Kaj zmore Agaricus ali macesnova goba?

Polyporus officinalis (Vill.) je macesnova goba, imenovana tudi agarikus (Fungus laricis, Agaricus albus), ki v Sibiriji raste  predvsem na deblih sibirskega macesna (Larix sibirica), macesna Gmelin (Larix gmelinii) in macesna Kamchatka (Larix kamtschatica).  V farmacevtski nomenklaturi agarikus  imenujejo tudi  Laricis, Agaricus albus ali Boletus laricis. V večini strokovne literature se uporablja ime agarikus, ki je bilo macesnovi gobi dano zaradi visoke vsebnosti redke agaricinske kisline.  

AGARIKUS V RUSIJI

Agarikus je v državnem registru zdravil Ruske federacije naveden kot homeopatski pripravek in kot prehransko dopolnilo  oz. biološko aktiven dodatek k prehrani.   V botanični nomenklaturi se pogosto uporablja tudi ime Fomitopsis offocinalis ali lekarniška kresilača, morda zaradi navidezne podobnosti z bukovo kresilko in zaradi uporabe v zdravilne namene oz. za lekarne, saj so jo v preteklosti skoraj iztrebili zaradi pretiranega nabiranja za lekarniške pripravke.

Agaricus vsebuje kisline kot so linolenska (20%), agaricin (9,5%), palmitinska (8,8%) , arahidonska (8,7%), linolna (5,2%), behenska (6,3%), oleinska (0,1%), organske kisline - citronska, jabolčna, fumarna in ricinol, 7%  polisaharidov, 18% pektinov, 14% hemiceluloze in 3% glukozamina d-glukozamin (2-deoksi-2-amino-d-glukoza), sitosterol, ergosterol, glukozo, manitol,   antocianide, pa tudi mineralne soli, predvsem fosforjevo kislino. Micelij agarikusa  vsebuje predvsem  ogljikove hidrate in beljakovine.   

ZGODOVINA UPORABE AGARIKUSA 

Zdravilni učinek agarikusa je znan že od antičnih časov.  Avicena, Plinij in Dioskorid so agarikus omenjali kot zdravilo   za zdravljenje vrste bolezni in učinkovito zaščito pred zastrupitvami.  Grki in Rimljani so beli  agarikus, ki so ga preko črnomorskih kolonij dobivali iz Sibirje, plačevali s srebrom – za vsako unčo posušenih gob z enako količino srebra. 

Rimski zgodovinar Apijan iz Aleksandrije v delu Zgodovina Rima iz leta 162  piše, da je   Mitridates, kralj Ponta in Male Armenije v severni Anatoliji (120-63 pred n.št.) vsak dan užival napitek, v katerem je bil agarikus. Po tem, ko ga je Pompej premagal na Pontusu, je Mithridates  leta 66 pred n.št. zbežal v dežele severno od Črnega morja v upanju, da bo od tam z novo  vojsko  nadaljeval vojno.  Vendar je prišlo do upora, ki ga je vodil njegov sin in razočarani Mitridates naj bi zato naredil samomor s strupom, kar pa mu ni uspelo, saj je bil njegov organizem zaradi uživanja agarikusa odporen proti strupom.

O zdravilnosti agarikusa govori tudi legenda o Jermaku Timofejeviču, kozaškem atamanu, 

 ki je v 16.st.v času vladavine Ivana Groznega vodil rusko osvajanje Sibirskega kanata in s tem Rusiji utrl pot k priključitvi Sibirije ter ji omogočil, da postane največja država na svetu.   Po legendi je v Sibiriji Jermak zbolel za tuberkulozo. Pozdravil ga je napitek iz agarikusa, ki so mu ga dali Hanti ali Mansi, avtohtoni prebivalci Sibirije.    

V srednjem veku je agarikus po trgovskih poteh iz Sibirije prihajal tudi na evropske dvore, kjer  so bili vladarji pogosto žrtve zastrupitev. Zgodovinski viri navajajo, da ga je uživala tudi francoska kraljica Katarina de Medicci (1519-1589).  

V 18. In 19. stoletju  so Japonci v Sibiriji kupovali  na tone agarikusa za proizvodnjo pripravkov za hujšanje.   Kot rezultat kliničnih raziskav, ki so jih izvedli na Japonskem, je bil iz agarikusa izoliran polisaharid lanofil.  Ta kompleksni ogljikov hidrat spodbuja v jetrih proizvodnjo posebnih encimov, ki  normalizirajo moteno presnovo. Na Japonskem je danes na trgu  veliko proizvodov za boj proti debelosti, katerih obvezna sestavina je "ruska goba" ali "Yamakiro" kot Japonci pravijo agarikusu. 

V 19. stoletju je bil prašek posušenega agarikusa zelo popularen kot odlično sredstvo za hujšanje tudi v Evropi. Zmanjševanje teže je posledica zdravilnega delovanja agarikusa na jetra, ki pričnejo izločati potrebne fermente za normalizirajo delovanja črevesja in razgradnjo maščobnih celice. Sposobnost izločanja toksinov in drugih škodljivih snovi iz organizma agarikus umešča med popularna naravna sredstva za čiščenje organizma.   Kot je znano, je rezultat čiščenja normalizacija delovanja organov in posledično zmanjšanje telesne teže. 

 Vrsta zdravilnih sposobnosti, znanih iz zgodovinskih zapisov in učinkovito, naravno in trajno delovanje na metabolizem ter s tem normalizacija telesne teže, so bili dovolj tehtni, predvsem pa komercialno obetavni razlogi, da je farmacija poleg ekstrakcije želela zdravilne sestavine agarikusa tudi sintetizirati. Tako je danes na trgu nešteto farmacevtskih proizvodov sintetiziranega agarikusa, pa tudi pripravki iz gojene gobe, zelo redki pa so izdelki iz divjega agarikusa, ki raste v ekološko čistem okolju kot je Altaj in druga odročna področja Sibirije.

Izkušnje  pri zdravljenju ali podpori klasičnemu zdravljenju dokazujejo, da imajo naravne biološko aktivne snovi tudi v sodobni medicini, fitoterapiji in fungoterapiji vedno večjo vlogo zaradi številnih prednosti pred sintetičnimi snovmi - delujejo mehkeje in  nimajo  stranskih učinkov.   Močan farmakološki učinek agarikusa je sodobna znanost razložila z natančno analizo njegovih biološko aktivnih snovi in ugotovila nenavadno visoko vsebnost (tudi do 70%) zdravilnih smol, česar ni moč najti pri nobeni drugi rastlini.   Sodobna farmacija v sodelovanju z medicino išče učinkovite načine za zdravljenje ob ugotovitvi, da imajo naravni proizvodi mnogo močnejši učinek kot sintetizirani – kar dokazuje tudi doktorica farmacevtskih znanosti Polina Aleksandrovna  Tsukanova iz Piatigorska v svoji doktorski dizertaciji. 

 (http://medical-diss.com/farmakologiya/issledovanie-himicheskogo-sostava-i-standartizatsiya-syrya-listvennichnoy-gubki) 

Agarikus na macesnu v Kučerlinski dolini pod Beluho, Bijandu in jaz – 2.avgust 2019

Agarikus  je veljal v Rusiji kot učinkovito naravno protimikrobno sredstvo in tradicionalno zdravilo proti tuberkolozi,  v vojnem času so ga uporabljali kot antiseptično oblogo za rane, pri onkoloških bolnikih pa so gobo celo polagali na rakave razjede. Ohranili so se zapisi ljudskih zdravilcev o uporabi agarikusa pri okužbah, boleznih prebavnega trakta in zunanji uporabi pri ranah kot protivnetni prašek. Danes se v ljudski medicini agarikus  najpogosteje uporablja  kot dodatno protitumorsko sredstvo, za boleznih jeter in dihal ter za zmanjševanje teže.   

Ključna sestavina agarikusa je agaricin ali agaricinska kislina, ki jo je farmacija sprva ekstrahirala iz agarikusa, zaradi izjemnih zdravilnih učinkov pa so to snov tudi sintetizirali. Klinične študije v onkologiji so namreč pokazale, da agaricin odstranjuje iz organizma razgradne produkte raka v različnih fazah, tudi v stanju nekroze. Po kemoterapiji agaricin normalizira delovanje jeter in obnovi črevesno floro. Kot farmecevtski proizvod se agaricin predpisuje pri boleznih jeter, črevesja, želodca, ledvic in sečil, pri avtoimunih boleznih, artritisu, multipli sklerozi, epilepsiji, okužbah, pri ginekoloških boleznih (polipi, fibromi, endometriozi), glivičnih boleznih (kandida), po kempoterapiji in radioterapiji.  

UPORABA AGARIKUSA

Najbolj učinkovit naraven način za popolno razstrupljanje organizma. 

Agarikus  ima sposobnost odstranjevanja strupov, ki se v organizmu naberejo  zaradi jemanja močnih kemičnih zdravil, radioterapije  in razpadanja tumorjev po terapiji.    Dr.Korepanov opozarja, da je razstrupljanje s pomočjo te izjemne gobe nujno po vsaki kemo- ali radioterapiji,  vendar šele  pet tednov  po zaključeni kemo- ali radioterapiji, da se ne zmanjša učinek terapije, iz organizma pa se izločijo vsi strupi, tudi tisti, ki nastanejo ob razpadanju tumorjev.

Priporoča se protokol 3 mesece 2 x dnevno 1 kapsula in 3 mesece 1 x dnevno 1 kapsula. 

Najbolj učinkovit naraven način hujšanja: 

zmanjševanje teže je posledica zdravilnega delovanja agarikusa na jetra, ki pričnejo izločati potrebne fermente za normalizirajo delovanja črevesja in razgradnjo maščobnih celice. Sposobnost izločanja toksinov in drugih škodljivih snovi iz organizma agarikus umešča med popularna naravna sredstva za čiščenje organizma.   Kot je znano, je rezultat čiščenja normalizacija delovanja organov in posledično zmanjšanje telesne teže.

Priporoča se protokol 2 x dnevno 1 kapsula 3 mesece, sledi 30 dni premora in po potrebi ponovitev. Ob rednem uživanju agarikusa se telesna teža zmanjša od 3 do 5 kg na mesec.

Agarikusa ne smejo uživati nosečnice in doječe matere, ter onkološki bolniki v času kemo- in radioterapije.   Mnogi prodajalci agarikusa  zavajajo onkološke bolnike s priporočili, naj agarikus uživajo v času terapije, kar je absolutno narobe! Agarikus  ima namreč sposobnost odstranjevanja strupov, ki se v organizmu naberejo  zaradi jemanja močnih kemičnih zdravil, radioterapije  in razpadanja tumorjev po terapiji.    Dr.Korepanov opozarja, da je uživanje agarikusa pri onkoloških bolnikih priporočljivo šele  pet tednov  po zaključeni kemo- ali radioterapiji, da se ne zmanjša učinek terapije, iz organizma pa se izločijo vsi strupi, tudi tisti, ki nastanejo ob razpadanju tumorjev. Priporoča se protokol 3 mesece 2 x dnevno 1 kapsula in 3 mesece 1 x dnevno 1 kapsula. 

Uživanje gobe agarikus z namenom hujšanja se priporoča po protokolu 2 x dnevno 1 kapsula 3 mesece, sledi 30 dni premora in po potrebi ponovitev. Ob rednem uživanju agarikusa se telesna teža zmanjša od 3 do 5 kg na mesec.

Maria Ana Kolman