Veliko slišimo zadnje čase o epigenetiki, to je področje molekularne biologije, ki preučuje spremembe v izražanju genov organizma, ki niso povezane s spremembami v zaporedju DNK. Predstavlja spoznanje, da lahko na izražanje genov vplivajo tudi dejavniki okolja, ne da bi se pri tem moral spremeniti zapis DNK. Gre za kemično modifikacijo molekule DNK, ki se lahko v določenih primerih tudi deduje. Če bi molekulo DNK iz celic človeškega telesa povsem raztegnili v dolgo dvojno vijačnico, bi njena dolžina znašala kar dva metra. To je 400.000-krat več od velikosti celičnega jedra, v katerem se molekula nahaja. Kako je sploh mogoče, da se tako dolga molekula v celičnem jedru ne zaplete ali zavozla?
In kako lahko posamezna celica sploh ve, na katerih delih obširnega zapisa v dvojni vijačnici so shranjena navodila, kako ustvariti molekulo, ki jo prav takrat potrebuje za svoje delovanje?
Epigenetika je nov pogled na delovanje genoma. Ko se je končal projekt Človeški genom leta 2003, katerega cilj je bil razvozlati človeški DNK. Rezultat: tisti “glavni” del DNK je le 2-3%, vse ostalo je t.i. junk DNA, oziroma odpadni DNK. Zakaj pa je ta dodatna DNK del te celice?
Naša usoda ni zapisana znotraj celic, ampak je zapisana v okolju, oziroma v izkušnjah. Izkušnje se zapišejo v genom in se dedujejo.
Primer: stres je eden napogostejših vzrokov za bolezen. Še huje pa je izolacija od drugih ljudi. Ponekod je nahujša kazen izolacija, izobčenje, na primer zapor.
Naša odločitev danes- kaj jemo, kaj pijemo in kako vse doživljamo, bo vplivala na naše potomce. Največji del genskega zapisa so izkušnje vsakega posameznika. Genoma ne moremo reprogramirati, kajti ta je fiksen. Lahko pa spremenimo svoje izkušnje. Nek dogodek nima nobenega pomena, dokler mu ga sami ne damo. Sami opredelimo nek dogodek kot slab, dober, prijeten ali neprijeten. Z vsem tem imamo izjemno moč pa tudi odgovornost, saj s tem vplivamo na naše prihodnje generacije.
Tudi znanost ugotavlja, da stare modrosti velikorat prinašajo rešitve. S svojim racionalizmom smo na novo zgradili pogled na naravo in svet, čeprav so že naši predniki imeli znanje o skoraj vsem.
Rešitev je zavedanje in povezovanje.
Podrobno o epigenetiki pa je spregovoril Anton Komat, svobodni raziskovalec in bizof:
Kdo ali kaj nam narekuje naše "vsakdanje življenje"? Kdo ali kaj pelje globalno družbo po mračni poti obladovanja, stalnega nadziranja in tiranije, ki nas spremljajo štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden? In zakaj? Vse to pa lahko izveste ob branju knjige Davida Icka, Fantomski jaz (1.del):
Komentarji