POZIV zdravilcem, terapevtom, svetovalcem, gurujem … NEHAJTE PLJUVATI DRUG PO DRUGEM!

V vlogi tega poziva nisem terapevt, zdravilec, svetovalec, zgolj opazovalec.
Hvaležna sem, da mi življenje omogoča, da počnem stvari, ki jih resnično cenim.
Navsezadnje sem si to zmanifestirala sama, tudi pogosta potovanja na katerih se izobražujem, povezujem z drugimi terapevti, zdravilci, svetovalci, z vsemi, ki pomagajo ljudem najti njihovo pot do zdravja in dobrega počutja, med drugimi sem se povezala tako s starodavnimi ljudstvi iz različnih kultur po svetu, od sibirskih šamanov do maorov, aboridžinov, indijancev in tudi s tistimi, ki izvajajo sodobne kvantne metode samorazvoja.
Tudi v Sloveniji sem preko oddaje “Klepet ob kavi” spoznala in sodelovala z več kot 2.000 gosti preko vseh štirih sezon, peto sezono začnemo snemati ravno ta mesec.
Na vse to sem ponosna, a tega ne pišem, ker iščem vašo potrditev, pohvalo, priznanje. Tega moj ego trenutno ne rabi. Namen tega je, da se zavedate, da vse to delim na podlagi premišljenjega in večletnega opazovanja, ne sklepanja na prvo žogo.
Prišla sem namreč do ugotovitev, za katere čutim, da jih želim posredovati naprej, brez obsojanja, zgolj kot nek poziv v razmislek za višje dobro vseh v domovini Sloveniji, ki je zares najlepša dežela in nudi izjemno visoko kakovost življenja (po vsem potovanjih sem še vedno mnenja, da je živeti v Sloveniji privilegij).

Nehajte pljuvati drug po drugem! Preprosto, kajne?
Nikjer v tujini nisem zasledila takšnega občutka ogroženosti, kot v Sloveniji. Ogroženosti, da ti bo nekdo speljal stranko, da bo našel nekaj boljšega, da ti ga bo nekdo ukradel.
In nikjer nisem zasledila toliko samohvale, v smislu, da je vse ostalo kar je na trgu drek, to kar pa nudi ta oseba pa je daleč najboljše in na najvišjem nivoju, ki ga drugi, ki delujejo na tem področju ne razumejo.
O tej miselnosti sem pred leti napisala tudi knjigo, sicer z neposrečenim naslovom ter naslovnico, ki ne pove bistva, ki je v knjigi, pa vendar. To je miselnost “NI DOVOLJ ZA VSE”, iz česar sledi tekmovanje, ljubosumnost, prepričevanje in dokazovanje strankam, ljudem ki iščejo vašo pomoč, da ste vi res najboljši. Četudi se igric prepričevanja ne greste, pa vseprevečkrat srečamo ošabnost, nadutost.

Tako v Indoneziji, kot v Sloveniji pa je moč opaziti tudi pomanjkanje najpomembnejše sestavine v celotnem bazenu samopomoči, in to je lekcija NENAVEZANOSTI.

Nenavezanost pomeni, da nisi odvisen od terapevta, svetovalca, guruja, zdravilca, da brez njega ne moreš živeti. In vse mora vedeti, kako si kakal, kako si kašljal, kako si se počutil, ko je vlak zapeljal mimo tebe in kako te je zdaj strah, če boš doma lahko tudi vse to izvajal, kot na tisti svetovalni uri ali na posvetu.

Res je, da človek, ki išče pomoč hitro postane navezan na tistega, ki mu pomaga. Tudi zelo dobičkonosno je. Pa vendar, nima smisla. Človek naj bi od vas odšel opremljen z znanjem in sposobnostjo, da poskrbi sam zase. Morda ne takoj, a sam proces naj bi pripeljal do tega, da je človek samooskrben, saj je osvojil veščine in začel živeti z doslednostjo izvajanja in uporabljanja različnih tehnik, metod in nadzorovanja sebe na splošno.

Marsikje v tujini je moč opaziti ogromno povezovanja med terapevti iz različnih področij. Stranke si pošiljajo sem in tja. Če vidijo, da mu lahko pomaga še kdo drug, ga priporočijo drugemu. In to ne iz preračunljivosti, enostavno iz dejstva, da je fokus na pacientu.

V Sloveniji se vseprevečkrat srečam s pojavom, da si terapevti skorajda lastijo svoje stranke in jih tudi prestrašijo, naj ne poskusijo nič drugega, ker oni so najboljši in druge stvari jim lahko škodijo ter podobno.

In kaj se lahko ljudem, ki pomagate drugim zgodi, kar v Sloveniji ni opravičljivo?
USPEH! Bog ne daj, da bi bili zelo uspešni in bi ljudje za vaš čas čakali mesece dni. Ravno zadnjič sva govorili z našo marketing svetovalko, ki pomaga tudi drugim, da se v Sloveniji izpostavijo z dobrim delom, ki ga opravljajo in dobesedno je citirala:
“V Sloveniji ti oprostijo vse, samo uspeha ne!”

Tega v tujini, še posebej v Združenih državah, kjer je seveda tudi ogromno neprizemljenih šarlatanov NI! Uspeh privoščijo vsakemu, saj ne živijo v miselnosti, da je uspeh omejen. V Sloveniji to miselnost velikokrat srečam.

Resnica pa je ta, da je vsega dovolj za vse. Res je, da je Slovenija majhna, a vse bolj se opaža trend, da po pomoč v Slovenijo prihajajo ljudje tudi iz tujine. Imamo neverjetno veliko ljudi, ki so sposobnosti pomagati drugim in so tudi visoko usposobljeni za to.

Imamo pa tudi ljudi, ki za takšno delo niso usposobljeni in nimajo osnovnega znanja. Aktualen je primer bioenergetika, ki se ukvarja s pacientko z bipolarno motnjo, v stanju manije. Z boleznijo, ki je sam ne razume, niti ne prepozna. Paceint v stanju manije in hipomanije namreč zase misli, da je povsem zdrav, da so vsi ostali nori. Za okolico je to izjemno naporno, celo škodljivo. Trudi se, da bi ji prikazala realno sliko, saj pacient vidi popačeno in ne vidi lastne bolezni, ker se je ne zaveda. Takšnemu človeku skušaš približati realno sliko, da se začne zavedati, da je v maniji in tako se lahko začne uravnovešati, na žalost večinoma preko depresije, ogromno pa je primerov, ki svojo manijo zaključijo s samomorom, sicer gre za cikel remisije, manije, depresije … Omenjeni bioenergetik, ki bolezni ne pozna in ne prepozna, takšni paceintki govori, da je z njo vse v redu, da je zdrava, saj ima ogromno planov za prihodnost, si kupuje nove stvari, veliko hodi naokrog. Ne vidi pa, da vse to počne pretirano in da s takšnim mnenjem pacientko samo še bolj zadržuje v nezavedanju.

Pa vendar se neusposobljeni terapevti najdejo povsod, a bistvo je drugje … bistvo je v POVEZOVANJU!
Povezovanje prinese zmago za vse! V zgoraj opisanem primeru, bi se lahko bioenergetik posvetoval z družino, z njenim psihatrom, Bownovo terapevtko in še s kom, ki ji pomagajo.
Največji plus je tukaj za tistega, ki prihaja k vam po pomoč.

Sami se zavedate, da se iskrenost čuti, a do drugih ne moreš biti iskren, dokler nisi iskren do sebe.

Tako si dajte priznati določene stvari, bodite iskreni do sebe, da ne morete pomagati vsem, lahko pa nekaterim. Da ne morete pomagati pri vseh diagnozah, lahko pa morda kdo drug.
Da obstajajo tudi drugi terapevti, ki pomagajo ljudem in da niso vaši sovražniki in tekmeci. Lahko pa so znanci, s katerimi se pogovorite, delite mnenja in ugotovite določene trende, točke, kjer je potrebno ljudem pomagati ali pa finte, ki so delovale in jih lahko vključite tudi v lastno prakso.

S tem, ko pljuvate po drugih, pljuvate tudi po sebi, človeku ki išče pomoč pa tudi ne naredite usluge.

Moj poziv je poziv k povezovanju. Spoznajte še druge tehnike in metode, druge filozofije. Izobražujte se še naprej. Poslušajte druge terapevte, zdravilce, svetovalce.
Bodite odprti do drugih stvari, ne samo da se držite kot pijanec plota, povsem navezani na svoje znanje in tisto, kar vam je bilo rečeno in naučeno.
Kombinirajte tehnike, metode, vključite še druge ljudi brez občutka ogroženosti … zakaj?
Ker bo tako vaša dejavnost še bolj cenjena, predvsem pa bo od tega imel največ človek, ki pomoč išče. On je namreč v središču pozornosti, ne vi.

CENE ZA VAŠO STORITEV

Tudi tukaj je velika zmeda. Ne bom se spuščala preveč globoko, bi pa dodala samo tole …
Po eni strani je veliko terapevtov, ki jih je sram zaračunati, imajo nek občutek slabe vesti, ker se veliko govori: “Kar je od boga dano, se ne zaračunava.”
A od boga so dane tudi roke in noge, zakaj torej zidar lahko zaračuna za svoje delo brez slabe vesti?
Tudi vi lahko!
Sistem “daj kolikor misliš” je tudi eden od sistemom, s katerim v neprijetno pozicijo spravljate človeka, ki je od vas prejel pomoč. Na nek način vržete odgovnost o tem, koliko se sami cenite nanj. Človek še dneve in tedne lahko razmišlja, če je dal premalo, če je dal preveč … postavite si ceno, za katero menite, da si jo zaslužite, hkrati pa bodite odprti do tega, da pomagate tudi tistim, ki nimajo nič, pa potrebujejo pomoč.
Ko smo pred leti podarjali Živo knjigo smo naredili preizkus, kjer smo namenili 80 knjig tistim, ki nimajo nekih prihodkov. Dejansko ni bilo nobenega izkoriščanja in javljali so se zgolj tisti, ki so bili v res nenavadnih življenjskih situacijah brez izmišljevanja. Ko pokažeš zaupanje do ljudi, se zaupanje vrne.
Dejstvo je, da je najboljše postavljena cena tista, ki jo čutite sami, da vam ustreza. Tako bo to sprejemljivo tudi za ljudi. Lahko je cena še vedno visoka, samo če jo vi notranje dojemate kot tisto, ki si jo zares zaslužite.
Visoka cena, za katero notranje menite, da je res visoka in si je ne zaslužite, pa tudi pri človeku ne bo utemeljena in ga boste verjetno kmalu izgubili.

Tako je mojem modelu sveta, vsekakor pa je v vašem lahko povsem drugače.

Kaj je torej bistvo?
Povezovanje.
Čutim se, da lahko prav tukaj pomagam, zato tudi gledalce, ki nas povprašajo kdo bi bil zanje primeren, da mu pomaga, redno povezujem in odzivi so vedno enkratni.
Je pa dejstvo, da ni vsak za vsakega. In da nihče vsega ne ve. In da nihče ne more vsem pomagat. In prav je tako. Samo dajmo že stopiti iz miselnosti, da ni vsega dovolj za vse, ker enostavno je, še posebej takrat, ko se začnemo povezovati.

PS:
Če ta poziv v tebi še vedno spodbudi občutek, da moraš nekoga pokritizirati, verjetno kar mene, potem izvoli, sprejmem. Ne bom pa jemala osebno, ta zapis je neoseben in namen je čist, jasen, za višje dobro. Vem, da je v Sloveniji tudi veliko dobrih praks, a tiste, ki niso … imajo prostor za izobljšavo. Če je ta zapis pripomogel vsaj 0,0002 % k temu, potem je zame to vse bonus.

Jasmina Kandorfer