Lahko si še tako svetovljanski, pa vendar te kolektivni vzorci tvoje domače domovine zagrabijo že v otroštvu. Z njimi prideš na svet in potrebno je veliko prebujanja, da se jih pravzaprav začneš zavedati in da vidiš, da to niso neki klišeji. Slovenci smo pač znani po tem, da se ne cenimo dovolj in da ne znamo ceniti svojega znanja.
No, sama se vsekakor nisem dajala v ta koš, ker sem pa kakopak le višje od tega in oh in sploh. No, pa sem le ugotovila, da sem vendarle tudi jaz globoko v tem vzorcu, tako da niti ne vidim druge rešitve, niti je ne iščem in ne mislim zganjat nobene revolucije. Če pa lahko s tem člankom prinesem nekaj ozaveščanja, potem je pa moj namen več kot dosežen, glede na to, da je ta članek bolj lastno procesiranje kot kaj druga.
Slovenci res ne znamo ceniti svojega znanja.
To je ključna ugotovitev, do katere sem prišla iz prve roke, pa tudi po pogovoru z različnimi izvajalci delavnic, tečajev, sploh iz področja wellbeinga, osebne rasti in duhovnega razvoja. Z nekaterimi gosti smo se pogovarjali, koliko denarja smo v življenju zapravili za izobraževanja v tujini, kamor smo odpotovali direktno k osebi ali organizaciji po certificirano, nadzorovano lastno izkušnjo, kjer smo dobili žegn, da te modrosti cenimo naprej ... cifre so velike. Osebno lahko povem, da sem prepotovala svet s svojim nahrbtnikom in nabor različnih izobraževanj je res širok, od učenja umetnosti pitja matcha čaja na Japonskem (Kyoto), do spoznavanja adaptogenov v Sibiriji, kjer smo 14 dni jezdili do svete gore Beluhe, da o certifikatih in daljših izobraževanjih ne govorim, ker prav nobeno ni bilo izpod 3.000 eurov ali dolarjev.
In rezultat tega? Vsake toliko časa naredim kakšno predavanje, kjer lahko obiskovalci dobijo zares prvovrstne informacije od nekoga, ki ni samo bral knjigice, ampak vse to tudi doživel in to za 20 eurov ... ?!?
Je znanje prepoceni ali smo prepoceni mi, tisti, ki svoja znanja nabiramo, pripeljemo v Slovenijo in ga širimo pod ceno? Smo si krivi sami, ker se ne cenimo dovolj? Smo tako zelo dobri, svetniški skoraj, da želimo da je to znanje res vsem dostopno? Si s tem delamo škodo? Smo tako globoko v kolektivnem vzorcu, da tega ne vidimo? Ali s tem delamo škodo tudi drugim, ki ne znajo ceniti tega znanja po starem slovenskem pregovoru o svinjah in biserih? (ne meči svinjam bisere).
Sprašujem se in ugotavljam, da je zadeva globja, kot se sprva zdi.
Vsekakor pa v njej vidim veliko priložnost in morda višji in večji namen, da preko vsega tega vsi začnemo vibrirati višje ... za kolektivno spremembo na svetu bi se namreč potrebovalo ravno ene 2 milijona ljudi, kolikor jih premore Slovenija, pa bi lahko spremenili svet. In spet pridemo do tega, kaj pa ... če je vse prav?
Zagotovo se bo kdo oglasil in rekel ... ja, če ti je fajn to, potem itak ne rabiš zaračunavat, ker je pač v podzavesti zapečateno, da za denar pa moraš garat pa švicat. Ali pa, da kar je od boga dano se ne zaračunava ... pa gledamo delavce, ki zidajo hišo in razmišljamo o tem, saj roke pa noge so tudi od boga dane, pa jih uporabljajo in zaračunavajo ...
V vsakem primeru ...
Vaši komentarji so zaželeni, rada bi videla kako razmišljaš ti!
Veš zakaj? Ker tam, kjer so mnenja različna, tam se zgodi napredek. Napredujmo skupaj.
Hvala za komentar!
Jasmina Kandorfer, oktober 2022 (lokacija: Makady bay Egypt, Africa)
