Zdrava prehrana – naše babice so jo morale jesti, mi pa bi jo morali izbrati
V današnjem času veliko ljudi misli, da sta zdrava prehrana in vitko telo nekaj zelo težko dosegljivega, nekaj kompliciranega in nekaj dragega. Resnica zagotovo ne bi mogla biti dlje od tega in če bi se lahko česa naučili iz zgodovine, bi bile to prehranske lekcije.
Naše babice ali prababice so namreč v večjem delu svojega življenja uživale hrano, ki bi naši populaciji v tem času lahko zelo pripomogla k boljšemu zdravju. Težave s srčno-žilnimi obolenji, raki in sladkorno boleznijo (prevladujočimi vzroki za smrt v modernem svetu) ter raznimi avto-imunimi boleznimi bi bile prej izjema kot pravilo.
Danes bomo pogledali, katera hrana je v otroštvu gnala naše stare starše, da so bili tako vitalni in so nekateri še danes med nami v častitljivi starosti. Seveda bomo pogledali neka splošna merila, po katerih je jedla in živela velika večina prebivalstva, ne pa izjem, ki so ogromno pile in kadile pa jim je z močnim telesom kljub temu uspelo priti do častitljive starosti.
Značilnosti prehrane naših bližnjih prednikov:
Bogate jedi so na voljo med prazniki (meso, jajca, siri, pogače, kruh) oziroma so vir izrednih kalorij.
Četudi vaša babica in dedek danes jesta veliko klobas in piškotov in imata med drugim polno omarico zdravil, jih lahko vprašate, kaj sta jedla v mladosti in odraščanju. Večinoma bosta povedala, da v mesu med drugim tako zelo uživata predvsem zato, ker sta ga v otroštvu videla bolj poredko. Če je bil kos mesa v obari, se je namreč razdelil med številne brate in sestre, jajce je bilo priboljšek, ki ga je otrok dobil le za svoj rojstni dan, klobase in podobne mesnine pa so bile na mizi ob zelo posebnih praznikih in priložnostih.
Naravna škrobna živila in sezonsko sadje in zelenjava za vsak dan
Kaj so potem jedli? Pretežno so se gostili na kuhanih žitih, krompirju, na nekaterih drugih delih sveta so jedli sladki krompir, drugje proso, v velikem delu azije pa riž. Tem jedem so potem dodajali sezonsko sadje in zelenjavo, ki so jih v sezoni pogosto jedli kar iz dreves, pa tudi korenček ipd. se je včasih odgriznil kar na njivi. Viške so vložili za zimski čas, kjer so se preživeli še s škrobnimi živili, ki so jih lahko malce dlje skladiščili.
Čokolade in peciva – izjemno doživetje
Če je kak stric iz tujine za božič otrokom prinesel čokolado ali kaj podobno posebnega ali pa se je doma speklo potico, je bil to resnično poseben praznik in to čokolado so jedli kot da je zlata, košček za koščkom. Sladica je bila suho sadje in otroške oči so se zasvetile že, ko so dobili pomaranče.
Pogosto pomanjkanje hrane
V današnjih časih si niti ne moremo zamišljati, da bi se lahko kdajkoli spraševali, ali bomo lahko otrokom kaj dali na mizo, ali pa bodo morali iti spat lačni. Samo predstavljamo si lahko, da lačni otroci najbrž niso tako izbirčni kot tisti, ki lahko jedo, kadar želijo in kolikor želijo. Našim prababicam je v želodcu krulilo precej bolj pogosto, zato verjetno niso vihale nosu nad zeljem in krompirjem.
Vsakodnevna hoja in delo pri hiši
Ko so bi avtomobili še luksuz, ki si ga ni mogel privoščiti vsak, so otroci vsakodnevno pešačili več kilometrov na vse svoje obveznosti: zmenke, plese, v šolo, pogosto so morali pomagati tudi pri opravilih, ki so družini prinašala hrano – poljedelstvo, skrb za živali – hranjenje, čiščenje, pastirsko delo. Ker ni bilo igrač, ki bi te prikovale na stol (računalniki ipd.), v hiši ni bilo prav zanimivo. Otroci so se zato večinoma igrali zunaj, pred svojimi hišami ali v gozdovih, tekli in se lovili.
Lahko torej povzamemo, da so ljudje jedli preprosto hrano, ki so je lahko na omejenih kosih zemlje pridelali veliko (pretežno rastlinska prehrana) in da hrani niso mogli dodajati prav veliko ojačevalcev okusa (koncentrirana maščoba, sladkor in sol), saj so bile te sestavine enostavno predrage in preslabo dostopne za široko porabo.
Kaj se je s prehrano zgodilo danes
Današnje življenje, čeprav je le pol stoletja ali stoletje oddaljeno od mladosti naših starih staršev, je zelo drugačno. Otroke se vsepovsod vozi z avtomobilom, pogosto se igrajo z računalniki, a žal pomanjkanje gibanja v naravi ni edina zabloda moderne družbe.
Obilje prehrane in stanje, kjer je lakota redkejša od prenajedanja, sta nas pripeljali do tega, da nimamo zavedanja o tem, kakšen je naravni red pridelovanja in posledično tudi uživanja kalorij.
Po zaslugi industrijske živinoreje se lahko danes na manjši površini zemlje vzgoji več živali, ki se jih na različne načine manipulira in pripravi do tega, da imajo več mleka, jajc in da se hitreje zredijo. Vse to samo zato, da lahko bogate jedi, ob katerih so se otrokom sline cedile le za praznike, brez težave in pomisleka uživamo vsak dan.
Kosila brez sladice si večina ljudi več ne more predstavljati, redko kateri človek pa za zajtrk poje manj kot dve jajci (nekateri fitnes navdušenci pa si jih pečejo tudi po 10). Salame, siri in mleko so nekaj samoumevnega, kosilo brez zrezka pa je pogosto pospremljeno z negodovanjem o lakoti in šibkosti.
Kljub temu da so naši predniki z lahkoto opravljali številna energetsko naporna dela pretežno na krompirju, fižolu, zelju in domačih slivah in jabolkih, imamo v sebi fiksno predstavo o tem, da bomo brez teh živil šibki in nemočni, ter da bomo težko delali karkoli drugega, kot tipkali po tipkovnici v pisarni.
Niti opazili nismo, da je praktično vsak naš obrok prazničen.
Dan začnemo z veliko nočjo, nadaljujemo ga z rojstnim dnem in zaključimo z božično večerjo, vmes pa si privoščimo priboljške, ki so jih otroci včasih dobili za god ali za obhajilo.
Poleg vsega tega seveda za sadje zmanjka prostora ali pa mislimo, da nam sadje povzroča povišan sladkor (pa nam ga v resnici ne) in se mu zato izogibamo, zelenjava pa nas napenja in kmalu lahko ugotovimo, da sploh ne jemo več prehrane, ki je nekje dejansko zrastla.
Primer jedilnikov v Sloveniji
Ko ljudi kot prehranska svetovalka opozorim na te velike družbene spremembe, pogosto zanikajo svoje navade in trdijo, da oni že ne jedo tako veliko procesirane in živalske hrane. Ko pa pogledamo nekaj njihovih tipičnih dnevnih jedilnikov, ugotovimo, da so trditve eno, praksa pa nekaj povsem drugega.
Zajtrk velike večine ljudi, s katerimi delam, je bodisi kava in cigareta, kruh z maslom in marmelado ali medom ali pa jajca s kruhom, po možnosti še s slanino. V službi so prigrizki v obliki piškotov in slanih jedi pogost spremljevalec »kofetkanja«. Veliko ljudi kosi v službenih restavracijah, kjer je veliko jedi zelo izdatno naoljenih, pogosto pa so meniji zelo kalorični in ocvrti, čemur se lačen gost težko upre. Kosilo doma se pripravlja na olju in meso je razen izjem skoraj vsak dan na meniju. Sladica ali vsaj košček čokolade po obroku skupaj s kavo je ritual, ki se mu odreče le malokdo. Večerja – če je kuhana, pogosto temelji na mleku (mlečni gres ali riž) ali pa je ista kot kosilo. Ljudje, ki ne kuhajo, si za večerjo pogosto privoščijo nekaj enostavnega: kruh z nekim namazoma (mlečnim ali pašteto) ali pa s sirom in salamo, morda z jajci.
Ženske, ki si želijo poskrbeti za svojo linijo, se pogosto bojijo krompirja, riža in testenin, zato si zvečer delajo solate s tuno, v upanju, da bodo s tem shujšale, pozabljajo pa, da so ravno ogljikovi hidrati, ki se jih tako bojijo, glavni vir energije za človeško telo.
Njihovo telo to sicer ve, zato jim na takšnih dietnih poizkusih zagode s hudo lakoto in hrepenenji, saj si želi, da bi ga nahranile.
Kakšna škoda je, da med modernimi »dietniki« ni junaka, ki bi se spomnil na to, da so na krompirju in rižu v vitke in postavne može in žene zrastli njegovi predniki. S tem bi si prihranili marsikatero nesmiselno odrekanje in si povrnili vitko telo in trdno zdravje
Zakaj smo, ko gre za prehrano, tako zmedeni?
Kot ste že ugotovili, vas ne spodbujam k nobeni radikalni spremembi, temveč k vzpostavitvi enostavnih prehranjevalnih navad, kakršne imamo lahko prebivalci razvitih predelov sveta, kjer lahko hrano brez težav dobimo vse leto.
Srčiko prehrane naj predstavljata sezonsko sadje in zelenjava, kombinirana z naravnimi, čim manj obdelanimi škrobnimi živili.
Tudi vaša denarnica vam bo hvaležna, ko se boste poleti gostili z lubenico, breskvami, marelicami, slivami, mladim krompirjem in vodnato vrtno zelenjavo (kumare, paradižniki, solata), pozimi pa boste zimskim sadežem (kivi, kaki, jesenska jabolka ipd.) dodali nekaj več nasitnih žit (riž, ajda, pira, proso) in krompirja, fižola, maslenih buč, ki vas bodo z enolončnicami grele v mrzlih zimskih dneh.
Veliko ljudi, ko jim predlagam takšen način prehranjevanja, najprej zaskrbi, da jim bo česa primanjkovalo, da takšna prehrana ni dovolj raznolika in podobno.
Od kod izhaja ta strah? Večina ljudi je zelo enolično hrano, tudi takšni ki se prehranjujejo bolj polnovredno od tipičnega zahodnjaka. Prehrana, ki zraste na drevesih, grmih in v zemlji, ima vse, kar ljudje potrebujemo za vrhunsko delovanje, nima pa stvari, ki našemu telesu v večjih količinah škodujejo (beljakovine, nasičene maščobe ipd.).
Težava je v tem, da od takšne prehrane nihče ne more preveč zaslužiti. Zagotovo še niste slišali za brokolijev, jabolčni ali krompirjev lobi, medtem ko so mesne in mlečne industrije združene v močne koncerne, prav tako tudi podjetja, ki pridelujejo procesirano hitro prehrano in podjetja, ki prodajajo prehranska dopolnila ali zdravila.
Ta podjetja v vas vidijo potrošnika, ki mora redno kupovati in uživati njihove izdelke, saj lahko samo tako preživijo. Z oglasi vas strašijo, kako vam lahko manjka tega ali onega minerala in vam ga v naslednjem stavku ponujajo v steklenički za 40 €, čeprav bi morda lahko zgolj pojedli malce več jabolk in špinače, pa bi z lahkoto pokrili vse svoje potrebe po tem hranilu. Mesni, mlečni in jajčni lobiji vam na drugi strani kažejo podobe močnih in lepih ljudi, ter vam zraven prodajajo zgodbo, da morate za takšno moč in videz uživati njihove izdelke.
Te oglase gledate celo življenje, poleg tega pa so vas v uživanje določene hrane prepričali tudi starši. Vsi »veste«, da telo potrebuje beljakovine in da so meso, jajca in mlečni izdelki dober vir tega hranila. Hkrati pa ne veste, da ima rastlinska prehrana, če je pojeste dovolj, povsem zadostno količino beljakovin za nekajkrat nižjo ceno.
Na koncu koncev pa je tudi matrica naše družbe zgrajena na dogmi, da močni in čili ljudje (posebej moški) potrebujejo meso, čeprav teh »ljudskih resnic« ne potrjuje nobeno pomembno znanstveno dognanje.
Komu verjeti?
O tem se boste morali odločiti sami.
Sama rada uporabljam filter denarja in narave. Vedno se vprašam, kaj ima oseba ali institucija, ki mi priporoča, da nekaj uživam, od tega. Če pridem do zaključka, da so to veliki dobički, se nadalje vprašam, ali je naravno smiselno, da je zame ta izdelek nujen in potreben. Pogledam se v ogledalo in se primerjam z drugimi bitji, ki tlačijo ta planet in ugotovim, da najbolj spominjam na sadjejede opice. Moji zobje so ploščati, moje oči privlačijo žive barve sadja in zelenjave in živali imam raje za prijatelje kot za kosilo. Poleg tega moj dojenček prav nič ne spominja na kravjega. Je veliko manjši in raste počasneje, pa še moje mleko ima na voljo.
Iz tega razloga ne nasedam reklamam, ki me strašijo s pomanjkanjem in tudi ne uživam neke hrane samo zato, ker nekdo pravi, da se je to počelo od nekdaj in da je to tradicija. Vse tradicije se namreč niso izkazale za ravno pozitivne.
Pred nekaj 100 leti so inteligentne in lepe ženske zažigali na grmadah kot čarovnice in si po celem svetu ljudi lastili kot sužnje.
Ravno zato tradicija ni ravno argument za kakršno koli prehransko prakso. Glede na moje izkušnje je veliko bolje o prehrani presojati iz Darwinističnega vidika in iz vidika instinktov ter seveda iz vidika dostopnosti.
V kolikor imam torej možnost izbire prehrane, bom vedno najprej izbrala tisto, ki me v svoji naravni obliki najbolj privlači in s katero imam najmanj dela. Začela bom s sadjem, nadaljevala z zelenjavo, semeni in oreščki, šele čisto na koncu in v hudi lakoti bom skušala vzeti mleko druge živali ali celo njeno življenje. Olja zagotovo ne bom stiskala in izdelovala pomfrija, saj mi bo to vzelo veliko preveč časa.
Kaj boste s svojimi prehranjevalnimi navadami storili vi, je povsem vaša odločitev, saj boste zanjo nosili posledice samo vi.
Če ste na tej poti zmedeni ali negotovi, vam lahko intenzivna pomoč in izobraževanje s strani kakovostnega prehranskega svetovalca izjemno koristi, saj skrajša vašo pot od prehranske zmede in telesnih težav do prehranske samozavesti in neverjetne vitalnosti in življenjske energije. S pomočjo svetovalca se z lahkoto izognete dietnim pastem in na poti do boljšega počutja obvarujete tudi svoje zdravje.
Za ljudi, ki si želijo boljše vitalnosti in zdravja je na našem portalu dostopnih veliko uporabnih člankov in priročnikov, s pomočjo katerih bo vaša pot transformacije veliko lažja, tisti, ki si želite naše osebne podpore pa ste vabljeni na osebno svetovanje in prehransko izobraževanje. Prav tako ste vabljeni, da vsebine o zdravi prehrani in življenju spremljate prek našega Instagram in Facebook profila ter si ogledate poučne video posnetke na našem Youtube kanalu.
Želim vam, da se odločite dobro.
Špela Vehar, prehranska svetovalka nove dobe
Komentarji