Vsak posameznik je ob rojstvu dobil neverjetno darilo, ki se ga malokdo resnično zaveda, vsi pa ga izkoriščamo vsak dan.
Naše fizično telo ima vgrajeno čudežno sposobnost samoobnovitve, samozdravljenja, samoregeneracije, ki ni odvisna od zunanjih mehanizmov.
Tendenca vsakega fizičnega problema, ki se ustvari v telesu je, da ga telo popravi samo, še najlažje, če človek ponudi podporo z vodo, ustrezno hrano, sprehodi v naravi in podobno.
Gre za visoko dovršen sistem, katerega se zavedajo redki, saj telo prejmemo brez navodil za uporabo. Ta samozdravilni sistem pa obsega tudi simptome, opozorila, da nismo na pravi poti. Največkrat jih spregledamo, še večkrat jih namensko utišamo s protibolečinskimi tabletami in pozabimo nanje. Največkrat so ti simptomi zelo blagi, kot so kihanje, tresenje, slaba prebava, nespečnost, glavobol, razdražljvost.
Zapomnimo si, da naše telo ne potrebuje pomoči od zunaj, saj je celoten sistem telesa narejen samozadostno. Naš um pa je tisti, ki največkrat ne dopušča delovanje brez zunanjih impulzov, največjo škodo pa delajo ravno naša prepričanja, ki motijo brezhibno delovanje samozdravilnega sistema. Ko na primer začutimo vnetje grla nemudoma rečemo: “No ja, spet bo angina.” In potem se to tudi zgodi. A vendarle, kljub temu, da smo tako odigralo igro našega uma neštetokrat, to ne vpliva na prihodnost, ki jo vzamete v svoje roku v trenutku, ko se začnete zavedati lastne samozdravilne sposobnosti, ki nam je vsem dana.
Hkrati pa lahko na takšen način s sodelovanjem uma te sposobnosti tudi pospešite.
Če boste sicer brez komplikacij potrebovali 4 tedne, da se zaceli kost po nekem zlomu, vam s sodelovanjem uma lahko to uspe že v dveh tednih ali manj.
Sodelovanje je torej ključno. A vendarle je človek bolj mentalno usmerjen v borbo, premagovanje, bitko.
Tudi v zdravstvu priznavajo, da izgubljamo vojno z bakterijami, virusi. Prav tako človeštvo izgublja vojno z insekti, saj tudi pesticidi ne pomagajo več. V naši naravi telesa in okolja je, da se prilagodimo in dokler bomo ostajali v vojni, bomo pravzaprav trošili svojo energijo povsem po nepotrebnem.
Čas je, da se človeštvo ustavi, se strinjate? In poglejte okrog?
Bolezni, naravne katastrofe. Vse to se dogaja zato, da bi se ustavili in se zamislili nad sabo. Vse to se dogaja zato, da bi ozavestili, da pot po kateri gremo ni tista, ki je v naše najvišje dobro.
Sama sem ta impulz zelo močno doživela tukaj na Baliju pred nekaj dnevi, ko sem se zaradi škripanja ogromne postelje z baldehinom zbudila in ugotovila, da se dogaja potres.
Odprla so se vrata, v bazenu so se naredili veliki valovi, kokosi so padali iz palm in ta pretres ni bil zgolj posledica premikanja tektonskih plošč ampak je resnično nekaj sporočal. Tako sva se počutila oba s partnerjem, ki sva to dogajanje sprejela povsem brez groze in panike, temveč s hvaležnostjo za opozorilo in še tisto jutro ob zajtrku začela razmišljati, kaj lahko storiva midva za ta planet, kaj lahko prispevava …
Kaj se bomo torej odločili? Kako dolgo bo še trajalo, da nam bo vsem kapnilo, da tudi vojna z bakterijami in virusi ni potrebna. Zakaj se sistem tako trudi z novimi pristopi, zdravili in sintetičnimi snovmi, medtem ko bi lahko sredstva vlagala v izobraževanje ljudi, da bi okrepili svoje zdravje, svoj imunski sistem in tako dosegli vsesplošno zaščito pred vsemi virusi in boleznimi.
A marsikateri člen zdravstva še vedno ne priznava neverjetni samozdravilni sistem, ki ga imamo ljudje. Tudi antibiotiki niso tisti, ki nas ozdravijo, veste ….
Antibiotiki delujejo tako, da pobijejo vse, tako dobre kot slabe bakterije do tiste mere, da lahko potem nekako prevzame imunski sistem in se ponovno vzpostavi, kar pa je bistveno bolj oteženo, saj je imunski sistem izgubil tudi svojo “vojsko” dobrih bakterij, ki ravnovesje vzpostavljajo.
Probiotiki so klasičen primer drugačnega načina, ki z vnosom dobrih bakterij okrepijo imunski sistem do te mere, da poskrbi sam za vse, kar pride v naše telo in vzpostavi ravnovesje.
Kako ironično. A zdi se, da se v tem sodobnem svetu brez kakršnegakoli zavedanja svoje samozdravilne adaptogene sposobnosti telesa sprejmemo za povsem samoumevne. Izpostavljamo ga hrani, ki sploh ni hrana, alkoholu, slabemu zraku, nečisti vodi, težkim mislim, čustvenim bolečinam, pa telo nekako še vedno funkcionira in deluje. Vsake toliko časa koga spoznam, pa mi sploh ni jasno, kako sploh še lahko živi, glede na to, kakšen mačehovski odnos ima do sebe. Po drugi strani pa v sodobnem svetu, ko pridemo do te točke, da nas bolezen ustavi do te mere, da je nekaj narobe, sploh ne ozavestimo samozdravilnih adaptogenih sposobnosti telesa, ki nas je vzdržal do te mere in takoj planimo in celo zahtevamo čudežna zdravila, ki bodo to odpravila, da boš lahko spet živel normalno, kot prej.
Naš samozdravilni sistem, ki ga telo ima si zasluži priznanje, si zasluži zaupanje in si zasluži naše sodelovanje.
Tadej Pretner je na enem od predavanj govoril tudi o tem, kako lahko samozdravilni sistem otroku krepimo že od samega rojstva. Preprosto tako, da zaupamo samozdravilnemu sistemu našega otroka, kar pomeni da mamica ne odreagira takoj z zdravili in obiski k zdravniku že ob manjše povišani temperaturi, temveč ponudi samozdravilnemu sistemu priložnost, da samo uravnovesi tisto, kar mora.
Spomnim se, kako mi je mama ob visokih vročinah na podplate polagala krompir in me tudi močno pokrila z odejo, da sem se izdatno znojila.
Takšni načini so mi ostali blizu in tudi če se mi pojavi vročina, jo sprejmem in ji pomagam. Vročina namreč pride kot darilo. Kakšno? Telo z vročino popravlja ravnovesje v telesu in se dobesedno samozdravi. Vročina kot takšna postane nevarna za človeka, če vztraja res dolgo in to pri izjemno visokih temperaturah, moderen človek pa že pri 37,3 izmerjenih stopinjah hitro vzame tableto, da se mu zniža temperatura. Zniža temperatura??? Zakaj bi to človek sploh želel? Če telo viša temperaturo zato da se pozdravi? Zvišana temperatura je samo posledica procesa, vzrok pa je v vsiljivcu, ki ga telo želi samo odstraniti. Kot ponavadi v sodobni medicini želimo odstranjevati posledice, simptome, vzroki pa nas ne zanimajo.
Sanja Lončar v eni izmed svojih knjig čudovito opisuje, kako je treba telesu pomagati, ko vidimo, da povišuje temperaturo. Kako moramo z njim sodelovati. Tudi kasneje, ko se telo začne hladili.
In takšne prakse so zmeraj uspešne, predvsem pa brez posledic in brez stranskih učinkov, kar je bistvenega pomena v času, ko več ljudi umre zaradi stranskih učinkov, kot pa zaradi terorizma, ki ga tako promovirajo v medijih, da se ga bojimo in ostajamo v krču, kar ima tudi negativne posledice na naše telo.
Zaradi svojega stila življenja, ki je poln potovanj in pohajkovanj po neciviliziranih območjih sveta, sem se že mnogokrat znašla v situaciji, kjer nisem imela možnosti oditi k zdravniku ali v lekarno. Takrat pa si res prepuščen sebi in postavljen na preizkušnjo, koliko si si sposoben pomagati sam, se povezati s svojim telesom. Velikokrat imam tako pogovor s svojim telesom, pa te spodbujam, da ga imaš tudi ti. Jaz sem si rečem takole:
“Spoštovano telo. Vse bolj se zavedam, da si veliko več kot sem si mislila. Hvala ti, ker si. Trudila se bom, da ti nudim čimboljšo hrano, dovolj vode in tisto kar potrebuješ, hkrati pa ti povsem zaupam, da da ohranjaš ravnovesje tudi takrat, ko pogoji niso najbolj optimalni. Hvala.”
Ali pa:
“Dovoljujem si videti in vedeti, da dobro skrbim za svoje tele, zato mu lahko povsem zaupam, da se bo ohranilo v ravnovesju tudi takrat, ko zunanje okoliščine in pogoji ne bodo najbolj optimalni. Hvala, hvala, hvala.”
KOMUNIKACIJA IN POGOVOR S TELESOM
Nič kolikokrat sem se že prepričala, da je pogovor s svojimi celicami, svojimi organi, s svojim telesom izjemno blagodejno, bistveno ter ključno. V začetku se mi je ta ideja zdela tako bizarna, da nisem želela niti pomisliti na to … saj s sabo se pogovarjajo le blazne osebe, kajne?
Potem pa sem začela spoznavati nenavaden svet rastlin in znanstvene raziskave, ki so potrjujejo, kako rastline bolj rastejo in se odzivajo na človeka, ki se z njimi pogovarja. Ko sem vsaj približno razumela ta sistem, mi je bila ideja pogovora s celicami, s telesom vse manj bizarna, vse bolj realna.
Ena od stvari, ki sem jo opazila pri sebi je ta, da se zelo hitro prestrašim zaradi različnih stvari in takrat imam občutek, da mi srce zastane. Tehnika, ki jo prakticiram in je izjemno učinkovita, saj me takoj pomiri je ta, da položim roko na srce in mu rečem: “Vredu je srček, vse je vredu, lahko se pomiriš, vse je dobro.”
Poskusi, ko se naslednjič znajdeš v tej situaciji. Včasih mi je telo drhtelo še ure po tem, zdaj se pomirim v trenutku.
Kinestetični vibracijski test je tako v začetnih fazah postal moj način komuniciranja s telesom, tako ga tudi predajam na vikendih za dušo in drugih dogodkih, kjer je namen opolnomočenje človeka pri tem, da prevzame odgovornost za svoje zdravje in se neguje.
Dodaten vpogled mi je ponudila tudi razlaga, zakaj brezžične povezave in druga sevanja tako negativo vplivajo na telo. Ravno zato, ker motijo komunikacijo našega telesa, zaradi svojih valov, ki gredo čez telo namreč povzročijo komunikacijski šum. Torej naše celice, organi, tkiva … komunicirajo med sabo, da vse deluje tako kot more. Ko ne komunicirajo več, takrat nastane problem.
Ne komunicirajo pa samo celice telesa med sabo, temveč tudi z našim umom, z dušo, podzvestjo, nadzavestjo, kakorkoli temu rečete. Sporoča nam, pošilja nam signale, opozorila. In tako ženske rečejo; “Da! Meni telo celi čas sporoča, da rabim čokolado!”. In ja, res se nam to dogaja. Pa tudi, da rabimo nekaj slanega in podobno. In krasno je, da ozavestimo te signale ter se hkrati zavedamo, da so lahko popačeni, če naše telo ni prečiščeno. Ogromno ljudi namreč zamenjuje žejo z lakoto. Kljub temu, da so jedli dovolj, so še vedno lačni. In to ni lakota, je žeja. Ko nekaj popijejo, lakota izgine.
Velikokrat nam na misel pridejo želje po neki hrani, ki pa so popačena sporočilo našega telesa po osnovnih vitaminih in mineralih.
Primer želje po čokoladi, kaže na hudo pomanjkanje vitaminov B, predvsem vitamina B3, magnezija, pa tudi kvalitetnih beljakovin.
Če brez čokolade ne morete zaradi navade, poskusite s posušenimi rožiči, orehi, arašidi ali mandlji, ki vsebujejo tako beljakovine kot magnezij in vitamine B.
Če še dodatno solite že slane jedi ali hrepenite po slanih prigrizkih, vam telo sporoča, da imate lahko leno ščitnico. Raziskave so pokazale, da željo po slanem sproži pomanjkanje kalcija, joda, železa ali kalija, ki pa se vežejo samo pod pogojem, da imate dovolj natrija. Sicer pa to hrepenenje kaže tudi na močno izčrpano nadledvično žlezo, previsoke vrednosti kortizola.
Naj vam ti zapisi pomagajo, da boste začeli sodelovati s svojim telesom, ki je zares visoko dovršeni sistem, narejen za samoohranjenje, ki pa je vendarle postavljen pred največje izzive svojega obstoja, saj še nikoli na svetu ni bilo toliko različnih koktejlov strupov in kombinacij onesnaženja vode, hrane, ustvarjanja nekih nadomestkov in vrivanja plastike, težkih kovin, ki ob manipulacija našega uma preko medijev s strahom, naša telesa in dušo spravlja v povsem nove dimenzije stiske, kar pa ima očitno tudi svoj namen, saj je vsak da ogromno ljudi, ki se odloči, da enostavno izstopijo iz sistema in začnejo živeti drugače.
Spoznavam jih na potovanjih, njihove zgodbe so srce trgajoče, hkrati pa tudi navdihujoče, saj govorijo o ljudeh, ki so čutili in čutili, poslušali sebe in se odločili. Od-ločili. Ločili od tega, da jih je vedno strah, da delajo zato, da plačajo položnice ob tem pa uničujejo svoje zdravje in krhajo družinske odnose.
To so ljudje, ki žarijo, ki se povezujejo. Neverjetno kako hitro navežejo človeški stik in po nekaj minutah pogovora z njimi se počutiš, kot da jih poznaš od nekdaj. Mislim, da to ni nekaj nenavadnega, pač pa bi tako moralo biti normalno.
Včeraj sva s partnerjem na celodnevni izobraževalni delavnici v mestu Ubud na Baliju spoznala 60-letnega radiantnega Liama, ki se je rodil na Deviških otokih na Karibih. Življenje si je organiziral tako, da s pasivnimi prihodki veliko potuje in se na določenem kraju tudi zadrži, tako dolgo, dokler mu to ustreza. Ko sem ga vprašala katera stvar ga zadržuje na Baliju in tudi drugod, kjer je živel dlje časa je bil njegov odgovor zelo jasen: “Na Baliju vsi uporabljajo moped, jaz raje hodim. Tako imam več priložnosti, da spoznavam zanimive ljudi na pločniku in to je tisto, kar me nekje zadržuje in je najpomembnejši kriterij. Dobri ljudje. Spoznavanje in povezovanje. Skupnost.”
Že danes se lahko odločiš in ločiš od sveta ločenosti, ki ločuje organe od organov, človeka od njegovega telesa in duše, človeka od človeka, skupnosti, narave. Lahko se odločiš za to ločitev in vstopiš v svet povezanosti. Spoznaš kdo so zares tvoji sosedi, jih aktivno poslušaš, se pogovarjaš s prodajalko v trgovini, ogovoriš nekoga, ki ga ne poznaš in prvič vidiš. Raje izberete vlak namesto vožnje ali pa ponudiš nekomu prevoz, če gresta v isti kraj. Lahko se podaš v naravo na daljši sprehod, lahko si dovoliš, da imaš dan le zase in se razvajaš povsem brez mobitelov, televizije in druge tehnologije. Lahko samo sediš v parku ali na vrtu, brez da se ti kamorkoli mudi. Lahko samo si, kajti to kar si, je dovolj. Prej to dojameš, prej začneš živeti.
Več kot dobrodošlo pa je tudi znanje, ki ga redno podajam na delavnicah, vikendih za dušo in drugih dogodkih, kjer se naučimo povezav organov z organi, čustev z organi in procesi, kar ti ponudi nek zemljevid vsega, kar se ti dogaja v življenju na čustveni in fizični ravni. Na spletni strani www.klepetobkavi.si najdeš zavihek DOGODKI in preveri kaj se dogaja. Vsak vikend za dušo in redni dogodek ni nikoli enak, znanja ki so predana se redno spreminjajo, kajti sprememba je naravno stanje vesolja. Sprememba je edina stvar, ki je zares konstanta v življenju. Vse se spreminja in če smo v toku, se spreminjamo tudi mi in sprejemamo spremembe z zavedanjem, da je vse kar se dogaja v naše najvišje dobro, ker tako tudi je. Samo opaziti moramo. Čas je, da spustimo strah, da se nam bo zgodilo nekaj zelo slabega. Ker tudi tisto slabo je dobro. Vesolje dela za nas vedno. Je pa res, da nas ne pusti pri miru, saj smo tukaj zato, da se učimo in prej sprejmemo lekcije, prej napredujemo in zgolj uživamo v tej vožnji življenja.
Odlomek iz knjige Darilo teme.
Komentarji