Na prvi pogled je K-Pop Demon Hunters skoraj popoln magnet za otroke: glasba, ples, močne barve, simpatična animacija, bleščeče junakinje in pesmi, ki hitro ostanejo v glavi. Netflix ga uvršča med otroške in družinske vsebine, ameriška oznaka pa je PG. Toda že uradna starostna oznaka pove, da vsebina ni povsem brez zadržkov. Film vključuje fantazijsko nasilje, strašljive podobe, demone in druge intenzivne prizore. Britanski BBFC med drugim izpostavlja demonska bitja, ki ljudem izsesavajo duše, fantazijske spopade ter prizore, ki so lahko za mlajše otroke strašljivi.
Zato se pri otroku, starem štiri, pet, šest ali sedem let, splača vprašati nekaj drugega kot samo: »Ali mu je film všeč?« Bolj pomembno vprašanje je: ali je njegov razvijajoči se živčni sistem na takšno vsebino že pripravljen?
Demoni, boj in izsesavanje duš niso samo kulisa
Zgodba temelji na skupini K-pop zvezdnic, ki se skrivaj borijo proti demonom. Prisotni so spopadi z orožjem in nadnaravnimi močmi, demoni, strašljive podobe ter prizori, v katerih ljudem izsesajo duše. Film vse skupaj pogosto predstavi hitro, stilizirano in z veliko humorja, zato odraslemu morda niti ne deluje posebej strašljivo. Za majhnega otroka pa je lahko doživljanje precej drugačno.
Common Sense Media film ocenjuje kot primernejši približno od 10. leta naprej, povprečna priporočila staršev in otrok na njihovi platformi pa se prav tako vrtijo okoli 9. leta. To ni univerzalna meja in vsak otrok je drugačen, vendar lepo pokaže, da film ni samoumevna izbira za predšolske otroke samo zato, ker je animiran.
Kaj pa vizualni ideal, ki ga otrok posnema?
Film je močno zgrajen okoli K-pop oziroma idol estetike. Junakinje so izrazito stilizirane, vizualna podoba je zelo pomembna, prisotni so nastopi, moda, koreografije, popolni obrazi in telesa ter močno poudarjen videz.
To samo po sebi ne pomeni, da bo otrok zaradi enega filma razvil nezdrav odnos do svojega telesa. Majhni otroci pa se z liki zelo močno identificirajo. Posnemajo pesmi, gibe, oblačila, izraze in vedenje, zato je smiselno opazovati, kaj otrok pri svojih junakih dejansko občuduje.
Če petletnica po ogledu želi plesati ob najljubši pesmi, v tem ni nič problematičnega. Če pa začne govoriti o tem, kakšno telo mora imeti, kako mora izgledati ali da mora biti podobna določenemu liku, je to lahko lep trenutek za pogovor o tem, da so animirani liki stilizirani in da resnična telesa izgledajo zelo različno.
Največkrat spregledamo intenzivnost dražljajev
Pri majhnem otroku ni pomembna samo zgodba. Pomembno je tudi, kako je zgodba podana.
K-Pop Demon Hunters je vizualno in zvočno zelo intenziven: hitro se menjavajo prizori, prisotni so močne barve, glasba, akcija, koreografije, humor in nenehno dogajanje. Tudi Common Sense Media opozarja, da so nekateri prizori in glasbeni nastopi lahko intenzivni za občutljive gledalce.
To ni isto kot reči, da je takšna stimulacija sama po sebi škodljiva. Pomemben pa je kontekst. Štiriletnik ima drugačen živčni sistem kot desetletnik. Če otrok po ogledu težko zaspi, je razdražen, želi film gledati znova in znova, se boji določenih podob ali je še dolgo po filmu »na visokih obratih«, je to pomembnejša informacija kot starostna oznaka na zaslonu.
Animacija ni starostna kategorija
Tu je verjetno največja past. Odrasli pogosto avtomatično enačimo animirano z otroškim.
Toda animacija je samo način pripovedovanja zgodbe.
K-Pop Demon Hunters ima tudi zelo pozitivne teme: prijateljstvo, ekipno delo, sprejemanje sebe, pogum in soočanje z lastnimi skrivnostmi. Prav zato ni treba filma demonizirati ali iz njega delati prepovedanega sadeža.
Pri zelo majhnih otrocih pa je vredno pogledati celoten paket: zgodbo, strašljive elemente, intenzivnost, vizualno estetiko in predvsem konkretnega otroka.
Kaj lahko naredijo starši?
Če otrok med 4. in 7. letom zelo želi film gledati, je skupen ogled veliko boljša izbira kot to, da ga preprosto pustimo samega pred zaslonom. Tako lahko vidimo, kaj ga prestraši, kaj ga fascinira in katera vprašanja se mu pojavijo.
Po filmu ga lahko preprosto vprašamo: kateri lik ti je bil najbolj všeč in zakaj? Te je bilo kdaj strah? Kaj misliš, da je bilo res in kaj izmišljeno? Kaj ti je bilo pri junakinjah najbolj všeč?
Takšni pogovori nam pogosto povedo več kot katerakoli starostna oznaka.
Ni problem K-pop. Problem je avtomatika
K-Pop Demon Hunters ni »slab film za otroke«. Prav tako ni nujno primeren za vsakega majhnega otroka.
Problem nastane, ko vsebino z demoni, boji, strašljivimi podobami, zelo intenzivno stimulacijo in izrazito idol estetiko otroku predstavimo kot povsem nedolžno zabavo zgolj zato, ker je animirana in ima nalezljive pesmi.
Pri otroku med 4. in 7. letom se zato splača ustaviti pri štirih vprašanjih: kaj gleda, česa se boji, koga občuduje in kaj začne po ogledu posnemati?
Starostna oznaka je lahko orientacija.
Otrokov odziv pa je vedno pomembnejši.
