Ker se je pred leti tudi v naši ekipi zgodila situacija, ko je našemu sodelavcu umrl oče v času nosečnosti njegove zaročenke (tudi naše sodelavke), sem začela biti pozorna na to, kako pogost je pravzaprav ta primer smrti v času nosečnosti.
“Novo prihaja, staro odhaja” pravijo …
Ravno zaradi tega, sem ob začetku svoje nosečnosti še govorila s svojo mamo, da bodimo pozorni na babico, čeprav je bila za svoja leta relativno dobrega zdravja, tako in tako pa se ni nikoli pritoževala, zato smo jo morali res nadzorovati, kajti velikokrat je zatajila kakšne svoje probleme, da nas ne bi obremenjevala.
Moja oma Pavla je bila res skromna ženska, ki je živela v burnih časih in življenje ji je namenilo veliko težkih preizkušenj, ki jih je prebrodila brez pritoževanja, mirno.
A vendar je imela v sebi tudi neizmerno veličino, zanimal jo je svet in kolikor je včasih res trepetala ob mojih popotovanjih, je z največjih veseljem gledala fotografije in poslušala zgodbe ob moji vrnitvi ali pa že kar vmes in tudi velikokrat spremljala po kanalu National Geographic tiste destinacije, kjer sem že bila, da je dobila še boljšo predstavo.
Leto ali dve nazaj, sem ji za praznike kupila tudi svečko z mojim imenom, da naj jo prižge takrat, ko sem na poti in mi želi poslati energijo, jo je strah zame.
Ko sem ugotovila, da sem zanosila sem bila najprej presenečena, da nama je s partnerjem ob vsej zastrašujoči statistiki uspelo tako hitro, povsem nepričakovano, četudi zelo načrtovano (telesa sva si pripravljala skoraj dve leti: razstrupljanje težkih kovin, parazitov, popravljanje črevesne sluznice itd.) in preden sva povedala družini, sva vendarle počakala dobrih 12 tednov in na družinskem kosilu predvajala zvok srca ploda ter povedala, da je to glasba, ki sva jo ustvarila skupaj na Ižu … to je bila novica, za katero sem se najbolj veselila, da jo izve prav oma (babica), saj je velikokrat govorila o tem, da je to še njena zadnja želja - postati prababica.
Meseci so minevali in resda je imela nekaj zdravstvenih izzivov.
Da ne grem v podrobnosti … ko sem se na večer sredi oktobra vrnila iz predavanja, me je partner nežno objel in mi povedal, da je moja babica odšla. Za trenutek mi ni bilo nič jasno, a kmalu sem dojela … odšla je, poslovila se je.
Njena smrt je bila hitra, neboleča. Ustavilo se ji je srce. Vsaj smrt je bila z njo nežna.
Prva misel, ko sem dojela, da je umrla je bila ta, da ne bo spoznala pravnuka ali pravnukinjo, kar si je tako želela. Prva misel je bila: “Zakaj ni zdržala še nekaj mesecev, da bi lahko dosegla svoj cilj, svojo poslednjo željo … “
Hvaležna sem svojim staršem, ki me niso vključevali in obremenjevali s podrobnostmi poteka, sem se pa o njenem odhodu pogovorila tako s svojo dulo (obporodna spremljevalka), tudi z Anito Rehar, ki sta mi pojasnili, da je vendarle svoj cilj dosegla. Kljub temu, da se otrok še razvija v meni in ga fizično ne bo nikoli pestovala, je vendarle že materializiran v fizičnem svetu tukaj in zdaj in njen prehod ji je omogočil, da se z dušo tega otroka še bolj poveže.
Tudi sama čutim njeno podporo iz drugih svetov in čutim tudi, da bo na nek način ob meni, ko bo prišel čas za prihod na svet.
To mi je ponudilo razumevanje in tudi omogočilo, da sem jo lahko povsem spustila in ji zaželela lepo pot nazaj v Enost, se ji zahvalila za vse, kar me je naučila, za vse palačinke, potice in druge dobrote, ki jih je rada pekla za nas in nas razveseljevala.
Bil je njen čas in to je potrebno spoštovati. Verjamem, da se človek globoko v sebi zaveda (nezavedno ali zavedno), kdaj bo odšel in tudi pri njej je bilo pred tem kar nekaj pokazateljev. Od tega, da je želela, da ji sestra uredi lase, do tega, da je njen odhod zaznala tudi njena psička in se nenavadno obnašala do nje (takšno “nenavadno obnašanje” do človeka, ki bo odšel smo zaznali tudi, ko se je pred mnogimi leti poslovil dedi).
Na samem pogrebu nisem jokala, nisem se več čustveno obremenjevala, sprejela sem njen odhod, najbolj boleče je bilo gledati svojo družino, ki jo je spustila s težavo.
Iskreno … na pogrebu sem bila zaradi njih in njim v oporo, jaz in moja oma - midve sva se poslovili na svoj način.
Ker pokopališča niso najbolj “prijazen” kraj za nosečnice, sem si pred tem tudi sama naredila zaščito z zlato svetlobo, na sploh pa je bila najboljša zaščita moja notranja harmonija in pomirjenost, da je prišel njen čas, da se je sama odločila, da je dosegla svoje na nek način in da je bil njen prehod miren, hiter in neboleč.
Morda bi me kdo opisal kot nečustveno, brez srca, kot da je nisem imela rada, saj sem se na samem pogrebu zagotovo tudi kdaj nasmejala, nisem se držala kislo, nisem se zavila v bolečino … nisem se obremenjevala s tem, kar menijo drugi, vedela sem kakšna je resnica v mojem srcu in predvsem sem se poslovila s hvaležnostjo že prej, sam pogreb sem dojemala kot nekaj, kar je predvsem svojcem pomagalo, da so dojeli njen odhod. In mnogi so bili zmedeni … najprej čestitam … potem sožalje … zmedeno.
Zavedam se, da imam specifičen pogled na te obrede in krščanstvo … pa vendarle.
Tudi v cerkvi sem se udeležila maše zanjo in poslušala duhovnika, ki je vendarle govoril o modrih stvareh … kako njeno dušo ne more nič uničiti, da je nesmrtna in večna … da pravzaprav ni odšla od nas, saj bo vedno z nami na nek način … pa kako nas ljubezen združuje in da to ni čas za objokavanje, čas za slavljenje njenega življenja … a hkrati sem tudi ugotovila, da prav zares duhovnika ni nihče poslušal ali pa ga ni zares slišal. Pogrebi bi bili tako drugačni … saj, za koga pa potem jokamo?
Velikokrat zase, ker sami proiciramo in razmišljamo, kako s to osebo ne bomo več mogli početi XZ, kako nikoli več ne bo YZ in podobno … torej, za kom jočemo? Za tem, da mi tega ne bomo več morali … ali zanjo? Oseba, ki je odšla na drugo stran se je vrnila nazaj k svojemu bistvu, k enosti. Lekcija na Zemlji je zaključena.
1 kozmični dan predstavlja nekje 86 let življenja na Zemlji. Naša duša vendarle pride sem na enodnevni izlet, da se kaj nauči, da kaj “oddela”, da pridobi izkušnje …
Ko razumeš, čutiš … da smrt ni konec, potem je pravzaprav vse veliko bolj jasno, veliko bolj nežno, veliko bolj razumljivo in lažje sprejmeš odhod nekoga na drugo stran.
Vsekakor je to tudi za nerojeno dete lažje, kot da se zaviješ in zatakneš v lastni bolečini.
Zavedam pa se, da je to moja izkušnja in da je izkušnja vsakega zelo individualna, drugačna. Ampak razumem pa, da je od tega, kako bomo dojeli smrt bistveno pomembno, kako smrt dojemamo sami, kakšna prepričanja in programe imamo okrog nje in kako jo sprejmemo, koliko se je bojimo sami.
Hvaležna sem svoji omi za vse … in hvaležna sem sebi, da sem podprla projekt “Rodovna knjiga žensk”, ki se predaja iz roda v rod. Najprej je prišla do moje ome, ki jo je izpolnila. Zapisala vse svoje življenjske lekcije, izkušnje, bolezni, izzive, težave, svoje recepte, življenjsko zgodbo, svoje poglede (sledila vprašalniku) in jo nato predala moji mami. Moja mama jo bo izpolnila in nato dala starejši sestri, ona meni in potem … potem gre naprej po generaciji. Ker moja sestra nima otrok, bo verjetno naslednji zapis moje hčerke (če bo hči) ali pa sinove izbranke, ko bo čas. Medtem bo “Rodovna knjiga žensk” počivala vsaj desetletji in preživela nas bo vse. A nek pečat, nek zapis bo šel naprej …
Zapis moje ome še nisem videla, se pa vendarle veselim tega trenutka, ko bo pravi čas. Ko bo moja mami pripravljena, da mi ga pokaže. Ko bom jaz na vrsti.
Komentarji