Največje ugotovitev Nikole Tesle je bilo spoznanje, da je vse v naravi živo. Tesla je ugotovil, da je narava v sebi nakopičila neizmerno energijo. Prevodnik te energije je eter. Grška beseda aither pomeni jasnino, nebo, svetlobo, zrak oz. natančneje zgornjo plast ozračja, kjer bivajo bogovi. Nepopolnost Naših čutil nam onemogoča, da bi spoznali notranjo sestavo materije, ki v sebi skriva dušo in duha. Šli smo po poti znanstvenega materializma, ki je materijo razbil na najmanjše delce in jih ovrednotil po principih Newtonove mehanske fizike. Vse je postalo zgolj mehansko, uokvirjeno v tridimenzionalni svet in linearno potekajoč čas, v katerega nas fiksira ura. Šaman linearnosti časa ne priznava: za njega je čas polje večnosti, veliki čas, zdaj in kdaj drugič. Tudi prostor ni tridimenzionalen in mehanski. Vsi trije svetovi, spodnji, srednji in zgornji obstajajo v istem času in istem prostoru. Nenazadnje to dokazuje tudi Teslov Philadelphijski eksperiment. Šaman izkustveno ve, da vse zemeljsko življenje za materialno pojavnostjo skriva energijsko osnovo, ki vse vidno povezuje z nevidnim. Če nečesa ne vidimo, to še ne pomeni, da tega ni. V oblačnem vremenu ne vidimo zvezd, ki pa kljub temu so. Vse živo obstaja kot materija, duša in duh. Materija je fizična pojavna oblika, duša je domovanje duha. Beseda duh ima zanimivo etimološko razlago, ki kaže na to, da beseda izvira iz indoevropskega korena dhues, kar pomeni dihati. Dihanje je znak življenja, dihamo zrak, ki je neviden, je spirit. Latinska beseda spiritus pomeni duh, prvotni pomen pa je dih. Staroslovanska beseda duh pomeni duh, dih, sapa, zrak. Sekundarno se je razvila iz tega beseda duševnost, pa tudi demon. V grški literaturi srečamo besedo dausos kot poimenovanje raja, kraj, kjer domujejo duhovi duše. Vsekakor je pomenska osnova besede duh zelo pomenljiva: vse živo diha in ima torej duha. Mi, ki smo svojo zavest omejili z materialističnim monizmom, te dimenzije ne prepoznavamo več. Dihamo zrak, ki ga ne vidimo, duša pa nam je prav tako nevidna, zato je ne moremo empirično opredeliti in jo torej v okviru materialističnih parametrov ne priznavamo. Pomen besede duh v slovanskih jezikih je jasen: duh je spirit in duh je vonj. Vonj rože nas tako opozarja na prisotnost spirita, torej duha, ki nam ponuja svojo pomoč, znanje in nenazadnje zdravje. Rastlin sodoben človek ne prepoznava več niti ne na fizičnem nivoju, kaj šele na nivoju duše, (njene zdravilne moči) ali na nivoju duha (njene duhovne moči). Šamansko zdravljenje s pomočjo rastlin izhaja iz poznavanja rastlin ne le kot materije, ki je le njihova pojavna oblika, ampak duhovne vsebine in moči rastlin.
Zdi se, da je Nikola Tesla s svojim uvidom v bistvo stvari in pojavov blizu šamanskemu razmišljanju, ki za materialno pojavnosti vsega živega, torej za vidnimi oblikami življenja, prepozna skrite sile, se zna z njimi povezati in jih uporabljati. Šaman ne zdravi, zdravijo sile, ki jih zna šaman uporabljati, priklicati v to vsakdanje življenje in jih aktivirati. Zato nas lahko pozdravi na primer duh kamilice, ne kamilica v njeni fizični pojavnosti, niti ne šaman.
PRAVI PELIN (Arthemisia absinthium)
Pravi pelin je rastlina, ki je v starih šamanskih kulturah imela izjemno pomembno mesto, saj je bila poleg bobnov spremljevalec duše na potovanju v druge svetove. Šaman ima sposobnost prestopati v druge svetove in eden izmed pripomočkov je pelin. Pogoj za ta prestop ali šamansko potovanje je dejstvo, da je šamanova duša ali astralno telo bolj »ohlapno« povezana s fizičnim telesom. Razlog za to je DNK zapis, praspomin in tudi izkušnja fizične (klinične) smrti. Šaman lahko brez problema prestopa meje, prehaja v spodnji in zgornji svet in nazaj, ne da bi zapadel v blaznost, bolezen ali celo smrt kot se pri spremenjenih stanjih zavesi pri »običajnih« ljudeh sicer lahko zgodi. Pri komuniciranju z duhovi, bogovi, predniki, živalmi moči, pri bojevanju z demoni, iskanju izgubljene duše in zdravljenju so šamanu v pomoč različni pripomočki. Eden najstarejših in v prastarih kulturah najbolj cenjenih je pelin. Pelin je bil v starih kulturah vedno spremljevalec človekove duše na potovanju oz. prestopanju med svetovi: vonj ali duh pelina je spremljal človeka na prestopu iz smrti v življenje in nazaj. Pri rojstvu, ko duša zapusti duhovni svet in se utelesi, pri prehodu v smrt, ko duša zapusti fizično telo in se vrne v svet duhov, pri iniciacijah, pri zdravilnih ritualih in pri pripravi na šamansko potovanje. Vonj pelina deluje skozi tretje oko in odpre kronski energijski center ali čakro, ki jo razsvetli, oživi in odpre. S tem duši omogoči komunikacijo z višjimi energijskimi frekvencami in jo poveže z njenim lastnim izvorom. Tudi na fizično telo ima pelin izjemno močno delovanje in je v najstarejših padarskih zapisih celo zdravilna rastlina, ki zaseda častno prvo mesto po svojem delovanju. Grški zdravnik Dioskorides, avtor prve knjige o zdravilnih zeliščih, je zapisal, da kopel s pelinom uravnava menstruacijo, čaj pa prepreči zanositev in odpravi plod. Grki so pelin častili kot božansko rastlino, posvečeno boginji Artemidi. Artemida je bila boginja meseca, njen brat dvojček Apolon pa je bil bog sonca. Artemida se je rodila prva, saj je temna noč starejša od dneva, in takoj pomagala svojemu bratu na svet – zato je zaščitnica porodničark. Od nekdaj so se ženske pri porodu obračale na boginjo Artemido po pomoč in zaščito. Mlada boginja se je kmalu uprla družbenim normam, se umaknila v divjino in živela svobodno življenje. Artemida je arhetip Velike boginje iz paleolitske kulture lovcev. V družbi drevesnih nimf ali kariatid in divjih živali se je potikala po temačnih gozdovih. Antični lovci so jo častili in ji žrtvovali daritve: na veje dreves so obešali ušesa ubitih živali ali košček okrvavljene kože. Kot boginja Meseca je Artemida povezana z ženskim menstruacijskim ciklusom. V dneh menstruacije je Artemida blizu ženski duši, prav posebej pa jim je blizu med porodom. V času poroda se ženska čuti odmaknjeno od družbenih norm in civilizacijskih okvirov, je v divjini, v kraljestvu Artemide. Artemida ji podari iniciacijo, ki je onstran bolečine in sreče.
Rimljani so Artemido enačili z njihovo boginjo Diano – Dea Ana pomeni praboginja. Krščanska ideologija jo je kasneje proglasila za čarovnico. V keltskih in srednjeveških legendah je bila Artemida zapeljivka, ki je lovce, junake in kraljeviče zvabila globoko v gozd, v magični svet, v sanjsko dimenzijo in jim dala iniciacijo, tako da so potem našli svojo žensko polovico – svojo Animo. Tudi rastlina, poimenovana po njej in njej posvečena, ima iniciacijsko vsebino: prestopimo iz vsakodnevnih okvirov in odpremo vrata božanskemu. Do ne tako daljne preteklosti so ženske ob porodu v levi roki držale šopek pelina. Boginja Artemida, ki je utelešena v pelinu, je tako žensko držala za roko. V srednjem veku je bil pelin naravno kontracepcijsko sredstvo: kopel iz pelina ali požirek v pivu kuhanega pelina je odpravil nosečnost. Obenem so pelinov čaj uporabljali za pospešitev poroda in čiščenje maternice po porodu. Zanimivo je delovanje pelinovega čaja v toku menstruacijskega ciklusa: v prvi polovici ciklusa vpliva na povečanje estrogena, torej povečuje plodnost, v drugi polovici ciklusa pa pospešuje menstruacijo in čiščenje – gre torej za naravno obliko načrtovanja družine. Zelišče boginje Artemide poleg tega ureja krvni obtok, delovanje hipofize in vseh žlez z notranjim izločanjem in je najmočnejše sredstvo za razstrupljanje organizma.
Rojstvo je prestop čez prag, prav tako smrt. Istočasnost obstoja obeh svetov nazorno predstavi zgodba o sanjski viziji enega vitezov okrogle mize Peredurja: v sanjah se je znašel na čudoviti zeleni planjavi, po kateri je tekla bistra reka in jo delila na dva dela. Na eni strani reke so se pasle črne ovce, na drugi pa bele ovce. Če je kakšna črna ovca prebrodila reko in prišla v čredo belih ovac, je v trenutku, ko je stopila na drugi breg, postala tudi sama bela. Gre za nazorno upodobitev dejstva, da sta rojstvo in smrt ena drugi zrcalna podoba. V praskupnosti sta oba prehoda, torej rojstvo in smrt, potekala z ritualom, v katerem so uporabljali pelin. Umrlega so kadili s pelinom in mu pelin polagali v grob ali pa grob posuli s pelinom. V Šanindarju v iraškem delu Kurdistana so arheologi izkopali 9 skeletov, starih približno 60.000 let, torej iz obdobja neandertalcev, ki so bili obdani s cvetočim pelinom. O prastarem znanju in uporabi pelina v medicini in pri ritualih pričajo tudi najdbe v Severni Ameriki. Dejstvo je, da sta bili evroazijska in ameriška celina v davni preteklosti preko Beringovega naravnega mostu povezani. Iz centralnega dela Sibirije se je tako kultura lovcev razširila na ameriško celino, kar potrjuje podobnost arheoloških najdb in jamskih poslikav.
V poznem starem veku, ko so družbe sledile patriarhalnemu principu, je mesto Artemide prevzel Saturn, ki je pravtako bog praga oz. prestopa v druge svetove. Saturn je najbolj oddaljen planet v sončnem sistemu, za njim se razprostira zvezdna neskončnost. Zato je metafizično gledano Saturn čuvaj praga v večnost. Pelin je posvečen tudi Merkurju in Hermesu. Merkur je v mitologiji bog, ki v svojih »letečih« čevljih prestopa meje med svetovi, med svetom živih in svetom mrtvih. To je šaman med bogovi, zaščitnik popotnikov, ki si v čevlje dajejo pelin, da jih čuva pred nesrečami, utrujenostjo in napadalnimi psi. Pelin so včasih polagali tudi pod posteljo kot ljubezensko zel, ki deluje tudi na plodnost. V različnih kulturah ima pelin imena, ki asociirajo na njegov prastar pomen in povezavo z bogovi: Una, Anu, Dea Ana, Dana, Diana…
NAVADNI BRIN (Juniperus communis)
Brin je od nekdaj veljal za sveto rastlino. Z dimom brinovih vejic so naši davni predniki odganjali zlo in uroke. Brinov čaj so pili pri gledanju v prihodnost. Ob polni luni nabran cvetni prah so uporabljali za čaranje. Po stari slovenski bajki v brinov grm nikoli ne udari strela. Menda imajo brinove jagode na vrhu križ, ker je pod brinovim grmom vedrila Marija z Jezusom. Tempelj boginje Diane v Efezu je bil zgrajen iz brinovega lesa. Brinov les so uporabljali tudi alkimisti in pomembno je bilo, da ogenj nepretrgoma gori vse leto. Zaščitnik brina je Sonce. Pri germanskih narodih je bil brin posvečen bogu Odinu oz. Wotanu. Rimljani in Germani so žrtveni ogenj vedno kurili z brinovim lesom, prav tako so pri sežigu mrtvih uporabljali brin. Bivališča pokojnih so kadili z brinovimi vejicami. V času srednjega veka so bile brinove jagode zdravilo proti kugi. Védenje naših prednikov o izjemnem zdravilnem delovanju brina se je ohranilo le v tistih predelih, kjer civilizacija t.i. visoko razvite družbe ni uspela izbrisati praspomina in ljudi odtujiti od narave. Marsikje v težko dostopnih predelih Evrope še danes ženske darujejo kruh in volno brinovemu grmu, da bi duh brina prinesel zdravje njihovi družini.
V Sibiriji šamani dim brina uporabljajo na svojem šamanskem potovanju za prestop v druge svetove, predvsem takrat, ko opravljajo ritual zdravljenja, saj je brin prenašalec šamanove zavesti v spodnji svet, kjer bivajo demoni bolezni.
Navadni brin (Juniperus communis) že dolgo cenijo zaradi izrednih sposobnosti uničevanja klic. Stari Egipčani so ga uporabljali pri postopku mumifikacije, njegove vejice in plodove so v obliki kadil uporabljali za telesno in duhovno prečiščevanje. V času Jezusa Kristusa so brin uporabljali za preganjanje zlih duhov. Nekoč so ljudje razkuževali prostore s sežiganjem brinovih vejic, stari Grki so se na ta način borili proti epidemijam smrtonosnih bolezni in ta tradicija se je nadaljevala do konca 19. stoletja, ko so v francoskih bolnicah uporabljali to metodo v času izbruha sifilisa. Staroselci Severne Amerike so s čajem iz brinovih iglic lajšali artritične tegobe in težave, povezane z okužbo sečil. Iz brina so izdelovali pripravke za čiščenje ran, iglice in vejice pa so sežigali, ko so želeli prečistiti zrak. V enake namene rastlino uporabljajo tudi v Tibetu.
Brinu še danes pripisujemo čarovne lastnosti. V kadilu pomešane brinove jagode s timijanom uporabljamo za vizualizacijo in zaščito. Posajen ob vratih, odganja tatove. Zrele jagode dodajamo ljubezenskim mešanicam. Če nosimo pri sebi poganjek rastline, nas bo ta varoval pred nesrečami.
TRPOTEC (Plantago major ali Plantago lanceolata)
V nekaterih starih zapisih je trpotec imenovan kralj poti. Ugodno rastišče za trpotec so zbita tla, kjer težko raste kaj drugega kot trpotec, ki tam dobesedno kraljuje. V neolitiku in starejši bronasti dobi so nastajale prve gručaste naselbine in njihovi prebivalci so »izhodili« prve poti, ki so nudile ugodne pogoje za rast trpotca. Te poti so bile v bistvu poti duhov in bogov, ravne in urejene poti med bivališči živih in bivališči mrtvih, poti do mesta, kjer so izvajali rituale, opravljali daritve in častili prednike in duhove zemlje, vode, ognja, zraka. Po tej poti so bogovi prihajali k ljudem in po tej poti so mrtvi odhajali v onostranstvo. To so bile svete poti, ki so jih skrbno negovali in na njih ni smelo rasti nič. Toda trpotec se je vedno znova zarasel, zato so ga povezali z boginjo spodnjega sveta Proserpino (Persephona), vladarico sveta mrtvih. Večina smrti v človekovi daljni preteklosti je bila posledica poškodb in izkrvavitve. Ko se je ranjen človek odpravljal na pot k Persephoni, mu je ta na njegovo pot nasula trpotca, ki zaustavlja krvavitve in mu s tem ponudila možnost preživetja. Duhovi in bogovi so dobrohotni, narava je modra, človek pa je na vse to na svoji evolucijski poti pozabil. Poleg tega, da je trpotec izjemen hemostiptik, je tudi izvrstno zdravilo proti glavobolu: trpotec moramo nabrati pred sončnim vzhodom (pri čemer ne smemo uporabljati kovine) in ga z rdečo ruto povežemo na bolečo glavo – glavoboli vseh vrst »čudežno« izginejo!
Zdravilni učinek trpotca nas spremlja že tisočletja. V stari kitajski medicini so ga izredno cenili. Grški zdravnik Dioskurid (okrog leta 50 n.š.) mu je v svoji knjigi posvetil dolgo poglavje, v katerem je hvalil njegov učinek pri številnih boleznih. Njegov sodobnik, rimski naravoslovec Plinij, je rastlino že poimenoval »plantago« in visoko cenil njen vpliv kot adstringens. V srednjeveških zeliščarskih knjigah so to visoko cenjeno zdravilno rastlino priporočali za kar 24 različnih obolenj. V ljudskem zdravilstvu se je njena velika priljubljenost ohranila do danes.
KAMILICA (Chamomilla recutita, Matricaria recutita)
Kamilica je roža sonca. Na to nas opozarja že njena oblika: rumen krog z belim obodom lističev. Kamilica se obrača proti soncu, ponoči in v deževnem vremenu se obrne proti zemlji. Sonce na modrem nebu daje zanimivo primerjavo s kamilico, ki ima eterično olje nebeško modre barve: od kod torej iz rumene in bele kamilice modro eterično olje? Zdi se, da so na delu bogovi. Pri Germanih je kamilica nevesta boga sonca Baldurja, kateremu so se sredi poletja opravljale daritve.
Izjemna zdravilna moč kamilice izvira iz nakopičene sončne energije oz. informacije. Kamilica deluje na vse notranje organe: kjerkoli v organizmu je »kaotično« stanje oz. stanje porušenega ravnovesja, deluje kamilica s svojo močjo kozmične svetlobe. Čisti, pomirja, deluje proti raznoraznim krčem, ki so vedno posledica tega, da se duša ali astralno telo ne more harmonično povezati s fizičnim telesom. Obnavlja vitalne energije v telesu. Kamilica je ženska rastlina. Latinsko ime matricaria izhaja iz imena mater, matrix, kar pomeni maternica. Kamilični čaj zato pomirja maternico in odpravlja maternične krče po porodu in pri menstruaciji. Obenem pomirja črevesne krče pri novorojenčkih.
Stari Egipčani so kamilico posvetili bogu sonca Raju. Z njo so zdravili povišano telesno temperaturo ter lajšali bolečine in krče v mišicah. O njej pišejo Plinij, Hipokrat, Dioskorid in Avicena. Rastlino so že od nekdaj uporabljali v zdravilne namene, predvsem v Evropi, kjer so jo priporočali proti tegobam kot so kolike, glavobol, slaba prebava, zgaga, slabost, driska in nespečnost. V srednjem veku so Evropejci s kamilico posipali tla, saj se je med hojo iz nje sproščalo eterično olje, ki je prečistilo in odišavilo zrak.
Kamilica ima tudi čarobne lastnosti. Uporablja se za privabljanje denarja. Če jo dodamo kadilu, bo delovala pomirjajoče in s tem izboljšala meditacijo. Kot samostojno kadilo nam prinese spanec. Dodana v ritualno kopel bo pritegnila ljubezen. Če jo potresemo po imetju, bo odstranila uroke. Je očiščevalno in zaščitno sredstvo.
Vir: knjiga Šamanizem, Maria Ana Kolman
DARILO V MESECU MARCU!
Šamansko ogledalo iz Altaja, narejeno iz brezovega lubja!
Preberite tudi o čudežnem delovanju ogledala in ga prejmite brezplačno ob naročilu izdelka iz programa sibirske fitomedicine!
https://klepetobkavi.si/novice/podrobnosti/moc-ogledala-za-sodobnega-cloveka-1825.html
