Resnično težko verjamem, da po skoraj 25 letih informiranja javnosti v Sloveniji o škodljivosti množične živinoreje, ubijanja živali za našo prehrano, ljudje še vedno nismo dojeli, kako velika laž in prevara je tradicija živalskega kanibalizma, ki vsem nam povzroča vedno večje težave iz zdravstvenega, okoljskega in moralno etičnega ali duhovnega vidika. V vseh teh letih smo vedno znova, tudi preko Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, z vsebinami brezplačne revije Osvoboditev živali želeli pomagati živalim, naravi in tako tudi soljudem ter vedno znova pojasnjevali vse tri omenjene vidike in opozarjali na posledice. Še enkrat želim pojasniti in strniti ter tako podati prispevek k lažjemu in celovitemu razumevanju te problematike, še posebno sedaj, ko je v javnosti zopet veliko govora o predlogu novih prehranskih smernic.
- Zdravstveni vidik
Če smo iskreni, imamo že vsi izkušnje v naših družinah z raznimi hudimi boleznimi, ki so vsekakor povezane tudi z našo prehrano, kar bo potrdil vsak iskren zdravnik, ki se vsaj malo drži Hipokratove zaprisege. Bolezni in obolelih ljudi je namreč vedno več. Bi res naraščale, če bi človeštvo živelo pravilno? V živalskih hlevih in farmah postaja vedno bolj neznosno. Milijoni živali so samo še oštevilčeni serijski proizvod za klavnico. Milijone ton izločkov iz teh živalskih hlevov vozimo na njive, skupaj s kemičnimi snovmi, umetnimi gnojili in drugimi strupi kot so pesticidi in fungicidi. Te strupe preko hrane in vode ljudje dobimo nazaj, pa če to želimo slišati ali ne. Živalim v naravi ne preostane drugega kot to, da požirajo te strupe, kajti živijo od tega, kar ponujajo polja, travniki in gozdovi. Iz leta v leto vedno bolj obolevajo tudi prostoživeče živali in povzročitelje bolezni, viruse in bakterije, prenašajo nazaj na človeka. Narejene so tudi številne študije, ki jasno in nedvoumno kažejo, da uživanje mesa povzroča bolezni.
Na primer le dve kratki:
- Raziskava v okviru EU (European Prospective Investigation Into Cancer and Nutrition – EPIC) je vključevala več kot pol milijona ljudi. Raziskali so povezavo med različnimi vrstami raka in posameznimi živili. Zaradi izredno velikega števila subjektov so rezultati teh študij še toliko bolj pomembni. Raziskava, ki je ugotavljala povezavo med hrano in rakom želodca [1] je našla sledeče povezave: za vsakih 100 g dnevno zaužitega mesa se poveča verjetnost za raka želodca za faktor 3.52. Torej se za vsako povečanje dnevnega vnosa mesa za 100 g možnost za raka poveča za 252%.
- Na medicinski fakulteti v Harvardu so izvedli raziskavo [8] s katero so želeli ugotoviti povezavo med hrano in rakom prostate. Spremljali so preko 50.000 moških starih od 40 do 75 let v časovnem intervalu 4 let. Ugotovili so, da od maščob na raka prostate vpliva le maščoba živalskega izvora (faktor povečanje tveganja za 63%).
- Okolijski vidik
Težko verjamem, da ne opazimo strašansko pospešeno uničevanje in zastrupljanje narave, ki je prav tako zelo povezano z našo prehrano in kmetijstvom, ki sloni na množični živinoreji, kemiji in fitofarmacevtskih sredstvih.
Na primer:
Že leta 2006 je so pri Organizaciji Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) objavili poročilo, iz katerega je bilo razvidno, da bi bilo nujno načrtno zmanjševati živinorejo in ljudi usmerjati k zmanjšanju porabe mesa v prehrani.
Henning Steinfeld, vodja oddelka FAO za informacije o živinoreji in politiko živinoreje ter glavni avtor poročila, je takole povedal: »Živinoreja je eden od največjih povzročiteljev današnjih najpomembnejših okolijskih težav. Za izboljšanje razmer je nujno potrebno ukrepanje.«
Obdelovalnih površin pa primanjkuje. Zato se iščejo nove obdelovalne površine, največ na račun sekanja gozdov, zlasti v Latinski Ameriki sekanje tropskih gozdov, ki skupaj z oceani uravnavajo klimo na našem planetu. Živinoreja je eden od sektorjev, ki najbolj škodljivo vplivajo na vedno bolj omejene vodne vire in med drugim prispeva k onesnaževanju vode in propadanju koralnih grebenov. Glavna onesnaževala so živalski odpadki, antibiotiki in hormoni, kemikalije, gnojila in pesticidi, ki se uporabljajo za škropljenje pridelkov. To bo ena izmed največjih težav človeštva, kajti vremenske razmere postajajo nepredvidljive in težke.
- Moralno etični ali duhovni vidik.
Vprašajmo se in razmislimo, ali res lahko ubijamo živali in življenje v drugih oblikah brez posledic? Res brez najmanjšega dvoma verjamemo, da je to pravilno ali kot pravi del strokovnjakov za prehrano, celo nujno? Ali res nikoli v življenju nismo občutili, da nam živali polepšajo dan, dajejo veselje, želijo biti naši prijatelji, obenem pa si želijo imeti svoje družine ter skupaj živeti do naravne smrti?
Res je in drži, da lahko vsi mirno rečemo, da so nas tako pač učili v šoli, pri verouku ali doma ter temu sledimo, iz generacije v generacijo, iz roda v rod.
Toda pogled v ta svet, tudi v odnose v družbi, nam kaže zelo jasno, da je šlo nekaj hudo narobe - v popolnoma napačno smer. Ali smo res že tako otopeli, da ne opazimo več, kaj se dogaja okrog nas in da ne opazimo, kam vse to vodi? Ali res ne opazimo izmučene narave in zastrupljenih polj ter zraka, da se naša hraniteljica Zemlja upira pohlepu človeštva in nas vse težje nosi, zaradi naših nepravilnih ter pretirano izkoriščevalskih posegov.
Ali ni skrajni čas, da podvomimo v resničnost naučene tradicije in resničnost našega učnega programa? Dobro je vedeti, da je temelj, osnova ali podlaga šolskega učnega programa v odnosu do soljudi, živali in narave isti in se ne spreminja od samega nastanka prvih duhovniških, cerkvenih šol že pred stoletij. Tudi v različnih državnih ureditvah (npr. v komunizmu) se ta podlaga ni spreminjala, ker je vedno ustrezala vladajoči strukturi. Tako je cerkveno državni sitem nekoč in danes poskrbel, da se je ljudi iz generacije v generacijo, desetletja in desetletja v šolah učilo in se še vedno uči, da so živali na Zemlji za našo korist, za naše potrebe, da je to Božja volja. Danes na primer nekateri pediatri gredo še dlje, upajo si trditi, da je meso in druga hrana živalskega izvora nujna v prehrani otrok, celo obvezna. Kakšna laž in prevara, kakšno zavajanje. Lahko rečemo, da ima šolski učni program nalogo, da programira mladega človeka v izkoriščevalski, ubijalski in suženjski odnos do živali ter narave. Žal, večina ljudi v svojem življenju verjame in sledi temu, kar so nas naučili in programirali v šolah.
Za lažje razumevanje se dotaknimo kratkega pregleda razvoja šolstva na našem področju. Vse tja do sredine 18. stoletja je šola veljala za cerkveno ustanovo. Vse do 19. stoletja bilo torej najpomembnejše izobraževanje duhovnikov, ki so s svojim delom med vsemi sloji najbolj vplivali na splošno ljudsko kulturo. Šele z reformami Marije Terezije in Jožefa II. je država malo bolj posegla na področje šolstva in delno šolski sistem krojila tudi po svojih potrebah. Toda večji del ali osnova učnega programa je ostali isti, torej le prevzet od tedanjega cerkvenega šolstva, katerega imamo, žal, še danes. Zakaj pravim: žal? Zato, ker iz 40 letnega raziskovanja vem, da duhovniški, cerkveni nauk in učenje po njunem zgledu vsebuje slab, izkoriščevalski ter ubijalski odnos do živali, narave in soljudi. Človeštvo pa je to iz generacije v generacijo, tudi preko šolskega učnega programa, sprejelo kot nekaj resničnega in pravilnega.
Dejstva, glede zgoraj zapisanih slabih in ubijalskih dejanj vse do danes, potrjujejo mnogi raziskovalci in zgodovinarji.
Na primer:
Znani raziskovalec, zgodovinar in pisatelj Karlheinz Deschner, je večji del svojega življenja namenil prav raziskovanju katoliške cerkve. Po več desetletjih raziskovanja je prišel do naslednjega zaključka in pravi takole: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je Rimskokatoliška cerkev«. Tudi nekateri katoliški zgodovinarji, ki so dobili dostop do vatikanskih arhivov, so bili presenečeni in šokirani, ko so tam brali iz še obstoječih spisov o popolnoma drugačnem odnosu in učenju Jezusa iz Nazareta do živali in narave, o njegovem miroljubnem in spoštljivem odnosu do celotnega stvarstva, ki ne vsebuje nobenega namernega ubijanja, tudi živali ne, za našo hrano. Nas pa se na verouku, pri maši in posledično tudi v šolah učili popolnoma drugače; laži, zaradi katerih že imamo težave. Zemlja, ki je v povezavi s celotnim življenjem v vseh oblikah, se že upira krutemu človeštvu.
Tudi besede profesorja dr. Hubertusa Minareka povedo veliko o tem, kakšno bi moralo biti resnično izvirno krščanstvo. Takole pravi: » Pravo krščanstvo lahko oziroma mora živeti brez mesa, ker tako pridemo do humanosti. Živali so bitja, ki občutijo kot mi in imajo pravico do življenja«.
Navedeno nam je lahko vsem v pomoč, da vsaj podvomimo v resničnost cerkvenega in šolskega nauka tudi v odnosu do živali in narave.
Morda bodo mnogi rekli, da imamo danes vendarle »stroko« visoko izobraženih ljudi v šolstvu, politiki, zdravstvu, cerkvenih krogih in drugje, kateri vedo kaj delajo. Pa je res tako? Zastavimo si vprašanje, od kod in od koga je osnovno znanje za življenje in delo prejel nek strokovnjak ali celotna tako imenovana »stroka« ? Ali ni šla vsa ta, danes tako opevana »stroka«, skozi obstoječi šolski učni program, morda tudi verouk, ki uči krut, izkoriščevalski in suženjski odnos do živali in življenja v naravi? Naučeno nato v življenju zagovarjajo naprej, pišejo pravila, smernice in zakone ter morda kot profesorji in učitelji učijo mlajše generacije. Zaradi večletne indoktrinacije v mladosti skozi šolanje večina te »stroke« verjame, da so pomembni in da delajo prav. Nekateri, v svoji želji po denarju, morda sploh ne opazijo, kakšno strašansko škodo so in še povzročajo živalim, naravi in soljudem s svojimi neresničnim in nepravilnim delovanjem.
Je pa tudi res, da nekateri ljudje že v svoji mladosti ali pa kasneje v življenju vseeno podvomijo v šolski in veroučni program ter postanejo iskalci resnice. In nekateri izmed teh so resnično dragoceni raziskovalci in strokovnjaki, ki delajo na različnih področjih ter človeštvu pomagajo in odpirajo oči. Zame so, verodostojna stroka, le takšni. Vendar, kot vidimo, je takih zelo malo oziroma premalo, večina ljudi sledi naučenemu šolskemu programu.
Vsak človek, ki zagovarja ubijanje in mučenje živali iz katerega koli razloga, ali razvija strupena škropiva za uničevanja življenja ali razvija vojaško orožje in še bi lahko naštevali, se nikakor ne more imenovati strokovnjak ali stroka, tudi če ima pet doktoratov, kajti ideje prejema od nasprotne strani, ki je za uničevanje življenja in ne za ohranjanje življenja.
Spoštovane bralke, spoštovani bralci moje pisanje ni mišljeno, da nekdo mora kaj spremeniti, čeprav iz izkušenj vem, da bi to bilo dobro. Za začetek je pravi korak lahko vsaj želja po razmišljanju o tem ter kot rečeno podvomiti v naučeno. Omenil sem lastne izkušnje: morda bo marsikomu v pomoč, če omenim, da že približno 40 let ne jem mesa in sedaj, pri starosti 60 let, lahko opravljam vsa kmečka opravila podobno kot pri 30 letih. Lahko igram nogomet, košarko,… Pri zdravniku nisem bil, zaradi neke resne bolezni, še nikoli. Zadnjič sem bil pred cca. 25 leti, ko sem si po padcu z lestve na beton zlomil nogo. Torej moje izkušnje so diametralno nasprotne od priporočil in navodil tako imenovane samooklicane stroke, da brez mesa ne gre.
Javni podatki kažejo, da v Sloveniji letno zboli za rakom približno 20 000 ljudi z boleznijo srca in ožilja, da ne omenjamo težav s prebavili, presnovo, vnetji, putiko… Bolnice so zasedene, zdravila gredo v promet odlično. To jasno kaže tudi podatek s spletne strani NIJZ, da je vsak prebivalec Slovenije v povprečju prejel 10 receptov s predpisanimi zdravili na leto, kar v skupni vrednosti znaša 385 evrov. Torej gre za strašansko velike zneske davkoplačevalskega denarja na leto, le za zdravila na recept, kje pa so še operacije, zneski za aparature, pripomočke, plače zdravnikom in ostalemu osebju…. Kot vidimo, gre za milijardne zneske. Ali se ni morda po tem upravičeno vprašati, če sta morda naš učni šolski program in kmetijska ter prehranska politika namerno naravnani tako, da smo čim bolj bolni ter tako čim večji uporabniki zdravil in zdravniških uslug? Vsak si naj na to vprašanje odgovori sam, kajti vsi smo svobodni v razmišljanju ter smo dobili razum za razmišljanje.
Predlogov za spremembo prehranskih smernic, o katerih se v teh tednih tako veliko govori, še ne poznamo. Vsaj jaz jih nisem nikjer prebral. Torej, ne vemo, kaj se je sploh predlagalo. Kot če rečeno, podpiram vsake izboljšave, če so iskrene in iz srca narejene za dobrobit živali in narave ter boljše počutje ter zdravje ljudi. V kolikor so predlagatelji novih smernic res na osnovi številnih znanstvenih dognanj in študij predlagali zmanjšanje mesa in živalskih proizvodov v naši vsakodnevni prehrani, je to vsekakor dobro. Upam pa, da niso pozabili ali celo namerno izpustili pomembnosti, kako je pridelana in od kod prihaja naša rastlinska hrana. Namreč, vsa hrana - tudi rastlinska, ki je gensko spremenjena, je škodljiva za naše zdravje. Vsa rastlinska hrana, pridelana s kemijo in fitofarmacevtskimi sredstvi, je prav tako škodljiva za naše zdravje. Hrana, posebno sadje in zelenjava, ki se pripelje iz oddaljenih držav ali kontinentov, je še celo dodatno tretirana s kemijo za obstoj in svež izgled. Nenazadnje vsa ta kemija in fitofarmacevtska sredstva ubijajo življenje v naravi in poljih. Torej, če že govorimo o spreminjanju prehranskih smernic, bi bilo potrebno in nujno upoštevati vse, kar sem omenil ter v Sloveniji vzpodbujati prehod na ekološko kmetovanje, postopoma pomagati kmetijam ob prehodu iz živinorejskih panog na ekološko poljedelstvo, zelenjadarstvo ter sadjarstvo in se ne zanašati na uvoz, četudi bolj poceni rastlinske hrane.
Res je, da brez dobrega in pravilno usmerjenega slovenskega kmeta lahko že v kratkem pridemo do pomanjkanja hrane. Mnogi slovenski kmetje so pridni in delovni ljudje. Težava je v tem, da kmetijska politika ni pravilno in dobro zastavljena. Da je to res, lahko potrdijo vsi, ki delajo na tem področju (zaposleni na Ministrstvu, kmetijski pospeševalci…), seveda, če so in želijo biti iskreni. Najboljši pokazatelj je samooskrba v Sloveniji. Številke so dovolj zgovorne. Smo zelo slabo samooskrbni na področju zelenjave, žit, kaš, stročnic in sadja. Le 30-40% pridelamo pri nas, ostalo vse uvozimo, ki je - kot že rečeno - še slabša kvaliteta.
Avtor: Stanko Valpatič
Reference:
[1] Meat intake and risk of stomach and esophageal adenocarcinoma within the European Prospective Investigation Into Cancer and Nutrition (EPIC), Gonzales CA Et. Al., JNCI Journal of the National Cancer Institute 2006 98(5):345-354
8] A prospective study of dietary fat and risk of prostate cancer, Giovannucci E, Rimm EB, Colditz GA, Stampfer MJ, Ascherio A, Chute CC, Willett WC, J Natl Cancer Inst. 1993 Oct 6;85(19):1538-40
