Starši otroka razvajajo, da bi bil bolj zadovoljen, da bi se počutil ljubljen, srečen, vesel ... in vsaka mama si bolj kot karkoli na svetu želi videti prav to: srečnega otroka. Ampak, a mu z razvajanjem delamo škodo ali korist ter kako sploh ločiti med razvajanjem in skrbjo za njegove potrebe? Je razvajanje izraz ljubezni ali pomanjkanja kontrole? Ga z zavijanjem v vato onemogočamo pri učenju za življenje? Ga bomo z razvajanjem preveč pomehkužili? Kako se bo razvajen otrok znašel v odraslem svetu in kaj bi moral biti namen vzgoje?
Seme razvajenosti vzklije v obdobju trme, ko staršem preprosto zmanjka energije, da bi bili dosledni, ob pretirano popustljivih starših pa se otrok nauči, da mu ni treba sprejemati norm in pravil ter da lahko o vsem odloča sam, četudi v svojo škodo.
Otrokovih želja ni treba vselej izpolnjevati le zato, da ne bo razočaran. Če so vse njegove želje takoj izpolnjene, otroka prikrajšamo za vznemirjenje in občutek uspeha (zlasti če v doseganje cilja vlaga svojo energijo).
Razvajen otrok ...
-
je zelo zahteven,
-
misli, da mu vse pripada,
-
ni sposoben upoštevati želja in potreb drugih, če se ne skladajo z njegovimi,
-
se težko prilagodi skupini,
-
svojih potreb ne zmore prestaviti na kasnejši čas (vse hoče TAKOJ),
-
se ni zmožen odrekati,
-
precenjuje sebe in podcenjuje druge,
-
je zelo zahteven do drugih,
-
je navajen, da mu vsi v vsaki situaciji ustrežejo,
-
ima težave s prilagajanjem in disciplino.
Še več vsebin za nosečnice in mamice najdete na Gaja akademiji, na portalu za zavestne starše. www.gaja-akademija.si
Komentarji