je bila smola sibirske cedre nepogrešljivo zdravilo za strelne rane. Ob pomanjkanju ustrezne medicinske opreme in zdravil se je izkazala kot izjemno antiseptično, anestetično in celiteljsko sredstvo, ki je učinkovalo celo kot zdravilo za gangreno. Ranjeni vojaki so s pomočjo smole sibirske cedre ne le preživeli, ampak tudi hitro okrevali in se polni energije vrnili na bojišča.
Sibirci smole ne pridobivajo tako, da bi cedro ranili. Smolo nabirajo izključno na drevesih, ki jim jo ponudijo sama in s tem spoštljivim odnosom izkazujejo hvaležnost do njene radodarnosti.
Maria Ana Kolman
Odlomek iz knjige Drevesa – miti, legende zdravilnost
Komentarji