Pravljice so bile v tradicionalnih kulturah pomembno sredstvo za oblikovanje človekove
osebnosti. Ob razlagi moralnih vrednot podajajo namreč podobo sveta, kjer je vse prav –
zato se tudi imenujejo PRAVljice. Ta podoba sveta vsebuje kozmološke modele,
predstavljene v mitologiji različnih ljudstev, ki kažejo na skupni izvor vseh narodov, na
skupno kulturo in svetovni nazor: arhetipi svetovne gore, univerzalno jajce, svetovno drevo,
motivi junaškega spusta v podzemlje ali vzpona v višje svetove…
Že tisočletja nas pravljice učijo o življenjskih modrostih, moralnih in etičnih vrednotah,
opominjajo o pomenu in nujnosti dobrote, pravičnosti, ljubezni, dolžnostih in
odgovornosti. Otroci se iz pravljic lahko naučijo presojati dejanja pravljičnih junakov, da bi
spoznali, kaj je dobro, kaj slabo oz. kaj je prav. Pa pravljice niso namenjene le otrokom –
njihova sporočilnost presega pravljični svet otrok in v svetu odraslih izpostavlja pomen
poguma, junaštva , domoljubja, dobrih del, poštenja, odgovornosti in moči ljubezni. Pravljice
izražajo tudi človekovo upanje v srečno prihodnost. V njih pogosto najdemo tudi informacije
o nenavadnih naravnih pojavih: čudežnih kamnih, podzemnih zakladih, živi in mrtvi vodi,
čarobnih gorah itd., s čemer pravljice postanejo nekakšna šifrirana sporočila prednikov.
Mnoge so se ohranile do danes, veliko je pozabljenih, pri mnogih pa današnji tehnokratski
človek ne prepozna več njihove sporočilnosti.
Do konca 18. stoletja so izobraženci, predvsem pa duhovniki, pravljice razumeli kot
praznoverja preprostih ali pa kar primitivnih ljudi. Prevladujoča filozofska in ideološka
usmeritev tega obdobja – klasicizem se je zgledoval po antiki in bil pod močnim vplivom
krščanske cenzure in evropskega racionalizma. V začetku 19. stoletja, v času romantike, pa
so znanstveniki, filozofi in pesniki vendarle spoznali, da človekovo življenje in njegov
življenjski nazor v veliki meri določa prav najstarejša mitološka zavest. V tem obdobju so
zato nastale številne zbirke starih pravljic in legend, v katerih so bile izpostavljene moralne
vrednote in ideološki pomen ljudskega izročila.
Ko so leta 1990 psihologi pričeli raziskovati vpliv pravljic na človeka, so ugotovili, da so
pravljice nekakšna šifrirana sporočila človekovi duši oz. da delujejo na človekovo podzavest.
Ugotovitev, da pravljica ni le učiteljica, ampak tudi zdraviteljica psiholoških težav, je bila
povod za uvedbo posebne vrste terapije v psihologiji – pravljične terapije, ki se je izkazala kot
izjemno uspešna pri zdravljenju hiperaktivnosti in agresivnosti pri otrocih in depresivnosti
pri odraslih.
Mnogi umetniki so k svojemu umetniškemu ustvarjanju dodali tudi zbiranje in zapisovanje
pravljic in legend. V literarni zapuščini ruskega slikarja, arheologa, filozofa in pisatelja
Nikolaja Konstantinoviča Roericha je mnogo pravljic, ki prihajajo sicer iz oddaljenih krajev
in nekega daljnega časa, pa vendar bi bile s svojo sporočilnostjo danes lahko marsikomu
vodilo pri iskanju pravih vrednot, ki bi človekovo življenje lahko naredile bolj pravljično.
Med pravljicami iz Roerichovih dnevnikov, v spodnjem zapisu v skrajšani verziji podajam
pravljico, ki nosi preprosto sporočilnost: verujte vase!
Maria Ana Kolman
Nekoč je živel star kralj, ki je imel hčerko
edinko. Princesa je bila daleč znana po
svoji modrosti in lepoti, zato je imela mnogo
snubcev. Med njimi so bili knezi, bogati
trgovci in potomci plemenitega
rodu. Princesa je določila dan, ko naj vsi
ženini pridejo v palačo, se predstavijo in
povedo, kaj ponujajo. Vsi po vrsti so se
hvalili – eni s svojim plemenitim rodom,
drugi s svojim bogastvom. Le eden se ni niti
hvalil niti ni povedal od kod prihaja.
Prvi ženin je bil princ iz častite starodavne
družine. S seboj je prinesel težko škrlatno
rdečo družinsko knjigo, se poklonil kralju in
princesi, rekoč:
»Princesa, moja družina je zelo znana. Ta
knjiga vsebuje zapis o več kot stotih
generacijah mojega rodu.«
In princ je zelo dolgo bral iz svoje knjige ter
na koncu dejal:
»V tej knjigi bo zapisano tudi tvoje ime princesa. Živela boš v mojih sobanah, kjer visijo slike
spoštovanih prednikov.«
Drugi ženin je bil ugledni vojvoda, ki se je pohvali:
»Princesa, moje ime vzbuja v deželi strah in spoštovanje, življenje moje žene pa bo zato mirno
in ljudje jo bodo častili.«
Bogat trgovec s čezmorskih dežel je princesi obljubljal sanjsko bogastvo:
»Princesa, moja žena bo spala v zlati postelji z biseri, hodila bo po sobanah s smaragdi.«
Kralj in princesa sta pozorno poslušala hvalisanje ženinov in z zanimanjem pričakovala
predstavitev nepoznanega ženina, ki pa je kar molčal. Naposled ga je kralj vprašal:
»Kaj boš pa ti podaril svoji ženi?«
»Verjeti vase,« je odvrnil ženin. Vsi so se posmehljivo spogledali, češ kakšno darilo pa je to,
stari kralj je začudeno dvignil pogled, princesa pa je vprašala:
»Povej mi, kaj to pomeni?«
Ženin je odgovoril:
»Princesa! Lepa si in veliko sem slišal tudi o tvoji modrosti, toda kje so tvoja dela? Ni jih,
kajti nimaš vere vase! Princesa, poroči se s princem starodavnega rodu in vsak dan prebiraj
imena njegovih prednikov v škrlatni knjigi – in veruj v škrlatno knjigo. Poroči se z bogatim
trgovcem, napolni svoje sobane z bleščečim zlatom in veruj v zlato! Mojega imena ni v
škrlatnih knjigah, nimam zlatih soban, tam, kamor grem, ni ne škrlatnih knjig ne zlata, pa tudi
meja ni – moja pot je brez meja, ker verjamem vase!«
»Počakaj,« ga je prekinil kralj, »toda ali imaš pravico verjeti vase?«
Ženin je namesto odgovora zapel veselo pesem, ki je vsem razjasnila obraze. Potem je zapel
žalostno pesem in v očeh princese so se pojavile solze.
»Verjamem v sebe,« je rekel ženin in nihče se mu ni več smejal.
»Verjamem v sebe,« je nadaljeval, »in ta vera me vodi naprej; in nič mi ni na poti. Ali bom
imel zlato, ali bo moje ime zapisano v škrlatnih knjigah, je nepomembno. Ne bom veroval v
zlato in ne v knjige, ampak samo vase, in s to vero bom umrl in smrt mi bo lahka.
In ponovno je zapel pesem. Pel je o svetlem sončnem vzhodu; pel je, kako narava verjame
vase. Princesa se je nasmehnila, kralj pa je rekel:
»Ne verjameš vase, ampak v svojo pesem!«
Ženin je odgovoril:
»Pesem je le del mene! V svoji pesmi verjamem vase, pojem zase, vendar moje pesmi
poslušajo tudi drugi in verjamejo vase.«
Princesa je radostno pogledala svojega očeta in spregovorila:
»Hočem vero vase; želim iti daleč; želim gledati sončni vzhod z visoke gore!«
Komentarji