Živimo v času hitrega življenja, v katerem prevečkrat pozabimo, kdo sploh smo, zakaj smo na Zemlji, kaj želimo doseči, predvsem pa vse manj čutimo. In vso to našo zaprtost smo elegantno prenesli na otroke, ki se šibijo pod obveznostmi in vsemi bremeni naše preteklosti. Največkrat se zgodi, da nas že ob prihodu na Zemljo vse to, kar začutimo nerazrešenega pri starših, sesuje. In mine pol življenja ali več, po navadi nas pred tem pošteno zlomi zdravje, neuspeh, ločitev ali kaj drugega, preden se sploh začnemo iskati, ukvarjati s sabo. Ne zavedamo pa se, da smo vso to izgubljenost v morju nepredelanih občutij in vzorcev, če smo se poročili in imeli otroke, prenesli še na eno generacijo. In kje je tukaj odgovornost odraslega?
Začeti bi se morala že v dobi prehajanja iz mladostništva v odraslost – s poznavanjem svojega telesa, duše, namena, da bi se odgovorno podajali v svet spolnosti, partnerstva in konec koncev odgovorno izbrali delo, ki ga bomo opravljali. Ali bo v skladu z našo dušo ali ne? Posebna odgovornost je spočetje otroka – bomo pred tem slišali njegovo dušo, bo spočet z ljubeznijo ali mimogrede, bo spočet v očiščenem telesu ali bo v njem polno odtisov preteklih partnerjev. Odrasli smo odgovorni, kako bo otrok porojen – bo serijsko porojen v porodnišnici ali bo njegov prihod nekaj svetega, v ljubečem domačem okolju, mu bomo znali izreči dobrodošlico in mu obljubiti, da ga bomo podpirali, da bo izpolnil svoj posvečeni dogovor. Ga bomo vzgajali v ljubečem družinskem okolju, kjer bo čutil sprejetost, kjer bo slišan in spoštovan - ali bo priča našim partnerskim prepirom, nasilju, deležen poniževanja, zlorabe? Bomo ob vstopu v vrtec in šolo skrbeli, da bo razvijal svoja najmočnejša področja, ali bomo podlegli množičnemu valu hlepenja po dobrih ocenah, že v vrtcu preračunavali, ali bo dosegel dovolj točk za fakulteto, na katero menimo, da bi moral iti? Bomo znali, ko bo odrasel spustiti njegovo roko in mu dati blagoslov za samostojno življenje, partnerstvo ali bomo z njim vsaj energetsko na vsakem zmenku, zabavi ali celo v spalnici, ko bo že s partnerjem? Bomo učitelji odprli vrata temu zavedanju, kaj vse se dogaja našim otrokom ali bomo samo sledili vsem določilom šolskega sistema? Ne bi raje sprejeli resnico o stanju v naših družinah, družbi in skupaj s starši zahtevali spremembe v šoli, ki bi otroke učile resnice o življenju, obstoju, namenu človekovega bivanja tukaj.
Ne, to ni znanstvena fantastika, je naša realnost.
Naj vas potolažim. Tudi sama sem v številnih zgoraj navedenih primerih padla na izpitu. Nisem bila odgovorna – ker nisem znala biti, ker nisem mogla biti. Posledice vsega, kar sem prinesla s sabo in kar se mi je zgodilo v otroštvu, so bile pretežke. A sem vsaj kasneje, ko me je življenje sesulo, naredila korak iz tega in s tem povrnila marsikaj tudi svojim otrokom.
Odgovornost nas odraslih je, da se soočimo s sabo, z resnico, pogledamo, česa nismo uspeli razrešiti, kje smo naredili napake, ki dušijo naše otroke, in nekaj naredimo. Enako imamo mi pravico, da se obrnemo k svojim staršem in jim predamo odgovornost za vse, česar niso naredili tako, kot bi bilo za nas najboljše, da bi napredovali, rasli, sprejeli njihovo modrost. Ne zato, da bi obsojali, kazali s prstom na koga, ampak da osvobodimo sebe, da se energije sprostijo, da lahko delujemo z vso svojo močjo. Treba je začeti, vsak pri sebi, da ne bodo še generacije zanamcev ponavljale vzorcev, katere je potrebno prekiniti zaradi vsakega od nas, zaradi naših rodov, družbe, naroda, človeštva. Vsak posameznik, ki stopi na pot resnice, ljubezni, odrešitve, daje svoj prispevek za svetlejšo prihodnost vseh nas. Odgovornost je vedno na strani odraslih. Zato ni dovolj zbirati podatke, da je v Sloveniji vsaka 3 deklica in vsak 4 deček zlorabljen, ampak je potrebno pogledati, kako tem otrokom pomagamo. Ni dovolj, da starši kažemo s prstom na učitelje, sami pa ne naredimo nič od zgoraj navedenega. Ni dovolj, da učitelji govorimo, kako delamo najboljše za otroke, nimamo pa znanja in vedenja o teh občutkih, vzorcih. Ni dovolj, da ugotavljamo, da je v naših šolah premalo učenja za življenje, potrebno ga je vanje vnašati. Torej je čas, da odrasli sklenemo partnerstvo in začnemo vnašati spremembe v življenje nas in naših otrok. Zdaj, ne čez sto let.
Z veseljem bom svoje bogate izkušnje in svojo modrost uporabila za to, da vam pri tem pomagam.
Justina Husu
Justina@Zazivljenje.Si
ZA ŽIVLJENJE – Justina Husu, s. p.
Ulica Slavka Gruma 66
8 000 Novo mesto
tel. številka 031 653 334
