Žalovanje po izgubi je univerzalna izkušnja, ki jo lahko doživljamo enako močno ne glede na to, ali gre za izgubo hišnega ljubljenčka, službe, partnerja, otroka. Vsaka izguba je izguba, vsaka smrt nas spomni na lastno smrt. Pa vendar vsak žaluje na drugačen način. Žalovanju se tudi ne moremo izogniti, je nujen proces sprejemanja izgube in vzpostavljanja novega ravnovesja z novimi okoliščinami. Žalovanje samo je tako zdravljenje, ki pa ima svoj proces.
Terapevti in svetovalci, ki se ukvarjajo z žalovanjem tudi opisujejo različne faze žalovanja, za katere pa ni nujno, da si zmeraj sledijo v enakem zaporedju.
Ponavadi je prva faza šok in zanikanje, ko si rečemo, da to ni mogoče, da se nam dogaja.
Zanikanje holistični zdravniki primerjajo z naravnim anestetikom, ki pa je lahko izjemno koristen, a tudi izjemno škodljiv ter strupen, če z njim pretiravamo.
Tudi sposobnost zanikanja je torej darila, če ga v prvi fazi uporabimo kot začasni mehanizem, ki nam omogoča, da sploh funkcioniramo in vstopimo v fazo žalovanja.
V fazi zanikanja, si je dobro postaviti sledeča vprašanja, ki se morda zdijo kruta, saj pozornost usmerjajo v samo bolečino, ki jo izguba prinaša:
- Katera misel ob tej izgubi me najbolj boli in straši?
- Zaradi katerega dejstva mi ta izguba povzroča takšne bolečine?
- Katere okoliščine se bodo spremenile ob tej izgubi?
- Kaj bi se moralo zgoditi, da bi se lahko sprijaznil s to izgubo?
Pogosto zanikanje spremlja tudi jeza, kar pa pripelje do spraševanja, kaj bi bilo … če bi bilo … ko bi vsaj …
“Ko bi vsaj bila boljša hčerka, mama, lastnica, delavka … se to ne bi zgodilo.”
To so vprašanja, ki vam ne bodo pomagala sprejeti situacije in novih okoliščin, temveč vas bodo vodila v obžalovanje, občutke krivde. Pomembno je zavedanje, da ne morete ničesar spremeniti, vse kar vam preostane je to, da sprejmete izgubo in nove okoliščine, ki jih le ta prinaša.
V nadaljevanju bomo še govorili o izgubi kot smrti, kjer se bomo dotaknili tudi dušnih pogodb, zdaj pa bomo nadaljevali z žalovanjem, ki se lahko nadaljuje v depresijo, ki jo “otvori” misel, da ne morete naprej. Takrat obtičiš.
Komentarji