Andreja Cepuš je navdih za novo rubriko v 13. sezoni oddaje Klepet ob kavi - Rodovne posesti Slovenije. V knjigi Vrt Ljubezni je zbrala zgodbe desetih posesti in jih opisala na način, ki prižiga srca, odpira možnosti in sidra vibracijo, da je vendarle možno živeti mnogo bolj kvalitetno, bolj prijazno do človeka.
Tako je zastavljena tudi oddaja, ki odpira pogled na bogato in z naravo povezano življenje posameznikov, ki doživljajo svoj obstoj na globoki energetski in duševni ravni. V vsaki epizodi skušamo predstaviti edinstvene ljudi in njihovo srčnost, ki jo boste upajoč začutili tudi gledalci. S terenskimi obiski vam skušamo ponuditi vpogled v način življenja, ki je osnova zdravega življenja in razumevanja ciklov narave.
Andreja, smo pri nas prvič za rodovne posesti slišali prav s strani Anastasije?
Ja, mislim, da je termin rodovne posesti res prišel v naš prostor preko zbirk knjig Zveneče cedre tajge, ruskega avtorja Vladimirja Megreja. Ta je kot podjetnik na enem od svojih poslovnih potovanj v sibirsko tajgo, srečal sibirsko puščavnico Anastasijo, ki živi še v skladu s prvobitnimi viri ustroja sveta in v tesni povezanosti z naravo. Zbližala sta se in Anastasija mu je predala ogromno znanja in modrosti, njeno ključno sporočilo pa leži v terminu »rodovna posest«, ki naj bi predstavljala rešitev, da svet prestavimo v bolj pravo smer.
Če pojasnim na hitro še pojem rodovne posesti: tehnično gledano gre za en hektar zemlje, ki naj bi bil sestavljen iz nekaj elementov, kot so gozd, sadno drevje, vrt, ribnik, čebelnjak, živa ograja … Vsi elementi pa naj bi bili zasajeni in postavljeni tako, da se med sabo podpirajo in tvorijo celosten ekosistem, ki ima moč preživeti eno družino. Ljudje so s tem koščkom zemlje intimno povezani, tu naj bi družina zasadila tudi rodovno drevo. To predstavlja sidrišče, ki s svojimi koreninami črpa moč in modrost naših prednikov in s tem podpira sedanji rod ter rod prihodnjih generacij. »Zbiram svoj rod in ga naseljujem tod,« pravi Anastasija in v tem se skriva globok smisel življenja. Tak košček zemlje ljudi zdravi ter nasploh vpliva dobrodejno, tako na njihov fizični kot na psihološki in duhovni ustroj. Gre za celovitenje, bi danes sama temu rekla. V takem okolju se človek instinktivno umesti nazaj v veliko sliko narave in življenja, obudi svojo povezanost z naravo v sebi in zunaj sebe ter postaja vse bolj zadovoljen, miren, celovit.
Katera rodovna posest ima najbolj podobno zgodbo Anastasijini?
Pri nas, na Slovenskem, zagotovo Andrejina. Andreja Križan Lipnik že 18 let ustvarja rodovno posest po principih, ki jih je v knjigi podala Anastasija. Njo čutim kot vir rodovnih posesti pri nas. Po svetu je ogromno ljudi po navdihu knjige začelo ustvarjati takšna posestva, in ko sem raziskovala, kako je s tem pri nas, sem naletela prav tako na veliko ljudi, ki so začutili smisel v univerzalnem znanju. Andreja je bila ena prvih, ki je začela po teh principih in danes je njeno posestvo res čudovit ekosistem, ki podpira celotno družino. Sicer ne živi na njem, a prebije veliko časa tam. Začela je sama, zdaj pa je navdihnila celo družino. Predvsem zato, ker ugotavlja in izkuša na lastni koži, kaj to pomeni in kakšen smisel prinaša v življenje. Ko mi je rekla: »Veš, celo življenje sem iskala nekaj več in tu sem to našla. Zdaj ne rabim več iskati!« mi je s tem povedala vse.
Ni pa načrt, ki ga je podala Anastasija, edini pravilen. Se drugi prav tako odločajo, da zapustijo sistem in gredo svojo pot iz nekega notranjega vzgiba?
Res je. Zgodbe, ki sem jih sama spoznala so zelo različne. Nekatere je za zavestno soustvarjanje z naravo navdihnila knjiga, drugi so le sledili svojemu notranjemu klicu in šele zdaj spoznavajo, da to, kar ustvarjajo, nosi esenco rodovne posesti. Zanimivo je to, da so vsi intuitivno na svojemu koščku zemlje »prinesli na plan« podobne oz. kar enake elemente, kot naj bi jih zajemalo rodovno posestvo. Kar lahko pomeni le eno: da gre za univerzalno vedenje, znanje, ki ga ljudje obujamo v sebi iz svoje povezanosti z naravo.
Univerzalni vir modrosti je torej na razpolago vsem. Samo dovolj čuječi moramo biti, v svoji notranji tišini in miru slišati vzgib in nato slediti klicu. Preko narave obujamo svoje prvobitne sposobnosti in odkrivamo dimenzijo, ki nas umešča na svoje pravo mesto v veliki sliki življenja. Ko to ozavestimo, ne moremo več drugače, kot slediti tej poti. Ker v njej vibrira resnica.
Katere so tiste kvalitete življenja, ki jih živijo ti ljudje, ki jim mi morda kar zavidamo? Sploh mestni ljudje.
Kakor sem spoznala, so vsi ti ljudje precej bolj mirni v sebi in odločni v delovanju. V njih je ena taka zdrava samozavest, ker vedo, kdo so, ker vedo, kakšno pot so prehodili v življenju in ker lahko pred sabo vidijo sadove svojega dela. Zato se skoznje zrcali posebna moč. Moč zdravega, precej bolj celostnega in svobodnega človeka. Preprosta in čista, a hkrati tako zelo ukoreninjena in zrela. Rekla bi, da jih je tudi precej težje naplahtati ali z njimi manipulirati, saj poznajo smisel življenja in znajo stati za njim s svojimi dejanji.
V njih je posebna vibracija živosti, ki se dotika srca. Preprosti so in odprtih src. Niso imeli lahkih poti, a so in še vedno svoje izzive rešujejo z eno tako smelo naravnanostjo. Lepo je gledati take ljudi, ki izžarevajo zadovoljstvo s svojim življenjem in ki vedo, da bo to, kar ustvarjajo, služilo tudi prihodnjim generacijam. Na trenutke se zdi, da so robustni, ker ustvarjanje z zemljo izbrusi človeka, a v njihovi robustnosti je posebna mehkoba. Na trenutke jo je lahko zaznati kot milino. In skoznje se pretaka ogromno modrosti!
Morda se niti sami ne zavedajo, koliko modrosti imajo za podeliti iz svojih spoznanj, poti, naravnega stika. Čutim jih kot neke svetilnike nove resničnosti, ki nam dajejo upanje in kažejo, kam naravnati kompas. Ne bi rekla, da bi jim te lastnosti zavidali, čeprav … ja, bi jih verjetno lahko kdaj pogledali z občudovanjem. A bolj se mi zdi, da naj jih vzamemo za zgled, saj nam kažejo, kaj vse je možno in nam s svojim preprostim bivanjem dajejo na vpogled razširjenje dimenzije življenja. Zato – ne jim zavidati, podprimo jih in naj nam bodo kvečjemu v navdih!
Spoznala si tudi mnogo otrok rodovnih posesti. Se ti zdijo drugačni od mestnih otrok?
Hmm, ja, lahko rečem, da se vidi razlika. Otroci, ki odraščajo v tako podpornem naravnem okolju, imajo izjemno dober stik z živalmi, rastlinami in naravo v celoti. Znajo se lotiti različnih opravil, gibajo se kot pravi telovadci, izjemne spretnosti kažejo in skozi igro razvijajo svoje talente. Spoznala sem deklico, ki zna pri 9-ih letih prepoznati in našteti v naravi več vrst rastlin kot večina odraslih, morda bi se lahko kosala že s kakšnim strokovnjakom na tem področju. Vsi ti otroci imajo svoje gredice, kjer sami gojijo svoje rastline. Jedo zdravo, živo hrano in večino časa preživijo zunaj, na zraku. Zdi se mi, da osvajajo drugačne vrednote kot njihovi mestni vrstniki in to jim daje drugačno osnovo za kvalitetno življenje.
Kakšni so odnosi med temi posamezniki, glede na to, da v večini ne hodijo v neke klasične službe in mnogo časa preživijo skupaj? So si v laseh? Ohranjajo spoštljiv odnos?
Tisti, ki rodovna posestva ustvarjajo s svojim partnerjem in družino, dejansko ustvarjajo tudi resnično spoštljive odnose. Lepo je videti, kako zavestno posvečajo čas pretoku ljubezni med sabo. Videti je, da rastejo skupaj. In zanimivo je bilo videti različne zgodbe tudi tu: npr. ženska, ki je začela rodovno posestvo ustvarjati sama, kajti mož se s tem ni želel preveč ukvarjati. Je spoštoval, ni pa se čutil del tega. No, danes tudi on veselo ustvarja skupaj z ženo. Pa mlad par, ki se je preselil iz glavnega mesta čisto na drug konec, nekam »bogu za hrbtom«, kot pravi naš domač izraz. Pa on na začetku ni bil za, vzgib je prišel od nje in želela mu je slediti. Ko je nazadnje privolil tudi on, ker je videl, da sam nima boljše vizije, sta skupaj začela ustvarjati s svojim koščkom zemlje. In danes, po petih letih, nihče od njiju ne bi šel nazaj in ne bi zamenjal tega življenja za tistega prej. Med njima je vzklila še drugačna povezanost in lepo je to videti.
Spoznala sem tudi žensko, ki več ali manj sama ustvarja svoje posestvo in je na njem vzgojila svojo hčer. Med njima je čisto poseben odnos, ki temelji na visoki meri spoštovanja in podpore. Tako da, ja, zelo različne zgodbe, a vse postavljajo v ospredje drugo kvaliteto odnosov. Seveda so izzivi, ti so vedno in povsod, a tu je videti, kako prvinska vez z naravo vzpostavlja v posamezniku tudi drug odnos do sebe zaradi tega do drugih in krepi spoštovanje v odnosih. In drugim partnerji dopuščajo tudi svojo svobodo, kajti le tako lahko med njimi teče pretok ljubezni in spoštovanja. Mislim, da bomo v prihodnosti tu lahko ugledali še več vidnih razlik v odnosih, kar pa lahko ima precej širši učinek v družbi. Si predstavljate družbo tako zrelih posameznikov in odnosov med nami?
Ko si napisala knjigo, so se ti začeli javljati tudi drugi. Koliko je dejansko, po tvoji oceni, takih rodovnih posesti v Sloveniji?
Navdušena sem bila in večkrat globoko ganjena od vseh zgodb, ki so začele prihajati do mene po izidu knjige! Toliko ljudi in med njimi ogromno mladih, ki so se začeli vračati nazaj k naravi, k življenju in ustvarjanju na svojem koščku zemlje, ki obujajo znanje o rastlinah, o drevesih, ki se učijo vrtnariti in pridelovati svojo hrano!
Knjiga je očitno prišla ob pravem času, saj je navdihnila izjemno veliko ljudi za korak naprej, v smer, o kateri so potihoma že nekaj časa razmišljali, a niso vedeli, kako se je lotiti in kam naprej. Čutili so, da ne bi šli po starem, zgodbe iz knjige pa so jim dale navdih in neko notranje zavedanje, da zdaj vedo, kako in kam. Poleg tega sem spoznala ogromno ljudi, ki vsak po svoje že ustvarjajo svoje rodovno posestvo. In ni jih malo, res ne! Rekla bi, da jih je vsaj še trikrat toliko kot sem jih sama imela možnost obiskati. Morda celo še kaj več. Nekatera namreč nastajajo v tišini in tudi to je dobro. Ni potrebno, da so vsa vsem na očem. Naj ti poganjki rastejo v miru, da bodo lahko pognali močne korenine. Ko sem tako spoznavala vse te zgodbe, sem začutila neizmerno radost v srcu in veliko, svetlo upanje za našo prihodnost. Še je živa ta naša prvobitna iskra! Še živi in raste!
Našo deželo resnično vidim kot Vrt Ljubezni, saj imamo še živo srčno vibracijo in tudi kultura vrtičkarstva je zelo prisotna na naših tleh. Vse to je nekaj, kar nosimo v svojem DNK zapisu iz nekih starodavnih časov, ko smo živeli veliko bolj modro in povezano v skupnosti. Mislim, da se vračamo … v bolj pravo resničnost. Ne bo šlo čez noč, a vizija raste in se krepi. Vem, da ne bodo mogli vsi tako živeti, in niti ni poanta, da bi. Tudi mesta morajo biti. A nič zato, tudi mestni človek lahko vzpostavi stik z naravo, pa četudi z eno samo lončnico sredi svojega stanovanja. Tako se začne. In tudi to je potrebno spoštovati.
Čemu meniš, da se mora človek odpovedati, če želi živeti na rodovni posesti?
Zdi se mi, da smo danes vsi živimo v neki v coni udobja. Imamo vse in še več. Ko pa začnemo živeti bolj povezano z naravo, pa nekatere stvari avtomatsko odpadejo. Vsaj morajo, kajti narava je prvinska. Veliko prepričanj, miselnih vzorcev in navad je potrebno prevetriti in opustiti. Narava ne podpira lenobe, še manj lenih mislih. Narava je živa, zahteva nenehno prisotnost, fizično moč in ustvarjalni razmislek. Uči nas živeti z manj, pa zato bolj kvalitetno. Veliko stvari tu odpade. Življenje postane precej bolj preprosto. Ne gre za to, da bi morali vsi živeti popolnoma prvinsko, npr. brez kopalnice, s kompostnim wc-jem zunaj, brez elektrike ali podobno. Lahko imamo tudi vse to. A hkrati z načinom življenja v zavestnem soustvarjanju z naravo, spoznamo precej drugačne kvalitete. Vračati nas začne v bolj organski tok in to pomeni opuščanje razvad in misli, ki ne podpirajo zdravega človeka.
Kako si sama doživljala vso to ustvarjanje? Te je transformiralo?
Seveda me je transformiralo. Že samo odkrivanje zgodb, ko me je vsaka polno potegnila vase in mi odkrivala druge dimenzije, je v meni odprlo čisto drugo razsežnost. Spoznala sem, kaj vse je mogoče. Predvsem zato, ker to niso bile več pravljice in zgodbe, o katerih sem samo brala ali o njih slišala. Zdaj sem jih imela moč dejansko doživeti, se jih dotakniti, si ogledati in to, to spremeni človeka. Daje mu jasnost in neko novo odločnost, da je vredno slediti srcu, da je možno v življenju ustvarjati skladno z naravnim tokom, da je možno narediti veliko več kot mislimo, da lahko in da je največji smisel skrit v najbolj preprostih stvareh.
Duhovnost tu ni filozofija, temveč se jo živi. In tu sama vidim največjo vrednost, ki bo ustvarila premik družbe v pravo smer. Čeprav sama nimam vrta, pa mi je pot jasno pokazala, da je moja vloga lahko v dajanju glasu zgodbam, da se njihova sporočilnost lahko dotakne čim več ljudi. Ljudje bodo potem lahko sami začutili in na lastne oči spoznali drugačno resničnost. Hkrati je izid knjige zame odprl velika vrata v to, kar lahko poveže več svetov. Vem, da ustvarjamo most, saj ne moremo več ločevati poslovnega in duhovnega npr. Vse je del celostnosti in v naravi je vse v sozvočju. Zavedanje, da smo tudi mi Narava, je zdaj še bolj celovito.
Lahko pričakujemo tudi naslednjo knjigo? Bo to nadaljevanje?
Tole vprašanje mi zadnje čase res vsi zastavljajo. Kar nekako »v zraku« visi, ampak nimam še odgovora nanj. V tem trenutku ne čutim, da bo imela knjiga nadaljevanje, vsaj ne v takem pogledu kot teče zdaj celota. Zdi se mi, da »svetilniki« zdaj stojijo in ne vem, če potrebujejo nadaljevanje. Res je tudi, da je zdaj zunaj ogromno zgodb in da so tudi te izjemno bogate, sporočilne. Morda bo za njih nastavljen kakšen drug prostor, na primer, kotiček na moji spletni strani vrtljubezni.si (v poudarjen tekst dodamo povezavo https://vrtljubezni.si) , ki je nastavljena za take primere. Da bo še kakšna knjiga pa … ne vem, težko rečem. Zna biti, da bo, a zna tudi biti, da bo o čem čisto drugem. Se pustim presenetiti življenju. Tudi za to knjigo nisem nikoli mislila, da bo nastala izpod mojih prstov, pa je prišel »navdih od nekje zgoraj« in tako bom zdaj počakala, da dobim naslednjega.
Vsak mesec spremljajte rubriko Rodovne posesti Slovenije v oddaji Klepet ob kavi. Minule oddaje pa preverite na našem Youtube kanalu. Zahvala pa gre predvsem Andreji Cepuš, ki je v svoji knjigi Vrt ljubezni zbrala vse zgodbe in nam jih srčno predstavila.
Komentarji