Svojega otroštva se ne spomnim kaj dosti. Imam nekaj kratkih spominov, bolj žalostnih, ki so ostali kot pečat. Spomnim se, ko sem odkrila darila za Miklavža in je bilo zgodbe o njegovem prihodu konec. Ravno tako strašenja in klečanja z molitvijo, da te ne vzame parkelj. Sankanja z bratom, ko sem bila pretepena, ker se je spustil po klančini in si razbil nos, ko sva ostajala dopoldan sama doma in je mama odšla v trgovino z avtobusom … do postaje je bilo dvajset minut peš. Ko sem morala kleče z molitvijo prositi teto za birmansko botro, svojim otrokom sem šla sama, ko sem padla s steklenico in se porezala, je mama rekla da sem sama kriva, pa me je ona poslala po vino, dobila sem tri šive, ko me je dvanajstletno zaradi ljubosumja peljala h ginekologu, če sem še nedolžna, češ da oče hodi ponoči k meni.
Oče je bil v službi inovator, prvi smo imeli pralni stroj, sosedje so hodili gledat, kam izgine perilo pri ožemanju, prvi smo imeli televizijo, črno-belo, sosedje so bili pri nas na novicah vsak večer.
Kot šestletni otrok sem hodila v malo šolo v spomladanskem času, sama na avtobus in domov. Vedno popoldan. Bilo me je strah in sem samo razmišljala, da se ne izgubim. Iz naše vasi sta hodila še dva fanta iste starosti, hodili smo skupaj. Včasih sem morala peš, dva kilometra, še danes ne vem, zakaj. Med potjo me je presenetil dež, bila sem čisto premočena. Pomagala mi je ženska v stari hiši ob cesti, me preoblekla in posušila. Bila je prijazna in mila. Še danes se tega spomnim, čeprav je hiša že skoraj čisto podrta. Oče se je pripeljal s kolesom iz službe v železarni mimo avtobusne postaje. Skočila sem na drugo stran ceste po denar za lučko, pa me je eni dan zbil motor. Pretres možganov, nekaj odrgnin, teden dni bolnice. Prvi razred. Imela sem najboljšo učiteljico na svetu. Domače naloge pa so bile doma velik križ, same kritike nič pohval. Vedno sem bila kriva, če česa nisem znala. Drugi razred učiteljica sama zloba in zaušnice. Ugotovila sem, da je bolje biti tiho kot pameten. Doma sem bila dežurni krivec za bratove napake. Vedno ko sem prišla iz šole okoli pol ene, je mama spala, ob pol drugi pa je mrzlično pričela pripravljat kosilo, začinjeno z obilo kletvic. Enkrat sem ostala pri sošolki po pouku, smo se sankali, jedli kosilo, hrenovko in krompirjevo solato, v miru, bilo mi je sanjsko. Zakaj ni pri nas tako? Ob petih popoldan sem čakala na avtobus za domov, ko se pripelje oče s kolesom ... Celo pot do doma sem tekla pred kolesom, doma me je pretepel s pasom, mama je poleg stala kot spomenik, čeprav sem čakala, da me brani, tega ni storila. Vedno sem imela občutek, da uživa v kaznovanju. Učila sem se zelo dobro, oče je hotel, da grem na ekonomsko šolo, da bom delala v pisarni, jaz sem pa šla na trgovsko, ker sem želela delati kot trgovka. Všeč so mi bile trgovke, kamor smo hodili v trgovino. Tako sem tudi storila in nikoli v življenju mi ni bilo žal. Doma smo imeli dokaj strog režim. Točno se je vedelo, kaj je dovoljeno. Kazni s pasom so vzdrževale red. Večnih prepirov med starši nisem razumela, danes jih. Mati je bila pobožna, večno v molitvah, še danes je. Nekoč sem jo vprašala, zakaj toliko moli. Dejala je, da je hotela med nune, pa je niso sprejeli, oče tega ni odobraval. Bil je ateist, v veri ni videl smisla. Naju z bratom je vedno silila k molitvi, razlagala, kako je bog vse ustvaril. V tretjem razredu je tovarišica vprašala »Kdo je ustvaril zemljo?« Bila sem zelo ponosna, ker sem edina dvignila roko, misleča, da vem. Moj odgovor »Bog« je vse spravil v smeh. Od takrat naprej materi nisem več verjela, špricala sem verouk, postala sem upornik. V poklicni šoli mi je šlo zelo dobro. Imeli smo pol leta šole, pol leta prakse v trgovini. Tu sem spoznala sodelavko, starosti moje mame, ki mi je postala druga mama. Njej sem lahko vse zaupala, nikoli me ni izdala, vedno mi je prav svetovala. Zato sem ji posebej hvaležna, če takrat ne bi upoštevala njenega nasveta, bi bila danes »sužnja«. Spoznala sem fanta, ki me je takrat osvojil, zdaj mnogi pravijo, kam sem gledala, ampak ljubezen je slepa, dobesedno. Pri osemnajstih sem od doma odšla za pol leta, spoznala marsikaj in pridobila malo izkušenj. Pa tudi čas prinese svoje. Brat je na očetovo željo šel v njegov poklic, pa ni bil praktik. Presedlal je na tovornjaka in še danes vozi po Evropi. Obvlada dva jezika, v tem poklicu je srečen in zadovoljen.
Spoznavala sem fantove sorodnike in domače in domačijo. Moja ugotovitev, da so sto let za nami, ni bila precenjena. Bila je hiša, pol lesene, pol zidane z betonsko opeko, okna, skozi katera je pihalo na polno. Vse je bilo v razsulu. Hlev je komaj stal. Vsi so hiteli od doma. Cesta je bila en sam prah, makadam. Po poroki sva stanovala v sosedovi hiši brez sanitarij, stranišče je bilo pri lastnikih, kopalnica, banja in lavor. Treba se je bilo odločiti, kam. Ali v stanovanje ali kupiti parcelo ali prevzeti malo kmetijo njegovih staršev. Možu so se starši zasmilili. Odločila sva se za kmetijo. Bilo je veliko dolgov, elektriko so jim že nekajkrat odklopili, vodo so hoteli zapreti, kmetijo vzeti, ker ni nihče nič plačeval. Pa sva plačala dolgove in pričela z delom. Prevzela sva dolgove, polomljene vile, uničeno motiko in raztrgan koš. Imela sva voljo, vizijo, načrte in pridne roke. Pri vseh teh obveznostih ni bilo časa za nič drugega, ne za dopust za kakšno razvajanje. V štirih letih sem rodila tri otroke, pričela sva graditi hišo, v podjetju sem dobila kar dobre kredite in po osmih letih smo se selili, zgodaj pomladi. Imeli smo eno sobo, kuhinjo brez opreme, kopalnico s kadjo, vhodnih vrat še ni bilo, ampak sem bila vesela, da mi nihče ne diha za vrat. Prvič sem zavestno reševala sebe. Tast je bil alkoholik, otroke je imel zelo rad, radi so bili poleg njega, ker je bil otročji. Ko so otroci pričeli ugovarjat, je ta ljubezen kar malo usahnila. Tašča je bila kleptomanka. Ni bilo stvari, ki je ne bi skrivoma ukradla, pa ne zase, za druge. Pa je odlila polovico olja, pa pol sladkorja, pa malo spraznila hladilnik, pa »prezračila« zamrzovalno skrinjo. Komaj sem ugotovila, kam daje stvari. Ko so prišli njeni otroci domov, je skrivoma polne vrečke dala v njihove avtomobile. Morala sem biti pravi detektiv. Večkrat sem vrečko vzela in pregledala, kaj je v njej. Vse, kar sem pogrešala, še sokove in sladkarije, ki sem jih pripravila za otroke, za čas ko sem bila v službi, še to je kradla. Nič ni pomagalo, kreganje in pregovarjanje, samo skrivališča je prestavila. Nič je ni moglo odvrniti od tega. Poanta vsega je ta, da so vsi to njeno početje dopuščali, saj so imeli korist, celo mož ni hotel stopiti na mojo stran, zato sem hitela s selitvijo pri zasilni opremi. Pomembno mi je bilo samo, da nisem v njihovi bližini, pa čeprav samo deset metrov vstran. V moževi družini je bilo šest otrok. Zakon njegovih staršev je bil dogovor, tast je imel ljubico, tašča pa otroke. Sedaj gledam nazaj. Bili so pravi reveži. Vaščani so jim pravili krajevni cigani. Starši brez dohodkov, večina brez hrane, obleke, otroci brez poklica, razen najmlajših dveh. Mož mi je povedal, da je moral jajca in kakšno dobrino nositi k svoji babici, čeprav je imela pokojnino, sami pa niso imeli kaj jesti. Glavna hrana je bil krompir, še danes ga ne mara. Svakinja, prvi otrok v moževi družini, je bila zlobna do konca. Vse je imela pod kontrolo, brez njenega vedenja ni nihče v familiji upal nič naredit, če je, je znorela. Taščo je še nagovarjala, da lahko vzame kar hoče. Vsi so se je bali razen jaz, pravzaprav se nihče ni hotel z njo prepirat, jaz sem se pa enostavno obrnila in delala po svoje.
Poskrbela sem zase. Mož mi ni kazal čustev, ko sem hotela poljub pred odhodom v službo, je dejal, da tega ne bo počel. Sem uredila prostor samo za naju, za intimo, mu ni odgovarjal. Vedno ga je skrbelo, kaj porečejo drugi, če slučajno kaj vidijo. To blokado ima še danes. Nenadoma mi je umrl oče, bil je šok. Mož mi je na pogrebu rekel, naj se ne delam, da jočem. Nisem mogla verjeti njegovim besedam. Po nekaj mesecih se mi je sanjalo, da me je na poti domov ustavil oče in mi dejal, da se čez tri mesece tak vidiva. Nisem vedela, kaj to pomeni. Komaj sem čakala da minejo ti meseci in spoznala, da imam angela varuha, ne samo jaz, da tudi brat čuti enako. Nikoli nisem razumela moževega obnašanja. Ni bil ljubeč, spoštljiv in ljubezniv do mene. Kljub trudu ga nisem mogla do tega pripraviti. Zdaj razumem, saj tega ni bil deležen, sam pa se ni potrudil. Ko smo opravljali prepis kmetije, po tem ko sva odplačala vse dolgove, bi je znesek enakovreden komunalni parceli, mi je moja druga mama svetovala, da naj sestavim pogodbo z lastništvom, na vsakega polovico. Mož tega tako ne bo dojel. In tudi ni, hvala bogu. Po desetih letih zakona me je začel preganjati iz hiše, pa sem mu pokazala, da je polovica moja, pa je bil zelo presenečen. Hvaležna sem nasvetu iz dna srca. Leto dni prej se je pričel alkoholizem. Sprva sploh nisem bila pozorna, ko pa se je vrstilo iz dneva v dan, sem bila v zagati.
Otroci so odraščali, jaz sem zbolela, bila sem kar dosti v bolnišnici, malo ga je streznilo, pa ne kaj dosti. K sreči je bil poklicni voznik, pa ga je oviralo pri pitju. Spolnost z njim je bila kot mučenje. Največkrat kot prisila, brez vsakih čustev, tudi temu sem naredila konec. Izselila sem se iz spalnice. Bolje nič kot ponižanje. Spet sem se potegnila zase. Otrokom je vedno govoril »jaz tega nisem imel, pa sem zrastel«. Ko sem jim kaj kupila, kar ni bilo pogodu možu, sem jih spravila v laž, da so si sami kupili. Tako sem reševala situacije. Saj so imeli marsikaj, ampak otroške želje so večje in včasih jim že kako ugodiš. Ni jim hotel kupiti računalnika, dvajset let nazaj sem ga vzela na njegovo ime, pa ga je moral plačati, kljub nasprotovanju. V njegovi službi se je zgodil preobrat, prinesti so morali potrdilo o osnovni šoli in pozitivnem znanju slovenskega jezika. Vse zadeve sem vedno urejala sama. Od A do Ž. Pri iskanju potrdila sem doživela šok. Slučajno sem prebrala možev matični list in ugotovila, da ima samo štiri razrede osnovne šole, te je naredil v domači lokalni šoli. Potrdilo sem sestavila tako, da je zadostovalo potrebam. Zdaj mi je bilo marsikaj jasno. Zakaj nikoli ni hotel sodelovati pri dokumentacijah, pri šolskih nalogah, pri kreditih. Neznanje in nevednost. Kljub vsemu sem morala zbrati moči in rešiti samo sebe iz tega primeža primitivnosti. Ugotovila sem, da zelo slabo bere, piše pa še kar za silo. Odločila sem se, da poskrbim za otroke, potem še zase. Prvi hčeri sem plačevala internat za izobraževanje po poklicni šoli. Izobraževati se je želela še druga hči, a jaz nisem zmogla, mož ni hotel. Odgovor je bil »kdo je pa mene šolal«. To me je žalostilo in jezilo, pričelo se je kovati sovraštvo, alkohol je bil redni spremljevalec. Enkrat me je pretepel, potem sem ubrala drugo pot. Povedala sem mu samo tisto, kar je želel slišati. Zelo slabšalno se je obnašal do ljudi z drugačnimi potrebami, do mene kot ničvredne osebe, kot do služkinje. Kritizira vedno samo ženske, tudi hčere niso bile izjema, ker so bile ženske. Nisem vedela zakaj, pa sem ugotovila.
Kot otroke so jih strašili z zdravnikom, ki je šepal. Sovaščani so jih vsi izkoriščali za delo in za malo kruha. Nihče jim ni pomagal, ker starša tudi nista dovolila. Niti pomoči od rdečega križa nista hotela. Oče je imel ljubico, zaradi nje so trpeli otroci in kovali sovraštvo do žensk. Ker sinu ni mogel pomagati pri nalogah, mu je govoril, da iz njega ne bo nič, da je neumen in butast. Nisem še vedela, da mož komaj bere in piše. Ker ga je spoštoval, mu je verjel. Bila sem nemočna, sama v vsem, skoraj sem že obupala. Kar osem let sem se mučila, da sem ga spravila na pravo pot, da mi je verjel in zaupal. Uspelo mi je. Ko je nenadoma umrl tast, je svakinja izjavila, da če bi bila ona zraven, ne bi umrl. Če mu zdravniki niso mogli pomagati, le kako bi ona. Ko je mož dočakal pokoj, pri petinpetdeset, je alkohol dobil prevlado. Vrata od kleti so samo škripala od sedme zjutraj do poznega večera. Samo tarnal je, kako ima malo penzijo, da ne dobi povečanja, da ne more preživeti. Sedem let sem vsak dan poslušala isto. Pa dobi povišico. Dva evra! Ni minilo dolgo, ko dobi plačilo dohodnine štiri evre. Spet stara pesem. Vsak mesec za pijačo da sto evrov. V hladilniku so bile štiri vrste delikates, pa ni bilo prav, ne kosilo ne večerja, ne delo, skratka nič. Poniževanju, zaničevanju ni izgledalo konca. Njegova starša sta imela v najini hiši prostore s svojim vhodom. To sem zahtevala in tudi dosegla. Nisem hotela imeti ob sebi še enega pijanca in kleptomanko. Starša sta bila zelo zaostala, nerazgledana. Še televizije nista hotela poslušati, samo dnevnik in vreme. Po smrti tasta se je tašča še bolj zapustila. Zdravnik je dejal, da ni dementna, ampak da ni socializirana. No, pa sem imela prav. Ko sem jo hotela naučiti pri njenih šestdesetih, kako se živi malo drugače, so se vsi uprli, naj jo pustim pri miru. Pa sem jo. Naj dela, kar hoče. Svakinja je dolga leta prikrivala njena dejanja, ker je bila pooblaščena za njeno državno pokojnino. Ko so jo ukinili, so se pričeli maltretiranje naju z možem in razne zahteve, čeprav je imela vse, kar je rabila. Spet sem postala dežurni krivec za taščina dejanja. Dovolj sem imela teh tegob in sem svakinjo spodila. V moji hiši, na mojih žuljih me ne bo nihče psihično uničeval. Spet sem se potegnila zase. Njegov mlajši brat si je pri petdesetih sodil sam. Takoj so obdolžili njegovo sopotnico, da je ona vsega kriva. Prepovedali so ji priti na pogreb. Pa ti ljudje niso normalni, tega se ne počne. Možu sodelovanja ne oprostim. Čez dva meseca sem sanjala tega brata. Prišel je k meni kot živi doprsni kip, me močno stiskal, položil glavo na prsi in zelo milo gledal. Razmišljala sem kaj pomeni, pa sem dojela, da hoče da povem njegovi sopotnici, kje si je vzel življenje. Vedel je, da bom to storila. In tudi sem. Ne bom pozabila prizora na prizorišču, solz in krikov, zakaj. Psihično je bila sesuta, ni razumela, zakaj takšno sovraštvo. Dve leti mi je tedensko nosila sveče v službo, da jih odnesen na njegov grob, sama ni upala priti, da ne bi srečala sorodnikov. Dve leti sem ji stala ob strani, jo tolažila, poslušala ure po telefonu. Potem se je umirila in sprijaznila. Še vedno se občasno srečava. Ko sva imela krave in teleta, sem zjutraj in zvečer poslušala pridige po eno uro, kako je treba delati, kako ne znam in nisem sposobna. Ko je pijan obležal sredi hleva, sem stopala čezenj in ga nisem hotela pobrat, saj ni bolan, samo pijan. Potožila sem znancem, kako pije, mi sprva niso verjeli, so pa kasneje sami videli in dejali, da imajo to v krvi. Kaj pa glava, čigava je pa ta? Celo življenje sem se morala boriti za svoj obstoj, da me niso potlačili in uničili, fizično in psihično. Po vsakem »uničenju« sem se dvignila bolj močna, bolj odločna, kot feniks iz pepela. Karma obstaja, verjemite, je že na pohodu. Zaradi bolezni sem menjala službo. Šla sem za čistilko. Nisem mogla več hoditi po betonu, boleli so me kolki, pošla mi je moč, zadnjih nekaj let pred upokojitvijo mi je bilo vseeno kaj delam, čim lažje. Polovično sem bila že invalidsko upokojena, delo čistilke v vrtcu pa mi je zelo ustrezalo, samo popoldan, sam svoj šef. Kar precej daleč sem se vozila na protibolečinsko akupunkturo, moj alko mož pa me je pred odhodom maltretiral, da je brez zveze, da se samo delam. Meni je pomagalo, za njega ni opravičila. Možu je pomembno samo eno, denar. Če hočem, da kam greva je predrago, vse preveč stane, povsod mu je nelagodno. Rdeča luč za alko mu gori po eni uri, če vozi, ne pije.
Dokler sem jaz vozila, dala za bencin in za hrano in za karte za bazen, sva šla. Ko sem rekla, vsak svoj del, ne hodi več. Meni je prav, ker sem že sita iskanja gostiln. Njegova prva in zadnja beseda je denar, pa tiste vmes tudi. Jaz lahko grem z dvajsetimi evri v žepu, on pravi, da če nima sto, ne gre nikamor. Pa bodi doma. Ima hude težave s križem, pa noče k zdravniku, češ da bo tablete dobil, z vinom res ne gredo skupaj. Po taščini bolezni je skrb zanjo hotela prevzeti svakinja. Hvala bogu. Je mislila, da se ji bliža konec, da bo oskrbnino dobila, pa je ni, ker ni pokojnine, da mi bo hudo storila, pa mi je usluga naredila. Dolga leta mi je kopala jamo, zdaj je sama padla vanjo. Ko so hoteli moževi sorodniki spet udariti po meni, sem vsem povedala, da sem vseskozi vedela za vse vrečke in vsa taščina dejanja, pa imam še pred njimi mir. Mož je bil vedno na njihovi strani, zdaj njega ne obiščejo lastni bratje, meni se je zameril do konca, kaj ima danes od tega? Nič. Neki večer je mož hotel z mano fizično obračunati, pa ga je sin ustavil in mu obljubil izselitev, če se ne umiri. Takrat sem dobila zaveznika in še večjo moč po preživetju. Ko sem sina vprašala zakaj, je dejal »kdor si je vzel čas zame, si ga bom jaz zanj«. Zdaj sem bila dve leti na borzi dela, pomagal mi je samo sin. Mož se je stran obračal, sin mi je dal sam denar. Še leto prej je mož prodal bika in mi ponudil dvesto evrov, ker sem tudi jaz delala, dva dni je bil denar na polici, pa sem dejala, da ga naj ima, če me bo moral kdaj k zdravniku peljat. Pa ga je vzel, to mu zelo zamerim, za ta namen se ne jemlje denarja, sploh pa ne od žene ali domačih. Končno nekaj mira, pa je spet udarila moja bolezen. Odločila sem se, da nihče več, res nihče ne bo hodil po meni. Ustvarila si bom svoje življenje ne glede na ceno. V Ljubljani v Soči so me naučili, kako, in potrdili, da sem na pravi poti. Ena hči je šla od doma, druga si je uredila stanovanje doma, sin je bil tudi doma, v stanovanju od tašče. Pa je še druga hči odšla in mi naredila uslugo. Nehote sem dobila svoje prostore, stanovanje. Hvala bogu.
Nastopilo je pokojninsko obdobje, ravno letos. Še en plus. Končno se lahko rešim še moža pijanca, ubrati pa moram pravo taktiko. To bom tudi storila. Zdaj skuham samo kosilo, če sem doma, hladilnik si sam polni, postala sem vegetarijanka, skoraj, imam svoj mir in svoje življenje. Veliko berem, delam slike, hodim v hribe, na plavanje, ne zamudim skoraj nobene priložnosti za potepanje. Ne zanima me mišljenje drugih. Pridobila sem si nekaj prijateljev, včasih me kdo spremlja, včasih grem sama. Pa kaj. Moje življenje je vredno veliko več kot liter vina, kot žlahta, kot mnenja drugih, kot dejanja drugih, kot karkoli, moje življenje je moje.
Zlatica Feniks
Komentarji