Znanost o svetlobi je hkrati prastara in povsem nova. Dolgo je trajalo, preden smo začeli sprejemati ključno resnico – da smo del okolja, s katerim izmenjujemo energijo. V zadnjih dveh stoletjih smo naredili velik presežek na področju razvoja novih tehnologij; intenzivno smo spreminjali in prilagajali naravo sebi v prid, ob čemer smo vse bolj izgubljali stik z njo in posledično tudi stik s svojim bistvom,  s tem, kar v resnici smo. Tako povzročamo vse več novih bolezni in se trudimo zdraviti simptome, vendar pozabljamo, da je bolezen pravzaprav pomanjkanje komunikacije, zdravje pa je posledica komunikacije z našim bistvom in naravo. Ta se v največji meri odvija skozi svetlobo in njeno valovanje – barvo. Jacob Liberman je pred leti napisal zanimivo in razburljivo knjigo – Svetloba, zdravilo prihodnosti.

Stari Egipčani, Rimljani in Grki ter druge civilizacije so uporabljali svetlobo v medicinske namene. Egipčani so slavili Boga Sonca, imenovanega Ra, saj so se zavedali magične moči svetlobe Sonca. Grki so prvi dokumentirali teoretično in praktično uporabo terapije s svetlobo. Heliopolis, grško mesto sonca, je bilo poznano po templjih, v katerih se je sončna svetloba razklonila, lomila na posamezne barve, dele spektra, pri čemer je bil vsak njegov del namenjen zdravljenju določene bolezni.

Terapevtska uporaba svetlobe je bila torej mnogim civilizacijam poznana že pred 1000 leti. Ljudje  niso zbolevali tako pogosto kot danes in njihov življenjski ritem je bil usklajen s sončno svetlobo. Antični narodi so vedeli, da svetloba daje človeku energijo za življenje in zdravje.

Že takrat so razvili različne modele zdravljenja s svetlobo. Rdeči del je začetek spektra, sledita oranžna in rumena barva, ki vse prebujajo telo in so barve jutra. Zelena je sredi spektra – barva ravnotežja, zemlje, zdravja. Na koncu, v modrem delu spektra, so modra, indigo in vijolična, ki pomirjajo, hladijo.

Če je bil človek brez energije, so uporabili rdečo barvo, da se mu je energija vrnila v telo, če je bilo

prisotno vnetje, so uporabili modro barvo svetlobe, da se je telo lažje in hitreje pomirilo, ohladilo.

Prva neposredna referenca v znanstveni literaturi, povezana z vplivom sončne svetlobe na normalen razvoj človeka, je bila objavljena v knjigi filozofa, zdravnika in profesorja medicine Christopherja W. Hufelanda Umetnost podaljševanja življenja (Art of Prolonging Life), ki je bila izdana leta 1853. Med drugim v knjigi piše o tem, da ljudje postanejo bledolični, ravnodušni in šibki, ko so prikrajšani za svetlobo, sčasoma pa izgubijo življenjsko energijo. 

Fizik Niels Ryberg Finsen je leta 1903 prejel Nobelovo nagrado za zdravljenje tuberkuloze kože s pomočjo svetlobe in UV-sevanja. 

Dr. Harry Riley Spitler, izumitelj sintonične optometrije leta 1920, je ugotovil, da se z barvami lahko uravnovesi fiziološke funkcije telesa, lahko se razširijo vizualne funkcije, da bi več »videli« in bolje reagirali na življenje. Če ne prejmemo dnevne doze svetlobe, slej kot prej zbolimo fizično in duhovno.

Szent-Györgyi de Nagyrápolt, biokemik in dobitnik Nobelove nagrade leta 1937, ki je prvi opisal vitamin C, je odkril velik vpliv svetlobe in barv na naše življenje. V svojem delu je zaključil, da vsa energija, ki jo vnesemo v svoje telo, pride od Sonca. Ugotovil je, da izpostavljenost telesa svetlobi močno spremeni in pospeši biološke, življenjske funkcije ter ima močan vpliv na delovanje encimov in hormonov. Do podobnih zaključkov je prišla tudi mikrobiologinja Bergogne-Berezin leta 1979, ki je potrdila, da je svetloba močan regulator mnogih bioloških funkcij v organizmu.

Nemški zdravnik dr. Fritz Hollwich je leta 1979 v knjigi Vpliv okularne percepcije na metabolizem človeka in živali (The Influence of Ocular Light Perception on Metabolism in Man and in Animal) ugotovil, da je proces metabolizma pri ljudeh in živalih odvisen od svetlobe, tako kot proces fotosinteze pri rastlinah. Vse, kar pojemo, se v telesu absorbira. Lahko uživamo zdravo hrano, a če nismo dovolj izpostavljeni svetlobi, proces metabolizma ne bo optimalen – ne bomo prejeli vseh hranilnih in mineralnih snovi, ki jih telo potrebuje. Na percepcijo svetlobe vpliva tudi stres; med stresom smo zakrčeni in je percepcija svetlobe manjša, naše vidno polje se znatno zmanjša, s čimer  se zmanjšuje, krči tudi naša zavest.

Ameriški fizik dr. Zane R. Kime v svoji knjigi Sončna svetloba (Sunlight) iz leta 1980 trdi, da izpostavljenost organizma oz. telesa sončni svetlobi zmanjšuje srčni ritem v stanju mirovanja, krvni pritisk, sladkor v krvi, ritem dihanja, mlečno kislino, ki se nakopiči med fizičnim naporom ter poveča energijo, moč, vzdržljivost, toleranco na stres in sposobnost krvi za vezavo kisika.

Vsa omenjena odkritja uglednih znanstvenikov torej dokazujejo, da je človekovo telo resnično živa fotocelica, ki se polni s sončno svetlobo. Zaradi odkritja, da ima svetloba globlji vpliv na vsa živa bitja, zaznavamo pa jo skozi organ za vid, je dognano, da funkcija naših oči ni samo gledanje.

Eden vodilnih svetovnih znanstvenikov na področju terapije s svetlobo in barvami danes je vsekakor znanstvenik, okulist, dr. Jacob Liberman. V svojih raziskovanjih je zaključil, da barva, ki prehaja skozi naše oči, pride do možganov v obliki valovanja, v možganih pa se informacija o barvi razdeli na dva dela: prvi je namenjen pridobivanju informacije o končnem barvnem vtisu, torej katero barvo vidimo, drugi del informacije oz. svetlobe, ki pride skozi oči, pa gre po celotnem živčnem sistemu in preko tega do ostalih delov organizma, kar vpliva na njegovo delovanje. Slednji je tisti del svetlobe, ki nam omogoča sprožiti močan mehanizem samozdravljenja.

Danes se spet prebuja mnogo področij, kot so barvna terapija ali kromoterapija, helioterapija, fototerapija in tudi t. i. fotodinamična terapija. Slednja se uspešno uporablja za zdravljenje raka, aidsa, arterioskleroze in mnogih drugih bolezni.

Ena manj poznanih metod, osnovanih na uporabi barv, je tudi t. i. metoda fraktalne risbe, ki do nedavnega v Sloveniji ni bila poznana in bo predstavljena v nadaljevanju. Je enostavna, uporabljati se jo lahko nauči vsak in ima izredno močan zdravilni učinek na fizični in duševni ravni.

Metoda fraktalne risbe – Art Therapy

Metoda izdelave fraktalne risbe je specifična, dokaj nova metoda pomoči z umetnostjo (Art Therapy), ki jo je pred 26 leti osnovala Tanzilija Polujahtova, ruska klinična in družinska psihologinja. Na področju Slovenije je še dokaj nepoznana, veliko pa se uporablja v Rusiji, Latviji, Litvi, Srbiji in na Hrvaškem, kjer jo je uspela omenjena avtorica uspešno uveljaviti.

Celotno ime metode se glasi “Fraktalna metoda analitične diagnostike, prognoziranja in korekcije človekovega stanja“. Vključuje uporabo črtne linijske risbe, s katero vplivamo na kognitivno funkcijo in razvoj možganov, ter uporabo barv, barvne terapije in kvantno-informacijske medicine.

Po letu 1991, ko je Tanzilija Polujahtova metodo razvila, je bilo izvedenih veliko kliničnih testov in študij, ki so dokazale hitrejše okrevanje po boleznih pri ljudeh, ki so izdelovali fraktalne risbe.

Z izdelavo fraktalnih risb, ki jih ustvarjamo z zaprtimi očmi, spreminjamo svoje življenje in premikamo meje mogočega. Potopimo se v svet abstraktnih barv in črt ter pridemo do točke, ko misli izginejo, z njimi pa tudi vse težave, bolečine in negativna čustva. Ostaja le duh, spojen z višjimi vibracijami. Med izdelavo fraktalnih risb preidemo v meditativno stanje, kjer obstajata samo harmonija in ravnovesje. Med risanjem se distanciramo od težav, se spreminjamo in odpiramo novim možnostim, kreativnemu odnosu do življenja in reševanja izzivov. S fraktalno risbo razvijamo ustvarjalen pristop do vsega in usmerjenost na edino pravo pot – pot k sebi. Namen metode je povečati moč ljubezni do sebe in s tem lastne sreče ter blagostanja v sedanjem trenutku.

Fraktalna risba je linijska in barvna, zato energijska risba in njena vibracija prodirata v naše telo, misli in spomine. Z izdelavo fraktalnih risb se odpiramo višji zavesti in osvobajamo kreativno energijo. Povezujemo se z višjim jazom, univerzumom, ki je izvor sreče, veselja, zadovoljstva in vseh duhovnih vrednot.

Metoda fraktalne risbe ne vpliva pozitivno le pri okrevanju po bolezenskih in drugih negativnih stanjih, vpliva tudi na povečanje samozavesti in samospoštovanja, razvoj socializacije in  komunikacije. Prav tako pomaga obnoviti oz. vzpostaviti harmonijo in ravnovesje na vseh življenjskih področjih. Odgovarja na vprašanja, kako spoznati samega sebe, kako dostopati do informacij, ki so skrite v globini naše podzavesti, kako prepoznati in uresničiti svoje življenjske cilje ter se dvigniti na novo stopnjo osebnostnega razvoja.

Komu je metoda namenjena?

Metoda je namenjena vsem, ki si želijo izboljšati kakovost življenja in uspešneje reševati njegove izzive. Praktične izkušnje so pokazale izredne rezultate tudi pri poklicih, katerih osnovni namen je pomagati drugim – psihologi, terapevti, učitelji, vzgojitelji, zdravniki. Metoda ni omejena na starost, deluje tako pri otrocih kot pri odraslih, izobrazba ali talent nimata vloge – fraktalno risbo lahko izdela vsak človek, ki zmore uporabljati svinčnik. Pomembno je dejstvo, da oseba, ki izdeluje fraktalno risbo, bolje spozna sebe, kar omogoči osebnostno rast in večjo izkoriščenost lastnih potencialov, pa tudi močno iniciacijo samozdravljenja.

Avtorica metode Tanzilija Polujahtova je v 26-letnem obdobju raziskovanja ugotovila, da omenjena metoda zelo dobro deluje na zmanjšanje stresa, povečanje vitalnosti, izboljšanje zdravja, zmanjšanje notranjih konfliktov in uravnoteženost čustvenega stanja, povečanje ustvarjalnega in intelektualnega potenciala, povečanje psiho-fizične aktivnosti in – kot je bilo že večkrat omenjeno – uglasitev s samim seboj. 

Pomembno se je zavedati, da lahko spreminjamo le sebe, kar je v svojem znanem citatu že v začetku stoletja zapisal  Aldous  Leonard  Huxley,  angleški  pisatelj,  pesnik  in filozof:  “Obstaja  samo en kotiček vesolja, ki ga zagotovo lahko spremenimo, to je spreminjanje samega sebe.”

Zakaj ime fraktalna risba?

Z risanjem fraktala rišemo del sebe, del večje celote. Zlijemo se z duhom, ki povezuje um, čustva in telo. Fraktalna risba je kot delček življenja, ki prikazuje našo stvarnost od rojstva do zdaj – vsako polje v fraktalu predstavlja eno od področij. Tako kot lahko zakonitosti zlatega reza najdemo povsod na in v našem telesu, lahko najdemo tudi fraktale. Naše telo je fraktal, ki odraža celoto – univerzum.

Začetki fraktalne geometrije segajo v 70. leta prejšnjega stoletja, ko je B. Mandelbrot začel

objavljati prve rezultate svojega dela s področja fraktalov. Širši javnosti je osnove fraktalne geometrije predstavil v knjigi z naslovom Fraktalna geometrija narave (The Fractal Geometry of Nature), ki je izšla leta 1982. V njej je zbral mnogo primerov pojavljanja fraktalov v naravi: od rojevanja zvezd v vesolju, poti strele po nebu in dviganja cigaretnega dima do prepletanja žil v človeškem srcu ter geometrijskih oblik iz rastlinskega in živalskega sveta.

Fraktali so geometrijski objekti, katerih temeljna značilnost je samopodobnost in nejasna, nedoločljiva dimenzija. To pomeni, da z ustrezno povečavo dela fraktala dobimo fraktal, ki je ali povsem enak prvotnemu fraktalu ali pa ga sestavljajo enaki geometrijski elementi kot prvotni fraktal. Fraktale je mogoče povečati neskončno mnogokrat in pri vsakem novem povečanju se vidijo podrobnosti, ki pred povečanjem niso bile vidne, ob čemer je količina novih podrobnosti vedno približno enaka. Pogosto jih srečamo v naravi; idealen primer je plod brokolija – ob razdelitvi na dele so ti enake oblike kot celota.

Brokoli kot primer fraktala iz narave.

Na osnovi Mandelbrotove teorije je avtorica metode fraktalne risbe ugotovila, da je naše telo fraktal univerzuma, naše misli in spomini pa so manjši deli tega istega fraktala, v katerih se prav tako odraža celota. Vsak organ, tkivo, celica v telesu so prežeti z duhom, ki povezuje vse dele. Fraktalna risba, ki jo izdelamo z zaprtimi očmi, predstavlja fraktal našega življenja.

Vrste fraktalnih risb

Obstaja več različnih fraktalnih risb, od t. i. inicialnih testnih oz. diagnostičnih fraktalov do korekcijskih (za korekcijo notranjih stanj) in še vrsta drugih, npr. umetniški fraktali.

Za vse vrste fraktalov je osnovna metoda risanja enaka. Risba se izdela z zaprtimi očmi. Čas risanja osnovne risbe je odvisen od vrste fraktalne risbe. Po izdelavi risbe sledi barvanje polj z barvicami. Barve se izbirajo intuitivno, z zaprtimi očmi ali po navodilu.

Fraktali so energijske risbe in zaželeno je, da jih po izdelavi razstavimo v stanovanju, saj delujejo tudi po tem, ko smo jih ustvarili, ne le v procesu nastajanja.

Prikaz korekcijske fraktalne risbe v postopku izdelave.

Primer korekcijske fraktalne risbe.

Ko izdelujemo fraktalne risbe, se poleg osnovne linijske risbe osredotočamo na barvo. Barva in njeno valovanje, ki prehaja skozi naše oči, povzročita terapevtski učinek. Metoda fraktalnih risb uporablja lastnosti barv, ki so specifične za to metodo in so osnovane na temeljih barvne terapije oz. kromoterapije. 

Vsaka barva ima drugačno delovanje. Za izdelavo inicialnih ali diagnostičnih fraktalnih risb barve izbiramo z zaprtimi očmi. Na osnovi končne fraktalne risbe lahko pridobimo pomembne informacije o trenutnem stanju človeka, o njegovih talentih, potencialih in možnostih realizacije. Skozi osnovno, diagnostično ali inicialno fraktalno risbo lahko prepoznamo najpomembnejše karakterne lastnosti osebe, nato pa ji z izdelavo korekcijskih fraktalnih risb omogočimo lažje reševanje globokih življenjskih problemov, saj oseba pride do močnega stika s svojim bistvom. Sugeriramo ji, na kak način naj riše linije, osnovno črtno risbo, in s tem vpliva na kognitivno funkcijo delovanja možganov, ter kako naj koristi barve, da bi dosegla ravnovesje; če je potrebno, se bo spontano sprožil tudi proces samozdravljenja. 

V Sloveniji metodo izdelave fraktalne risbe izvaja v okviru delavnic dr. Deja Muck, ki je tudi prva v Sloveniji pridobila certifikat 3. stopnje neposredno od avtorice metode Tanzilije Polujahtove.

Kontakt: deja.muck@gmail.com.