PONOVNO NA ZALOGI ! Joni jajček okrepi mišice medeničnega dna in posledično prinaša vrsto ugodnih sprememb za žensko ... 

Pomoč in tel. naročila
02 62 00 230
Vaša košarica Je trenutno prazna

Občutek ponižanja – znak stop in trema!

Občutek ponižanja – znak stop in trema!

Rodila sem se v socialno šibki družini v majhnem kraju in okolica me je zelo kmalu izločila in mi nalepila veliko etiket. Kaj lahko in česa ne, za kaj sem primerna in za kaj ne. Vedno so me potiskali v zadnjo vrsto in nikoli nisem bila priljubljena pri svojih vrstnikih. Za vse, kar se je zgodilo slabega, sem bila dežurni krivec. V tem obdobju se je v meni razvil velik občutek ponižanja in sramu.

Začela sem zidati obrambni zid in se dokazovati na vseh področjih. Pobegnila sem iz majhne sredine v mesto, toda stari občutek ni izginil. Tudi v moji sanjski službi, v turizmu, me ja ta občutek zelo obvladoval. Strokovno sem bila podkovana, toda že samo misel na to, da bi vodila izlet, me je spravil v znane občutke ponižanja in sramu, zato nisem naredila nič na tem področju. Vedno znova sem se vrtela v začaranem krogu strahu pred ponižanjem.

Ko sem se začela izobraževati na področju osebne rasti, so se stvari počasi, plast za plastjo, odpirale in čistile. Že ko sem mislila, da je konec in da sem razrešila vse probleme, me je življenje postavilo na ponovno preizkušnjo. In to se je zgodilo takrat, ko sem razmišljala, da bi se prijavila na kandidaturo za parlamentarne volitve. O tem sem razmišljala cela dva meseca, se pogovarjala sama s seboj in se spraševala, zakaj se ne prijavim. Odgovori so bili:

 

-          Vsi politiki vsi pokvarjeni in nočem biti taka.

-          Vsi samo kradejo, nič ne storijo za nas.

-          V politiko gre tisti, ki je zguba, lenuh in nikjer drugje ne uspe.

 

 

Odgovorov je bilo še več, toda zavedala sem se, da ti odgovori niso pokazali pravega vzroka, zakaj ne grem v politiko. Razlog je bil v meni: strah pred javnim ponižanjem.

 

-          Kaj če izvejo, kako sem živela kot otrok?

-          Kaj če ugotovijo, da sta v družini vladala alkohol in nasilje?

-          Kaj če ugotovijo, da sem bila v reji?

-          Kaj če ugotovijo, da je oče umrl nasilne smrti?

-          Nimam magisterija itd…

To so bili tisti pravi vzroki: strahovi pred ponižanjem in javno sramoto, kajti če se izpostavim, sem ranljiva. Vedela sem tudi, da se je lažje skriti kot izpostaviti.

 

Ozavestila sem problem in s ThetaHealingom počistila strah in prevzemanje odgovornosti za početje mojih staršev in okolice. Od takrat nimam več občutka ponižanja in sramu. Prevzela sem odgovornost in se razgalila na plakatih.

Sedaj vem, da sem odgovorna samo za lastna dejanja. Če delaš etično in slediš sebi, se te anonimna kritika ne more dotakniti. Rada sprejmem kritiko, vendar od ljudi, ki se pod njo tudi podpišejo s svojim pravim imenom.

 

Verjemite mi, otroci zelo hitro nase prevzamejo družinsko sramoto, kar jih v življenju zavira, saj je v njih vedno prisoten občutek, da si kaj boljšega niti ne zaslužijo.

Žal mi je, da sem v življenju tako dolgo tavala v temi in si nisem že prej dovolila udejanjiti želja in idej. Na osebnih svetovanjih slišim veliko podobnih zgodb in vem, kako se oseba počuti, ker te občutke poznam sama.

 

Edita Tomić
Savska c. 3a
1000 Ljubljana

 040/451 799

www.osebnarast.si
www.grafologija.si
www.kariernidiamant.si

Sorodne objave

Trenutno ni novic.

Nazaj

Komentarji

Obvestilo o uporabi spletnih piškotkov

Za namen zagotavljanja boljše funkcionalnosti, uporabniške izkušnje, varnosti, nemotenega delovanja ter štetja uporabnikov na spletnem mestu uporabljamo spletne piškotke.

Nujni piškotki so potrebni za optimalno delovanje spletne strani, ostali piškotki pa se uporabljajo za prilagoditev vsebin in oglasov ter analizo obiskanosti spletne strani.

Za več informacij si preberite pojasnilo o spletnih piškotkih, kjer lahko vedno zavrnete posamezne spletne piškotke.