Pojem stres v vsakdanjem življenju uporabljamo vse pogosteje, predvsem pa takrat, ko se nam zdi, da so bremena, ki nam jih nalaga življenje, pretežka in se ob tem sprašujemo, če bomo kos vsem problemom in pritiskom. Od samega nastanka pojma je beseda povezana z negativnimi dogodki, neprijetnimi občutji in negativnim vplivom na človeka. Besedo stres so prvič uporabili v 17. stoletju kot opis nadloge, muke, pritiska, težave. V angleščino in francoščino je bila beseda destresse verjetno povzeta iz latinskega izraza stringere, kar pomeni »tesno zategniti«. Kot taka je beseda že dolgo uporabljena v fiziki, kjer označuje notranjo porazdelitev sil, ki delujejo na fizično telo in povzročijo napetost. V 18. in 19. stoletju se je pomen te besede spremenil in v današnjem času ta izraz uporabljamo za opis sile, pritiska in močnega vpliva, ki deluje na osebo ali predmet.
Ameriški psiholog Walter Bradford Cannon (1871-1945), profesor in predstojnik katedre za psihologijo na Harvard Medical School je v svoji knjigi Modrost telesa (The Wisdom of the Body) l.1932 uporabil izraz stres ob razlagi zunanjih dejavnikov, ki povzročajo porušenje homeostaze. Cannon je odziv telesa na te vplive imenoval »beg ali boj«. To stimulira živčni, endokrini in imunski sistem, ter povzroči vrsto biokemijskih reakcij v telesu, kar ima tako kratkoročne kot dolgoročne učinke na telo.
Dr.Janos Hugo Bruno Selye (1907-1982), kanadski endokrinolog madžarskega rodu, je uvedel termin stres leta1936, ko je v reviji "The journal of neuropsychiatry and clinical neurosciences" objavil svojo endokrinološko študijo o splošnem sindromu prilagajanja (GAS – general adaptation sindrom). Pri svojih poskusih na miših je ugotavljal, da je vsak agresiven dražljaj sprožil enake simptome v njihovih telesih: otekanje skorje nadledvične žleze, atrofijo priželjca (timusa), razjede želodca in dvanajstnika. Ob ugotovitvi, da se pri ljudeh z različnimi boleznimi kažejo enaki simptomi, je »vpliv zdravju škodljivih snovi« imenoval stres.
Z raziskovanjem stresa so se razvijale tudi različne definicije stresa, ki jih najdemo v literaturi. Avtorji ga najpogosteje opredelijo za telesno in psihološko obremenjenost organizma, ki nastane kot prilagoditveni odgovor na dražljaje v okolju in se odraža v različnih simptomih kot so telesna in psihična utrujenost, pomanjkanje energije, zaskrbljenost, razdražljivost, težave s koncentracijo, zmanjšana produktivnost in kakovost dela.
Stres nastaja kot neizogibna posledica naših odnosov z nenehno spreminjajočim se okoljem, ki se mu moramo prilagajati. Če so se naši predniki srečevali z nevarnostmi, povezanimi s trenutnim preživetjem, pa se danes srečujemo predvsem s psihično ogroženostjo, ki je v prvi vrsti rezultat hitrega tempa življenja in tekmovalnosti. Odzivi v telesu na nek dražljaj nastajajo popolnoma enako kot v preteklosti, razlika pa je v tem, da je danes večina stresnih situacij psiholoških in ne fizičnih. Nekoč je stres, ki je bil posledica delovanja elementarnih sil, resnično pomenil pripravo na boj ali beg. Za sodobnega človeka je to neučinkovit odgovor, ker se na vsakodnevne strese ne more odzvati niti z enim niti z drugim načinom. Posledica je nenaravno zatiranje čustev, misli, govora in dejanj, kar vse pogosteje pripelje do depresije.
Vedno bolj pogosto je slišati trditve, da je večina bolezni psihosomatskega izvora. Kaj pravzaprav to pomeni? Človekovo telo in psiha sta v odnosu, ki ga medicina imenuje psihosomatski odnos. Misli, čustva in okoliščine, ki prijajo našemu telesu, izzovejo prijetno stanje naše psihe in delujejo pozitivno tudi na fiziološke reakcije v telesu. Negativni vplivi, ki jih izzove stresna situacija, pa seveda delujejo na psiho in telo prav nasprotno.
Statistični podatki kažejo, da več kot 40% ljudi zboli za določeno boleznijo zaradi stresa in da je večina obiskov pri splošnem zdravniku zaradi posledic stresa. V zadnjem času tako znanost kot tudi statistične navedbe k poglavitnim vzrokom obolevanja dodajajo tudi stanje depresije, ki je sicer nekaj povsem drugega kot stres, odziv organizma pa je pogosto enak. Človek ni le tisto, kar jé, ampak je tudi tisto, kar misli! Odraz psihičnega stanja človeka se odraža v živčnem sistemu, ki vpliva na imunski sistem. Posebna veja medicine psihoneuroimunologija raziskuje vzročno-posledično povezavo med endokrinim, imunskim sistemom in psihičnim zdravjem. Čustva, ki jih izzove stanje stresa, kot so strah, žalost, jeza, vplivajo na telesne funkcije prek avtonomnega živčnega sistema. Ko doživljamo stres, hipotalamus prek hipofize spodbudi nadledvični žlezi, da začneta izločati večje količine stresnih hormonov adrenalina, noradrenalina in kortizola. Zaradi povečane količine teh hormonov se nam izostrijo čuti, razširijo se zenice, lasje in dlake (naše antene) se naježijo; hitrejše je bitje srca in dihanje, kar omogoča hiter prenos kisika v mišice; aktivira se glukoza, ki je v obliki glukagena shranjena v jetrih, s čemer organizem dobi več energije; pospešeno se izločajo endorfini, ki zagotavljajo protibolečinski učinek.
Povečano izločanje hormonov in endorfinov pa ima negativen učinek na tvorbo belih krvnih celic oz. na imunski sistem in na delovanje timusa (priželjca), kjer nastajajo obrambne celice T-limfociti ali celice ubijalke, ki napadajo mikrobe in tumorske celice. Negativno čustveno ali mentalno razpoloženje vpliva na vse biokemične procese v našem telesu, ki postane prizorišče manifestacije čustvenih in duhovnih konfliktov. Pride do pomanjkanja kisika v celicah in posledično do zakisanja in zvišanja kislih H+ ionov, pomanjkanja vitalnih mineralnih snovi kot so magnezij, kalcij, kalij, natrij, itd., povečane koncentracije prostih radikalov in znatnega upada energije, posledično pa tudi volje.
Obstajata dve vrsti stresa: pozitivni (eustres) in negativni (distres). Pri pozitivnem stresu nagli izliv adrenalina pomaga, da se spremembam lahko prilagodimo v kratkem času. Eustres povečuje sposobnost opazovanja in čuječnosti, daje motivacijo, povečuje učinkovitost in krepi samozaupanje. Pri distresu telo nima moči, da bi se po prenehanju stresnega dražljaja, vrnilo v stanje ravnovesja. Pojavijo se dobro znani problemi: nespečnost, izguba apetita, glavoboli, izčrpanost, bolečine v vratu in križu, prehladi, okužbe itd… Psihično se negativni stres kaže kot jeza, nevroza, vznemirjenost, depresija…
Na porušenje ravnovesja (homeostaze) organizem reagira z aktiviranjem vsega svojega adaptivnega potenciala, da se lahko prilagodi novo nastali situaciji ter ponovno vzpostavi ravnotežje. Ta proces pa zahteva veliko energije, kar osiromaši imunski sistem in tako organizem izpostavi nevarnostim, ki se manifestirajo kot različne bolezni. Zato je zelo pomembno, da po vsaki stresni situaciji najdemo način, da se energijsko znova okrepimo. Stres nas lahko močno motivira - vse je odvisno od našega dojemanja situacij in okoliščin, ki jih doživljamo kot stresne in od naše predstave o tem, da nam določene situacije morda ne bo mogoče obvladati. Prav to občutenje nezmožnosti, ki ga človek izraža z nenehnim pritoževanjem nad lastno usodo, onemogoča spodbuden učinek stresa, ki bi bil z drugačnim načinom razmišljanja lahko močan motivator pri premagovanju življenjskih težav. Ljudje se pri svojem zaznavanju stresnih situacij razlikujemo in se nanje odzivamo glede na naš značaj, izkušnje, vzgojo, energetsko ravnovesje in okolje, v katerem živimo. Človek, ki zna stresno situacijo sprejeti kot možnost za osebni razvoj, je tako lahko zaščiten pred negativnimi oblikami stresa in ima od njega lahko celo korist. Pomembno je, da ne pridemo v stanje t.i. »kroničnega (konstantnega) stresa«, ampak da vsak stres sproti obvladamo in izgubljeno energijo takoj nadoknadimo. Za to obstaja veliko tehnik, ki pa se jih človek v stanju pomanjkanja volje ali v stanju depresije, pogosto ne poslužuje, ker za to enostavno nima moči.
ELEVTEROKOK
Organizem pri boju s stresom nujno potrebuje pomoč. Učinkovine rastlinskega porekla hitro vzpostavijo stanje homeostaze. To so t.i. adaptogeni, ki telesu pomagajo pri prilagajanju na novo nastale okoliščine tako, da biokemijske reakcije v organizmu (presnova /metabolizem/, delovanje hormonov in encimov, celično dihanje) ostajajo v mejah normale. Adaptogeni delujejo kot imunostimulatorji in antioksidanti, saj gre za snovi (substance), ki so sposobne preprečiti škodo, nastalo zaradi delovanja prostih kisikovih radikalov (oksidacije) v tkivih. Antioksidanti so hranila (vitamin C in E, beta karoten, selen in drugi minerali) ali pa endogeni encimi (superoksid-dismutaza, katalaza in glutation peroksidaza), koencimi in proantocianidini. Znanost je dokazala, da je eden najmočnejših adaptogenov elevterokok (Eleutherococcus senticosus), imenovan tudi hudičev grm, iz družine bršljanovk (Araliaceae). Je grm, ki raste v višjih predelih na JV Sibirije. Pogosto ga napačno poimenujejo sibirski ženšen, verjetno zaradi podobnega delovanja kot ga ima ženšen, čeprav klinične študije kažejo, da je zdravilnost elevterokoka večja. Žen-šen ali ginseng (Panax) prav tako spada v rod bršljanovk in je mnogo bolj poznan od elevterokoka, zato ima morda poimenovanje »elevterkokok – sibirski ženšen« tudi komercialno ozadje. Nenavadno ime elevterokok pomeni »prost ali osvobojen kokov«. Poimenovanje odraža sposobnost rastline, da sodeluje pri zdravljenju mikrobnih okužb s tem, da krepi imunski sistem.
Prve raziskave o zdravilnem delovanju elevterokoka so bile usmerjene predvsem na njegovo adaptogeno delovanje pri ljudeh, ki so bili izpostavljeni negativnim vplivom okolja, psihofizičnim obremenitvam in stresnim situacijam. Zdravilno delovanje elevterokoka so pričeli proučevati na pobudo zdravnikov, ki so pri pacientih, kateri so uživali elevterokok opazili izrazito izboljšanje krvne slike in počutja. Raziskave so pokazale tudi pozitivno delovanje na metabolizem, regeneracijo jeter in delovanja ledvic, kognitivne sposobnosti in spomin, na sluh in vid (poveča se za kar 30%), ter težave v klimakteriju.
Najbolj zdravilen je koren, ki vsebuje saponin panaksin, glikozide, aminokisline, eterično olje s panacenom, estrogenom podobne hormone, vitamine B1, B2, B12, folno kislino, pantotensko kislino, fitosterole, smolo, škrob, encime in rudninske snovi. Zadnje študije kažejo tudi na zdravilnost ostalih delov rastline. Najpomembnejše je delovanje elevterokoka na povišanje telesne odpornosti, veliko pa obetajo tudi rezultati pri zdravljenju raka. Pozitivno deluje na duševno ravnovesje, odpravlja depresijo, nespečnost, utrujenost, pregorelost, krepi psihične in fizične sposobnosti. Pomaga pri zdravljenju škodljivih stranskih učinkov, ki so posledica obsevanja, pri vnetnih obolenjih, sladkorni bolezni, pri znižanju ravni belih krvnih telesc. Zmanjšuje zastrupljenost organizma z alkoholom in kemoterapijo. Je preventivno sredstvo proti prehladu in drugim virusnim okužbam. Krepi vid in sluh, je tudi zdravilo proti impotenci, revmi in revmatoidnem artritisu. Na osnovi ugotovitev različnih študij elevterokok uvajajo v onkološko zdravljenje. Dokazano je namreč, da je možnost nastanka malignih tumorjev pogostejša pri ljudeh, katerih organizem je oslabljen. Ekstrakt elevterokoka s svojim krepčilnim delovanjem preprečuje nastanek malignih obolenj in metastaz, pomaga pa tudi pri odpravljanju stranskih učinkov visokih doz obsevanja in kemoterapije.
DREVESA KOT ZDRAVILCI SPECIALISTI
Zelo enostaven in učinkovit način odpravljanja negativnih učinkov stresa je energijska izmenjava z drevesi. Pri dotiku z drevesom pride do aktivne izmenjave energij ali do pretoka energij med biopoljem drevesa in človekovim biopoljem, kar ima za posledico razbremenitev psihičnih in fizičnih bolečin, krepitev volje in moči, pa tudi zaščito pred negativnimi vplivi. Znanja o zdravilnem delovanju dreves so večinoma pozabljena, čeprav so naši predniki znali uporabljati drevesa za t.i. celostno zdravljenje, torej »popravljanje telesa, krepitev duha in tolažbo duše.« Prepoznavanje energije posameznih dreves je znanje, ki ga bom v prihodnjih predavanjih predstavila skupaj s praktičnimi tehnikami komunikacije z drevesi. Znanja o energiji dreves, ki so se ohranila v mitih, legendah in ljudskem zdravilstvu, pa sem vključila tudi v 2.del knjige Drevesa – miti, legende, zdravilnost, ki bo izšla marca. Ker imajo različna drevesa različno energijo in kot zdravilci specialisti delujejo na določena stanja telesa in duha, je za pravilno uporabo nujno poznavanje njihovih energijskih lastnosti. Obstajajo drevesa »donorji« ali energijski oddajniki in drevesa »vampirji« ali energijski prejemniki. Prvi energijo oddajajo in krepijo naše biopolje, drugi pa energijo črpajo in iz našega biopolja odstranijo energije, ki nam škodijo – na primer stres. Za razbremenitev od vseh negativnih energij zadošča, da se za nekaj minut naslonimo na brezo, topol, javor, trepetliko ali jelko. Sprehod skozi jelkin gozd odpravlja stres, slabo razpoloženje, žalost in depresijo. Če se s hrbtom za nekaj minut naslonimo na jelko, slabo razpoloženje in mračne misli kar naenkrat izginejo. Ljudem je bilo od nekdaj znano, da jelka odpravlja bolečine, pomirja in bistri um. Zato se je v ljudskem zdravilstvu dolgo ohranil običaj polaganja jelkinih vej pod vzglavje ali posteljo. Jelka tudi pomaga obvladovati čustva, vonj zažganih posušenih jelkinih vej pa je odlično sredstvo za energijsko čiščenje dóma od negativnih energij. Javor je drevo notranje moči in uravnoteženosti – ob stiku z njim se tako stanje vzpostavi tudi v človekovem telesu in duhu. Trepetlika in topol posrkata iz okolja vso negativno energijo in očistita človekovo biopolje vseh negativnih vplivov. Trepetliko so zato včasih zasajali okrog domov, topole pa še danes sadijo v mestih, da opravljajo svojo nalogo »energijskega čistilca.« Sibirci pri sebi nosijo košček lesa ali obesek iz lesa sibirske cedre. Verjamejo, da jih varuje in »odpira življenjsko pot«.
MEDITACIJA NA SRČNO ČAKRO S POMOČJO ŽIVE KNJIGE
Eden izmed načinov sprostitve in odpravljanja stresa je meditacija. Meditacija je iz prvotnega religioznega namena prešla v vsakdanjo prakso, vedno bolj pogosto pa se uporablja tudi v medicini kot terapevtska tehnika. Znanstvene raziskave in medicinske študije so namreč potrdile, da meditacija znižuje oz. uravnava krvni tlak, znižuje količino stresnega hormona kortizona in holesterola v krvi, deluje na povišanje odpornosti, razvija ustvarjalne sposobnosti, odpravlja nemir in depresijo, krepi spomin in koncentracijo. Poleg tega se v možganih začne pojavljati sprememba iz težnje po uporabi desnega možganskega režnja namesto levega v bolj enakomerno uporabo obeh režnjev, kar nadalje povzroči zmanjšanje pogostosti pojavljanja depresije in anksioznosti, poveča pa se pogostost pojavljanja zadovoljstva, občutka sproščenosti in čustvene uravnovešenosti. V klinični praksi se je meditacija pokazala kot izjemno učinkovita pri zdravljenju motenj, ki so posledica stresa. V več kot 1000 znanstvenih študijah je bilo ugotovljeno, da pride pri meditaciji do sprememb presnove, tlaka, srčnega utripa in možganskih aktivnosti. Meditacija z usmerjenostjo na čakre, ki določajo naše nevropsihološko stanje, vpliva na naša čustva, razpoloženje, odnos in odziv do okolja. Zlasti meditacija na srčno čakro ima močan učinek na prerazporeditev energij v telesu in posledično hitro vzpostavitev ravnovesja. Magnetno resonančna tomografija je z objektivnimi metodami raziskav človekovih možganov namreč ugotovila, da se razpoloženja in nagnjenja nahajajo v določenih predelih možganov. Pozitivna občutja in čustva »bivajo« v levi možganski polovici, negativna pa v desni. Če s pomočjo meditacije skozi levi predel možganov steče več energije kot sicer, to pomeni, da se posledično levi del možganov odzove z večjo aktivnostjo, kar se v življenju odraža kot več radosti, optimizma, zadovoljstva itd… Raziskave, ki so jih na "Inštitutu za znanost in razvoj" v Novosibirsku opravili o učinku delovanja Žive knjige, so pokazale, da se pri uporabi Žive knjige izjemno poveča energijski pretok v levem predelu možganov, pri čemer je bilo ugotovljeno, da so se izmenjavali gama, theta in alfa valovi. To pomeni, da je človek doživljal učinke raznih vrst meditacij, čeprav zavestno ni izvajal nobene izmed meditacijskih tehnik. V srčni čakri, ki se v sanskrtu imenuje anahata ali slovensko nevezana, se hranijo izkušnje in čustva ljubezni, sočutja, pa tudi strahu in jeze. Ker ta čakra deluje na limfni sistem in tvorbo limfocitov, je logično, da pozitivna čustva vplivajo ugodno na količino limfocitov, negativna čustva oz. stres pa njihovo število zmanjšujejo. Posledica je oslabljen imunski sistem, kar slej ko prej povzroči različna bolezenska stanja.
MUMIJA ali ALTAJSKA SKALNA SMOLA
Prvi, ki je sistematično opisal zdravilne učinke mumije, je bil Aristotel v 4.st.pred.n.št. V starih zapisih se pogosto pojavlja trditev, da samo mumija »rešuje od smrti«. Trditev je vzpodbudila številne znanstvenike k proučevanju »skrivnosti« njenega delovanja. Po prvih kliničnih študijah so mumijo ocenili kot nespecifičen biostimulator, ker je pri pacientih z različnimi bolezenskimi stanji prišlo do nenadnega izboljšanja ali celo do ozdravitve. Dvig energije je bilo opaziti celo pri ljudeh, ki bolehajo za depresijo, ne le pri tistih, ki so izpostavljeni stresom in pretiranim vsakodnevnim psihofizičnim obremenitvam. Poleg izjemnih celiteljskih sposobnosti pa se je izkazalo tudi, da mumija ob tem, ko deluje kot adaptogen, povečuje tudi libido in pomaga pri težavah s plodnostjo pri moških in ženskah, ki so pogosto posledica izgorelosti, strahu in stresnega vsakomesečnega čakanja na željeno nosečnost.
SMOLA SIBIRSKE CEDRE ali ŽIVICA
Zelo enostaven način za sprotno odpravljanje škode, ki jo povzročajo vsakodnevni stresi je tehnika stimulacije suprarenalke ali nadledvične žleze, ki je po stresih in hudih naporih lahko močno izčrpana. Stres in prevelik vnos kortizonskih preparatov pri nekaterih zdravljenjih zavreta hipotalamičnohipofizno - suprarenalno os, ki je odgovorna za stimulacijo nadledvičnega delovanja in posledično pride do premajhnega izločanja nadledvičnih hormonov. Za stimulacijo nadledvičnice je potrebno uživati vsaj 1000 mg C vitamina na dan, magnezij in rastlinske adaptogene. Hiter način delovanja na stimulacijo endokrinega sistema je vnos adaptogena pod jezik, od koder gre substanca po krvi naravnost v žleze endokrinega sistema, saj obide proces presnove. Kapljica smole sibirske cedre, ki jo damo tik pred spanjem pod jezik, opravi nalogo adaptogena, poleg tega pa s svojim oživljajočim delovanjem, ki ga označuje tudi njeno izvorno rusko ime živica, omogoči žlezam in organom, da delujejo močneje in bolj kakovostno, s čimer se vzpostavi tudi proces regeneracije celic in tkiv v organizmu. Medtem ko mi spimo, tako živica opravi nalogo oživljanja nadledvične žleze in »popravljanja napak«, ki so čez dan nastale zaradi različnih oblik stresa.
Maria Ana Kolman
25.1.2017
Komentarji