Največje darilo daljše osamitve v naravi je, da ti ponudi razdaljo, s katere bolj pravilno gledaš nase in na zadeve tega sveta. Dokler si neizvan v tem pogledu, ne prepoznaš lažnega od resničnega. Svet v katerem si doma in kakor te je naučil razmišljati, je vse, kar poznaš... podobno kot riba rojena v akvarij ne čuti potrebe po 'osvoboditvi', ker se ne čuti ujeta.
V zadnji oddaji pri vas sem omenila, da je potrebno tri dni osamitve v gozdu, da človeški svet naučenega popusti svoj prijem, zatem se začne preobrazba. Ta trenutek imenujem 'prag zavesti', ker je to trenutek, ki dovoljuje vstop novosti.
Zelo težko je verbalno pripraviti človeka, da bi zapustil pogled in razlago sveta, ki ju pozna. Zanj ni drugega, vendar tako kot riba instinktivno hrepeni po oceanu in se v njem počuti domače takoj, ko jo postavimo vanj, tako se tudi človek hitro spomni svojega pravega obraza ljubečega gospodarja, kakor hitro izstopi iz družbeno vsiljenih vlog in priučenega miselnega programa furijastega neprisebnega nasilneža.
To je dogodek, ki ga voljan udeleženec gozdnega odmika doživlja kot dobrotnika, ker mu je dovolil uzreti veličino življenja in njegov Red, ki ga znotraj preživetvenih pritiskov vsakdana ni mogel videti. To je osebna moč, ki mu jo nihče več ne more odvzeti in se od zdaj naprej z istim položajem zmore soočati neprimerljivo tvorneje, izvirneje in ustvarjalneje, s tem pa k sebi privablja še več svežine in prerojevanj. Kot bi iz rušilnega buldožerja postal nežen dotik, ki za seboj pušča dehteč eter svežega in navdihujočega. Zares tega ni moč doseči s pregovarjanjem. Veličino življenja mora doživeti sam pod drevesi, z vsakim vlaknom telesa, brez ene same misli.
In v sklep, kaj to pomeni za zdravje duše. Svobodna misel je rojstvo duše! Vse dokler nam vlada v materialni svet ujeta misel, naša duša umira, ker se hrani z tišino, milino, gozdnimi etri, življenjsko dinamiko in ritmi, splošnim obiljem dobrega in plodnega..., predvsem pa z ustvarjalnim procesom, ki se ne vrti v ponavljajočih zankah v naprej določene rutine, temveč iz hipa v hip doživlja trenutek kot povsem novo situacijo, na katero se ne odziva avtomatično, temveč zavestno in odgovorno, s popolnim nadzorom nad sabo.
Gozdni odmik je rojstvo duše za tiste, ki se mu res predajo in zmorejo spustiti vse, kar mislijo, da vejo, znajo, zmorejo, posedujejo. Prav zdaj smo na robu novega rojstva Zemlje, ki od vseh nas zahteva pionirsko uhojevanje novih načinov sobivanja drug z drugim in z zemljo in še prej z Življenjem, katerega Red današnji človek ne zaznava in ne upošteva. To zahteva duha, ki zmore pozabiti samega sebe in tega, kar je naučen, da bi se spomnil govorice Živih, ki ni verbalna, ni mentalna in je nekaj, po čemer vsi hrepenimo, pa to mašimo s stvarnimi in intelektualnimi vnosi preprosto zato, ker ves čas gledamo v človeški svet mrtvih stvari, njegovo ponudbo in rešitve.
Gozdni odmik ti vrne dostojanstvo dejstva, da si človek, suvereno svetlobno bitje, ki ima v sebi vse, kar zdaj išče in drago plačuje zunaj sebe, s tem pa privoljenje v suženjstvo, v zatajitev suverenosti božanske duše. To je ta 180 st. preobrat človekove zavesti, ki se iz razpršenosti navzven in neprisebnosti, zaustavi v sebi in ostaja priseben. To je vse, kar je potrebno za preroditev, da se zaustavi in neha reševati situacijo, ki jo je kot tak povzročil!!! Kajti šele iz te zaustavitve je sposoben videti red življenja in mu slediti, z njim ustvarjati in z njim deliti življenjsko obilje, ki bo spet napolnilo Zemljo, ko bo človek nehal poslušati aroganco intelekta in sledil pobudam Ljubezni in ponižnosti duha, uglašenega z zvenom narave.
Marjeta Šumrada
Serija desetih prispevkov na temo gozdnega odmika:
https://solahosta.com/2020/11/
Komentarji