Tat, ki nikoli ne počiva

Prastare modrosti so kot dobro vino: s starostjo pridobivajo vrednost. Osebne in družbene stiske
današnjega časa bi lahko hitro rešili, če bi upoštevali eno od njih, nekoč napisano nad vhodom v
preročišče v Delfih: Človek, spoznaj samega sebe. Hudo je, da se niti ne zavedamo, kako malo
dandanes vemo o sebi in o dogajanjih v naši notranjosti.

Ne le v sledilcih budizma, tudi v vsakem od nas tli želja, da bi se izognil trpljenju. A budistični nauki so
precej tuji ušesom povprečnega zahodnjaka. Um sodobnega človeka je zahteven in pričakuje, da mu
je razloženo, zakaj naj bi se držal posameznih nasvetov; sam želi presoditi, ali je priporočeno
primerno zanj ali ne.

Sprejeti je treba dejstvo, da se dejavnik, odgovoren za vse stiske, trpljenje in zlo, ki ga doživljamo,
skriva v nas samih. Slavni filozof Emmanuel Kant je razlagal: »Zaman se bojujemo z zunanjim zlom, če
ne opravimo s sebičnim, pohlepnim in prestrašenim egom. Zunanje je le odslikava notranjega.«
Tako misel, da nam življenje krojijo zunanji dejavniki, kot predstava, da na dogajanja v naši
notranjosti ne moremo opazneje vplivati, sta zmotni. Končna resnica je tale: zavestno opazovati in
nadzirati to, kar se dogaja v nas, je edini način, da se izognemo pogubnim dogajanjem, ki naša
življenja spreminjajo v moro, in edina pot v kakovostnejše življenje.

V človeku se nahaja stabilno zavestno jedro, svobodna duhovna zavest (»duša«), ki pa je podvrženo
motilnemu dejavniku. Ta dejavnik je notranji glas, s katerim se v naši zavesti odvija skoraj
neprekinjen dialog ter tako usmerja tok naših misli. Imenujejo ga lažni jaz ali kratko »ego«, faktor, ki
mu posvečamo mnogo premalo pozornosti. Ta je tisti, ki zasenči svobodno duhovno zavest in nas
prekrije z mentalno navlako, ki nam komajda še pusti dihati. Na nenehno izmenjujoče se pobude ega
se brez pomišljanja vživljamo in izgubljamo stik s samim seboj. Ego je kot temen oblak, ki zakrije naše
notranje sonce – dušo.

Ko nadzira naše čustvene in miselne procese, ega ni lahko prepoznati, ker nenehno menja vloge: zdaj
nas navda z užaljenostjo, zdaj z jezo, kasneje z malodušjem ali obupom, privošči si izlet v ljubosumje
ali histerijo … Čeprav govori z enim glasom, gre v resnici za množinsko bitje z neštetimi interesi. Ob
pluralizmu obrazov ega, malih »jazov«, ne moremo slediti enemu cilju in delovati iz lastnega središča
zavesti, ker slepo sledimo komponenti ega, ki nas trenutno obvladuje. Domišljamo si, da imamo
lastno individualnost in svobodo odločanja, a to je le iluzija. Kaj je resnična svoboda, ne vemo, saj je
nikoli zares ne občutimo.

Ob slepem sledenju številnim provokacijam ega - željam, strahovom in ambicijam, ob odzivanju po
ustaljenih vzorcih, utečenih programih in nezavednih vzgibih, nas bolj kot ime »človek« označuje ime
»biološki robot«. Kolikšen del življenja predstavlja rutinsko odzivanje? Ego nas pretvarja v bitja, ki jih
označuje notranja razcepljenost, neozaveščenost svojih vzgibov, strah pred neznanim in drugačnim.
Naša zavest tudi v budnem stanju, čeprav se tega ne zavedamo, ni zares budna. Naš um je ujet,
ustekleničen, zavzema takšno obliko, kakršno mu diktira ego. Preko naših misli in čustev obvladuje
tudi naše fizično telo.

Ego je prepričan, da so vse pomembne stvari zunaj, zato tudi sebe iščemo v zunanjem svetu.
Odrezani od svojega bistva smo nasedli laži, da smo nepomembna smet v vesolju, ločeni od sonca in
zvezd, nemočna bitja, ki ne morejo spremeniti ničesar. Zato tudi ne pomislimo, da je vse to, na kar
smo pristali, nevredno človeka. Nezavedno počnemo grozljive, odvratne stvari, ob tem pa si
zatiskamo oči in si samoljubno domišljamo, da so za vse krivi drugi.

Večina si življenja brez ega preprosto ne zna predstavljati; ustaljena je predstava, da je odločilen za
naš obstoj in preživetje. Neobveščeni o dogajanjih v naši notranjosti se popolnoma podrejamo
njegovi nadvladi, ki se je, napol speči, niti ne zavedamo. Številni, ki ne ločijo med dušo in egom, se
mu bodo ob branju teh vrstic ogorčeno postavili v bran, misleč, da je napadeno njihovo intimno
bistvo. Ne zavedajo se, da se nahajajo v vlogi zapornika in paznika hkrati.

Prvi je zelo jasno in poglobljeno o fenomenu ega in odločilnem pomenu njegove odstranitve
spregovoril duhovni učitelj in avatar vodnarjeve dobe, Samael Aun Weor. Opozoril je na njegovo
povezavo s spolnostjo ter na pomen ustrezne spolne prakse za naš duhovni razvoj. O soočanju z
egom in njegovim odstranjevanjem govori v knjigi Revolucionarna psihologija in številnih drugih.
Navaja osupljiv podatek, da v sedanjem obdobju ego obvladuje v povprečju 97 odstotkov našega
delovanja in »pokuri« prav tolikšen delež energije duše. Med avtorji, ki tematiko ega zelo dobro
predstavljajo, je vredno omeniti tudi pisatelja Echarta Tolla.

Nujno je spoznati, da ego nima nič skupnega z našim resničnim duhovnim bistvom, da gre za umetno
strukturo v nas, ki jo je treba ozavestiti in onemogočiti. Vse dokler tega ne storimo, napredka v
življenju, ki je bolj životarjenje, ne more biti.

Biti srečen takrat, ko deluje ego, ni mogoče. Sreča se pojavi v trenutkih, ko um, voden od ega,
umolkne. Ta Satanska struktura v nas, ki duši našo božansko bit, našo duhovno esenco, je izvor vseh
naših težav. Smrt ega pomeni rojstvo resničnega človeka. Tudi žitno seme mora umreti, da se iz njega
rodi mlada rastlina. Z razkrajanjem ega postajamo ljubeče bitje, postopoma se krepi luč v nas.

Poslanstvo in značilnosti ega

Ego ni fenomen, lasten vsem živim bitjem. Ogroža le bitja s svobodno voljo. Nastal je kot produkt
našega lastnega uma. Je umetna, zavestna energijska struktura, ki nima stika z Izvorom. Živi kot
parazit od energije, ki jo jemlje duši. Je kot tat, ki nikoli ne počiva in neutrudno prazni njen rezervoar
vitalnosti.

Gnostiki razlagajo, da se je ego pojavil v času tretje, lemurijske človeške rase kot posledica odklona
od naravne spolnosti. Ta odklon v krščanstvu imenujemo »izvirni greh«. Učitelj Samael pove, da sta
spolnost in ego tesno povezana, saj se ego napaja iz prelite spolne energije. Obe tematiki sem
strnjeno povzel in predstavil v knjigi Spregledano poslanstvo spolnosti.
Ko raziskujemo poslanstvo ega, se izkaže, da je Lemurijski človek, ki je v precejšnji meri deloval kot
skupinska duša, za svoj duhovni napredek potreboval lastno individualnost, zavedanje samostojnosti,
izdvojenosti, občutek ločenosti od Stvarnika, okolja in sveta, v katerem se je nahajal, da bi
lahko do vsega tega zavzel ustrezen odnos. Za takšen premik je bil potreben zunanji dejavnik. Pojavil
se je ego, ki je otopil našo duhovno zavest in nas postopoma zapeljal v svet individualizma in
materializma.
A služabnik se ni znal ustaviti in je nadaljeval svojo misijo tudi potem, ko je bil cilj že dosežen.
Tragedija človeka je v tem, da se tega ne zaveda. Sedanja razvojna faza je zašla v slepo ulico; ego kot
poguben plevel prerašča človeštvo in je civilizacijo pripeljal na rob propada.
Z ločeno, osebno identiteto spoznavamo stvarnost neposredno, skozi istenje. Posamezne stvari
resnično spoznamo, občutimo in izkusimo tako, da »postanemo« tisto. Iščemo se v objektih, ki nam
jih ponuja ego, kar je seveda brezplodno početje. Istovetimo se z več stvarmi hkrati; z egom,
telesom, razumom, dušo, energijo, raso, s poklicem … A kadar je tisto napadeno, se počutimo
prizadeti mi. Ker se močno istovetimo s telesom, v katerem se pojavlja bolečina, trpimo.
Ko smo stopili v proces krepitve individualnosti, ki je tudi proces razduhovljenja, smo izgubili stik s
kozmičnim Izvorom, z Očetom, in se oklenili ega kot njegovega nadomestka. Tako občudujemo,
cenimo in povzdigujemo lažno vrednoto v nas in smo samovšečna, samoljubna, sebična bitja.
Samoljubje in ljubezen do Boga se izključujeta. Ljubezen, ki odriva in izključuje druge, ni ljubezen. Ko
sledimo egu, je naš edini smoter in cilj - krepiti samega sebe, svojo veljavo in svojo moč. Božanska
ljubezen se prebudi v nas šele, ko ego odstranimo, vse dotlej pa ljubezen zamenjujejo odvisnost,
navezanost, želja po posedovanju ali strah pred izgubo.

Ego nam prinaša lažen občutek svobode – svobodno delamo napake, kršimo kozmične zakone. Egove
pobude, ki izvirajo iz napačnega razumevanja stvarnosti in sebe, nas silijo k reševanju problemov in
ustvarjajo brezštevilne možnosti za učenje; so dragocene lekcije za napredek duše. Vsi problemi so
umetni, posledica različnih kriterijev in pričakovanj ega, a jemljemo jih povsem resno.
Egovih težav seveda ni mogoče rešiti na ravni uma, kajti problem je on sam, ki manipulira z umom.
Tudi preučevanje norosti ne zadošča za ustvarjanje zdravega razuma. Rešitve znotraj uma preprosto
ni. A marsikdo se od tegob in bolečin (nezavedno) ne želi ločiti, saj te predstavljajo velik del
njegovega jaza, torej njega samega.

Ego drži našo zavest ujeto tudi v sanjah. Ker nam je z zaveso nezavedanja prehod v sanje zastrt, se ne
zavedamo, da je tisto, kar imenujemo sanje, prehod naše duše v drugo dimenzijo, v astralni svet. Ta
zavesa naš fokus prikuje na zunanji svet, materialnost dobi prevladujoč pomen, ostalo pa se nam zdi
nerealno, neverodostojno.

O egovem značaju in mehanizmih

Naša osebnost ni nič drugega kot instrument, ki si ga lastijo posamezni egi. Vsaka od naših negativnih
značajskih pomanjkljivosti je poosebljenje te ali one egove komponente. Med sedem glavnih
prištevajo značajske hibe - pohlep, pohoto, ponos, zavist, jezo, lenobo in požrešnost, iz njih pa izhaja
nepregledna množica izpeljank. Nezadovoljstvo, neuspešnost, uboštvo in revščina koreninijo v egu.
Vlogam, ki so posledica sledenja pobudam ega, skorajda ni videti konca. Bahač, vseved, klovn, čudak,
cinik, gospodovalnež, sanjač, uživač, alkoholik, narkoman, spogledljivec, opravljivka, lepotica,
nimfomanka, hipohonder, paranoik, egocentrik, fanatik, agresivnež, manjvrednež, častihlepnež,
pohlepnež, ljubosumnež, neodločnež, omahljivec, mučenik, eksplozivnež, samotar, nevrotik,
mučenec, lahkovernež, asket, mesija, ženskar – so le del seznama vlog, ki mu ni konca. Nekatere od
teh vlog igramo le občasno, nekatere pa predstavljajo našo temeljno osebnostno lastnost.

Egov neutruden stroj je nenehno na preži in se nemudoma odzove. Ob kritikah, pa tudi neizpolnjenih
željah, strahovih, pričakovanjih, predsodkih in zmotnih prepričanjih, se čuti prizadetega ali izzvanega
in sproži reakcije v obliki nevoščljivosti, nasilnosti, nezaupanja, sovraštva, itd. Nenehno tehta in daje
sodbe. Vse, kar si izmisli, se nam zdi resnično, vse kar obsodi, se nam zdi obsodbe vredno, kar pa mu
predstavlja grožnjo, se nam zdi potrebno uničiti. A njegova prepričanja, stališča, kriteriji in sodbe so
iztrgani iz celote, tragično nepopolni ter v nasprotju s kozmičnimi zakoni in etiko. Ego ne priznava
Stvarnikove moči, modrosti in ljubezni, saj tudi ne pozna načina, da bi se z njimi napajal.
Ego si domišlja, da vse stvari obvlada, a to je laž. V resnici je on tisti, ki nenehno ustvarja probleme. K
temu obilno pripomore dejstvo, da je ego ujetnik časa. Neprestano beži iz sedanjosti v preteklost,
kjer so njegove zasluge, ali v prihodnost, kjer si obeta nove uspehe in zmage. A to je pravo
prekletstvo, kajti čas je največji povzročitelj strahu. Čas je popolnoma subjektivna komponenta. V
sedanjem trenutku problemov ni, a ego v njem nima obstanka. Tudi kadar se ukvarja z njim, to ni
pristna sedanjost, ker nanjo gleda z očmi preteklosti, obenem pa jo zoži le na tisto, v čemer sluti nove
priložnosti zase.

Še en razlog je, da miru ne najdemo v odnosih: ego nas ne spusti iz začaranega kroga spominov. Če bi
lahko partnerju, otroku, staršem … odpustili in pozabili, kar nas je prizadelo, bi lahko zaživeli srečno
in sproščeno. Tako pa nad nami visi Damoklejev meč spominov, ki je povezan z obsodbami,
zagrenjenostjo, užaljenostjo in prizadetostjo. Spomin na preteklost in z njim povezana prizadetost
ega je tisto, kar uničuje ljudi, srečo in ubija ljubezen.
Ena najbolj neprijetnih egovih lastnosti je, da se nenehno ukvarja s hipotetičnimi projekcijami –
strahovi. Strah je predvidevanje ega, da se bo nekaj zgodilo v nasprotju z njegovimi interesi. In
vendar gre le za njegovo oceno, ki je v navzkrižju z realnostjo, pa vendar ji verjamemo. Gre za mnenje
lažnivca, čigar osnovna prepričanja so popolnoma napačna.
Vsak problem je umska oblika, ki jo um ohranja pri življenju. Zato um ni še nikogar osrečil. Resnična
sreča je onstran uma. Da bi jo dosegli, moramo postati od uma neodvisni. Um tudi ni moder.
Modrost je vedno povezana z ljubeznijo in se ne more roditi v nevednem mehanizmu, ki gradi na
napačnih temeljih. Istovetiti se z umom je pot v pogubo.

Zaradi nenehnega notranjega boja med različnimi komponentami ega v sebi ne najdemo miru. Dokler
imamo v sebi predsodke, prepričanja, vnaprejšnje predstave, pričakovanja, želje in druge produkte
ega, je mir nesmiselno iskati. Vsi omenjeni ustvarjajo sovraštvo, pohlep, zavist, ljubosumje,
zavračanje in napetosti, kar povzroča agresivnost, vojne in nasilje vseh vrst. Mir se v nas naseli in
ljubezen se razplamti v nas šele ob odsotnosti ega.

Zvijačnost in usoda ega

Pomembno je vedeti, da se novi obrazi ega, novi jazi, nenehno rojevajo v nas. Nastajajo iz vtisov, ki
niso prebavljeni. Takšni se spremenijo v nove psihične tvorbe ali celo v različne osebnosti znotraj
osebnosti; vemo, da ta ni homogena temveč je večplastna. Vtise se moramo naučiti izbirati in z
ustrezno miselno obravnavo prebavljati, najbolje takoj ob njihovem nastanku. Svojega življenja in
svojih odzivov ne moremo preobraziti, če ne preobrazimo vtisov, ki prihajajo v naš um.
Nepreobraženi vtisi vstopajo v našo podzavest, iz preobraženih vtisov pa nastanejo elementi naših
sprememb, pride do preobrazbe nas samih.

Eno od najusodnejših egovih prepričanj je, da obstaja pomanjkanje. Ego (voditeljev sveta) je ustvaril
pomanjkanje umetno, saj ima od tega ogromne koristi. V strahu pred pomanjkanjem nenehno
stremimo za osebno koristjo, da bi si zagotovili varnost. Kadar osebnih koristi ne moremo zlahka
uresničiti, nas ego spodbudi k uporabi moči – k nasilju. Vsaka želja po varovanju poglablja temeljno
zmotno prepričanje, da smo ogroženi, da živimo v pomanjkanju, da potrebujemo še nekaj več.
Ega je najbolj strah smrti. Izguba zaupanja vanj je zanj isto kot smrt. Zato si nenehno prizadeva, da bi
opravičil zaupanje vanj. Za svoj obstoj se mora nenehno boriti tudi zato, ker je nepovezan z izvorom
moči. Zanj ni počitka, nenehno mora dajati pobude in opravičevati svoj prav. V obrambo svojih stališč
in dejanj, tudi najhujših, si izmišlja vse mogoča opravičila in alibije. Ni mu mar za ceno, ne ustavlja se
niti, če ob tem uniči telo; to mu je še vedno ljubše kot priznati svojo zmoto in poraz.
Ego je krivec za bolezni. Neprekinjen notranji boj s problemi in strahovi požira ogromno naše vitalne
energije. Egove dejavnosti, ki ustvarjajo psihične in čustvene obremenitve, ustvarjajo motnjo
energijskega polja telesa, pa tudi formiranje samostojnih energetskih bitij iz našega zavestnega polja,
elementale. Vse to so vzroki bolezni. Bolezen je predvsem utemeljena na psiholoških dejavnikih,
virusi, bakterije in paraziti pa niso vzrok, temveč posledica motenj v našem energijskem polju.
Svojih nečednih dejanj ego ne more opravljati nekaznovano. Kozmični zakon vzroka in posledice,
zakon karme, zahteva, da vsakemu dejanju sledi protidejanje, s katerim vesolje ohranja stabilnost.
Zlo, ki ga je človek (ego) povzročil drugemu, mora v primerni obliki prej ali slej doživeti na lastni koži,
če ne v tej, pa v naslednji inkarnaciji. Ego je tako ustvarjalec karme.

Malokdo ve, da ego preživi smrt fizičnega telesa in se ponovno prilepi na dušo v novem bitju, kjer
prevzame vajeti v roke okrog sedmega leta, ko se že izgradijo prvine otrokove osebnosti. Svoje temne
sence se duša s smrtjo telesa ne znebi. Dokler ega ne razgradimo, smo prisiljeni k samodejnemu
vračanju v telesnost, s ponavljanjem starih lekcij, ki so priložnost za učenje.
Prisoten je mit, ki se zdi usklajen z zakonom polarnosti, namreč, da obstajata dva dela ega – višji in
nižji jaz. Višji naj bi bil dober in naj bi nas vodil k Izvoru, nižji pa naj bi bil slab, a naj bi ga oplemenitili
s kultiviranjem. A to je le ena od njegovih najbolj pretkanih ukan. Noben ego ne more biti dober,
kajti vsak temelji na lažnih temeljih. Podobno kot je neumestno govoriti o čisti umazaniji, je
neustrezno tudi katerikoli del ega obravnavati, kot da je napreden ali plemenit. Beseda »jaz« se
vedno nanaša na entiteto, ki se obnaša kot od celote, stvarstva, ločeni del. A duša ni ločeni del.
Ega ni mogoče izpopolniti, dodelati, kultivirati, narediti prijaznega. Treba je razumeti, da se lažni jaz,
ego, nikoli ne izboljša, da nikoli ne more postati popoln in da tisti, ki se žene za krepostmi, krepi svoj
ego, svojo (sebično) moč. Kreposti se rodijo v nas naravno in preprosto, ko razumemo svoje hibe in
prenehamo slediti egovim vzgibom, ki stojijo v njihovem ozadju.
Pozitivne lastnosti človeka nimajo ničesar skupnega z egom. Temeljijo na mnogo bolj naravnih
temeljih; so vrojene lastnosti duše.

Soočenje z egom

Kadarkoli ne delujemo s polnim zavedanjem, svojo zavest polnimo z balastom – z omejenimi
konstrukti ega. Apetit ega, ki hoče vedno več in več, brez konca, vrti fatalno kolo človeške tragedije –
kolo samsare. Zaradi odrinjenih duhovnih vrednot smo priča pehanju za močjo, bogastvom in
ugledom, večinoma pa se ubijamo s preživetjem, krivicami, korupcijo, izkoriščanjem in nasiljem.
Spoznanje, da je treba notranji dejavnik, ki nas je povedel k lastni individualnosti, izklopiti, preden
nas uniči, je odločilnega pomena. Če se s tem ne soočimo, če na razgradnji ega ne delujemo,
napredka ne more biti; nazadovanje in degeneriranje je neizogibno.
Šele ko prepoznamo, da je ego tvorec strahov, sebičnih prizadevanj, agresivnosti in nasilja, šele ko ga
prepoznamo kot problem, se lahko soočimo z njim in ga zatremo. Budistični koncept pot »razgradnje
ega« v osmih razvojnih točkah to natančno popisuje.
Gnostiki trdijo, da je v nas ostal le še minimalni delček (trije odstotki) čiste duše, imenovan »esenca
duše«. To je najmanjša količina energije, s katero se duša še lahko osvobodi iz krempljev ega in znova
zaživi.

Dokler obstaja ego, ne moremo biti svobodni, niti srečni. Stara ljudstva so se tega dobro zavedala.
Njihovo modrost še danes posredujemo otrokom – v obliki mitov in pravljic. Resnično sporočilo
pravljic o Sneguljčici, Trnuljčici, zmajih, tiranih in podobnih zlobnežih je prav to: da bi zaživeli srečno,
je treba ego premagati. V podobi mačehe, zmaja, tirana, hudobneža, vraga, Satana … se skriva nihče
drug kot prav on; glave sedemglavega zmaja ponazarjajo sedem glavnih obrazov ega.
Svojo samopodobo plemenitimo z odstranjevanjem posameznih egoičnih primesi. Na tej poti se vse
močneje zavedamo notranjega vodstva, vodstva duše, ki nas z razločnim glasom usmerja k
resničnemu samospoznanju. Najtežavnejši, najslabši dogodki v življenju se praviloma izkažejo kot
najprimernejši za notranje samoodkrivanje; takrat pridejo na površje naši najbolj skriti egi. Mirno
obdobje v življenju je za delo na sebi najmanj primerno. Uničenje kateregakoli dela ega osvobodi
določen del zavesti. Več ko je razkrojenih jazov, večja je raven zavedanja, samozavedanja.
Nekateri trdijo, da popolnoma brez ega ni mogoče živeti. Da to ne drži, dokazujejo realizirani duhovni
mojstri kot je bil denimo Jezus Kristus. Živeti popolnoma brez ega pomeni živeti brez trohice
sebičnosti. Ko pride do razkroja egove nadvlade, duša pri izražanju svoje izvorne lastnosti, ljubezni,
nima več ovir.

Preseganje ega

Kakovost življenje je odvisna izključno od kakovosti notranjih duševnih stanj. Le redki znajo dobro
usklajevati zunanje dogodke z odgovarjajočimi notranjimi stanji. Zunanji dogodki so le prožilci naših
notranjih stanj, torej je bistven način odzivanja nanje. Zato je osnovni postopek za naš napredek
samoopazovanje. Vzrok neprijetnim občutkom in našim reakcijam – neprimernemu dialogu in
dejanjem, ki vodijo v spopad in stisko, je obremenjujoč notranji pogovor. Ta dialog moramo
spremljati, analizirati in nemudoma zaustaviti, kadar zaide v nevarne vode. Utišanje in prekinitev
notranjega blebetanja ustvarja notranjo tišino, pogoj notranjega miru. Tako plemenitimo notranja
duševna stanja; izločamo nagnjenja k slabemu: skrbi, potrtost, praznoverje, strah, sumničenje,
samopomilovanje, precenjevanje in podobno.

Pri samoopazovanju opazujemo množico misli, ki se kopičijo v umu, glasove, ki nas zasipajo z
domislicami, razbiramo vsebino misli, zaznavamo čustva in občutja, ki se porajajo, okus, ki ga vse to
pušča v naši psihi … Tako razčlenjujemo notranja, duševna stanja, ki so stanja zavesti, pripadajoča
določenemu dogodku ali vtisu. Naša zavest se pri tem razdeli na dvoje: na opazovalca in opazovano.
Opazovalec je naša resnična bit, opazovan pa je tisti del nas, ki misli in čuti pod prevladujočim
vplivom ega. Tako lahko opazujemo, kaj počne. Kadar ta začuti, da je opazovan, se marsikdaj
potuhne.
Velik del notranjega dialoga poteka v znamenju samoljubja. Odraža se tako, da poskušamo v odnosih
manipulirati. Tudi igranje žrtve je manipulacija, s katero želimo sogovorniku vcepiti občutek krivde.
Pomembno je odkriti, zakaj se čutimo prizadete, zavrnjene ali polaskane. Ego namreč preži na to, kdo
nas sprejema, občuduje, ceni in kdo nas ne, ter sproži notranji odpor in zavračanje ali privlačnost.
Treba je prepoznati, da je za takšno odzivanje odgovoren ego.
Vse dokler je prisotno samoljubje, poteka tudi intimno samorazsojanje, opredeljevanje do drugih,
obsojanje drugih, zaskrbljenost zaradi mnenj drugih o nas, lastitve moje-tvoje in podobno. To
povzroča ogromno izgubo energije ter sovražno držo do drugih, ki nam niso storili nič žalega.
Smiljenje samemu sebi in sovraštvo do drugih sta dve od najbolj pogubnih notranjih stanj.
Samoopazovanje kombiniramo s samospraševanjem. Nenehno se sprašujemo po motivu. Vprašajmo
se, zakaj si želimo prestižni avto, obleko po zadnji modi, drag nakit. Zakaj smo častihlepni? Kaj je v
ozadju obsojanja? Kdaj se čutimo polaskani? Zakaj se bahamo? Kaj je vzrok samopomilovanju? Od
kod izvira jeza? Za vsemi temi pojavi stojijo posamezni obrazi ega, ki jih lahko prepoznamo le s
samoopazovanjem.

Koristna metoda je izstop iz časa. Delujemo v nasprotju s tistim, kar počne ego, ki nas poskuša zliti z
okolico, integrirati v prostor. Poteka takole: ustavimo se, umirimo in vso svojo pozornost usmerimo v
prisluškovanje in opazovanje sedanjega trenutka. Poskušamo začutiti, kdo je ta, ki opazuje, zavemo
se, da se nahajamo v prostoru, obkroženi s predmeti, ter da je prisotna tudi komponenta časa.
Pozornost vzdržujemo s pričakovanjem, da se bo prav naslednji hip nekaj zgodilo. Z občutenjem sebe
opazujemo okolico in se zavedamo svoje ločenosti od nje. To med drugim krepi tudi zavest o naši
resnični identiteti. Ob takšnem ravnanju ego, oropan pomembnosti, izgublja svojo moč.
Pomembno področje je razblinjanje zasvojenosti, odvisnosti od vseh stvari – od čokolade, sladoleda,
piva, cigaret, seksa, alkohola … ― vse to je egovo maslo. Božanska duša ne more biti od ničesar
odvisna. Zasvojenost je močna navezanost na nekaj s prepričanjem, da lahko s tistim izpolnimo vrzel
v sebi. Odvisnosti se lotimo pri tisti, ki je najmanj problematična in prehajamo k vse trdovratnejšim.
Abstinenco, ki jo prilagodimo stopnji zasvojenosti, postopoma povečujemo – najprej naj traja en
dan, nato en teden, en mesec … Egu tako jemljemo moč in rušimo njegovo veljavo.
Z intimnim samoopazovanjem moramo spoznati in odstraniti vse raznolike osebnosti, ki živijo v nas, v
naši psihi. Ko se izurimo v odkrivanju jaza v akciji, ko se naučimo živeti v stanju budnosti, čuječnosti,
postanejo prevare ega nemogoče. Šele z odstranitvijo vseh notranjih egoizmov postanemo osebki z
izvirno, lastno individualnostjo. Takrat naša duša, esenca, zares lahko zaživi.
Dobra večerna metoda za razgaljanje ega je retrospekcija. Preden utonemo v sanje, pregledamo
dogodke, ki so se odvili čez dan, in v njih poiščemo sledi ega. Morda smo koga prizadeli, ranili, užalili,
morda smo sami zapadli v samopomilovanje, samoobsodbo, strah … Pomislimo, kako bi bilo delovati
prav.

Za dosego višje ravni lastnega bitja je treba storiti vsaj troje. Najprej je treba prenehati biti tisto, kar
smo; ne moremo več negovati starih identifikacij in biti to, kar smo bili. Vsako istenje je treba
popolnoma izkoreniniti. Drugič – ustaviti moramo nepotreben notranji dialog, ki prinaša nepotrebno
izgubo energije zaradi nenehnega ustvarjanja sodb in nesmiselnih problemov. In tretjič – odreči se
moramo samoljubju, ki je krivec za velik del notranjega dialoga in ustvarjalec psiholoških napetosti.
Znebiti se posameznih nezaželenih čustvenih in miselnih odzivov, samodejnih programov, notranjih
nasprotij in napetosti ter zasvojenosti je možno le z razkrojem egovih jazov. Z odstranitvijo vsakega
od njih se naše samozavedanje poveča, osvobodi se del naše podzavesti in preide v območje zavesti.
Ko zapremo vrata egovim fantazijam, se odpre organ intuicije. Manj kot imamo ega, manj smo
podvrženi smernicam našega astrološkega znamenja.
Z delom na sebi je treba pričeti takoj, najbolje tako, da to vključimo med redna dnevna opravila.
Vsako odlašanje je le znak, da smo se zopet ujeli v past ega, ki se upira vsakemu napredku.

Uspeh postopkov za odstranitev ega

Zgolj intelektualni trud, vložen v razgradnjo ega, ne prinese rezultatov, ker vsako gibanje v umu
pripada egu. Ega ni mogoče obvladati zgolj z mentalnimi postopki. Vsakdo ve, da nas, potopljene v
vrtinec močnih čustev, ta popolnoma obvladajo, še preden reagiramo razumno. Čustveni odziv je
hitrejši od razumskega.
Kadar neko negativno čustvo ali reakcijo obsodimo, je to znak, da se je vmešal ego. Če se z jezo
bojujemo, je ne moremo spremeniti v sočutje, ker njeno energijo zavračamo. Preobrazimo jo lahko le
tako, da jo sprejmemo kot eno od manifestacij življenjske sile. Ko obsodimo napako, jo skrijemo v
podzavest; ko jo opravičimo, postane še večja; razblinemo jo šele, ko jo sprejmemo in popolnoma
razumemo.
Ego je treba odstraniti, razgraditi ali raztopiti brez boja. Boj z egom je obsojen na neuspeh, kajti v
rokah ima premočna orožja. Nemudoma sproži odpor in nasprotuje vsemu, kar ga ogroža. Boj je
nasilje, nasilje pa je egova lastnost. Porazimo ga lahko le brez nasilja, tako da brez bojevanja z njim z
različnimi pristopi razgrajujemo njegove obraze. Ob tem se poleg zgoraj omenjenih metod
poslužujemo metode intimne psihoanalize, ki vključuje samopreiskavo in samoodkrivanje, s katerima
prepoznamo pozitivne in negativne vrednosti.
Vsako negativno emocijo preobraziš preprosto tako, da se zaveš, da je s teboj. Ne identificiraš se z
njo, ne domišljaš si na primer, da si »jeza«, temveč se zaveš, da je to posebne vrste zavestna energija,
ki te preplavlja, energija, ki jo lahko tudi preoblikuješ. Najprej velja ob temeljitem razmisleku
ugotoviti, ali obstaja kak razlog za ohranjanje hibe. Če ne obstaja, pretvorbo izvedemo tako, da
vsebovano energijo usmerimo v vrlino, ki je nasprotje hibe. Pretiran ponos tako spremenimo v
ponižnost, jezo v tolerantnost, pohlep v skromnost …

Duhovno napreden človek vse energije in čustva, ki jih obravnavamo kot negativne, sprejema s
hvaležnostjo, kot božanske darove, saj so skrivni viri, ki jih s transformacijo lahko spremeni v
pozitivne. Tisto, kar jih naredi nam sovražne, so stališča ega. So semena, iz katerih vzklije cvet.
Ker ego deluje na miselni, čustveni in energijski ravni, ga ni mogoče obvladati zgolj z mentalnimi
postopki. Treba ga je uničiti tudi na energijski ravni. Mojster Samael navaja, da ga je popolnoma
možno razkrojiti le tako, da v ta namen zberemo in namensko usmerimo svojo vitalno energijo. To je
možno s pomočjo spolne magije ob pomoči duhovnih sil. Egove sestavine se nahajajo na 49
podzavestnih ravneh in jih ni preprosto odkriti, kajti vsaka od njih ima del v naših različnih telesih.
Zato moramo na pomoč pozvati silo, ki presega um in ima moč, da jih razkroji. Nevtralizacija ega s
pomočjo spolne magije ali bele tantre presega okvir tega besedila in zahteva poglobljeno obravnavo.
Kot omenjeno je tematika obdelana v knjigi Spregledano poslanstvo spolnosti.

Ko se zavemo, kako hude obremenitve nam povzroča dejavnost ega, motiv za soočenje z njim ni več
vprašljiv. Osvoboditev od ega ni stvar evolucije, pač pa zavestni, voljni podvig vsakega posameznika.
Evolucija in involucija predstavljata le mehanično os narave in sami po sebi človeka ne vodita k
osvoboditvi. Predstavljata polje možnosti, a od nas samih je odvisno, kakšno pot uberemo.
Naš osebnostni in duhovni razvoj se začne s prepoznavo ega in nadaljuje z njegovo razgradnjo. To je
proces osvobajanja duše. Zavemo se, da smo večji od svojega ega, da obstaja še neko drugačno,
veliko privlačnejše jedro v nas, ki ga občutimo šele, ko se odpremo duši. Spoznamo, da razen ciljev, h
katerim stremi ego, obstajajo tudi višji, pomembnejši, duhovni cilji, h katerim usmerimo svoje moči.
Proces osvobajanja je naporen in počasen, a vreden truda.

Zoran Železnikar