Kot veste “Klepet ob kavi” podpira naravno življenje, življenje v sožitju in ritmu z naravo pa tudi z zavedanjem, da čudeže prinesejo sodelovanja in medsebojna podpora.
Že leta nazaj so se začele tkati poti in vezi med Sibirijo in Slovenijo, tako ste kot darilce v decembru prejeli ogledalo iz lubja breze, marca semena sibirske cedre, v tem mesecu pa vam podarjamo čilim!
Čilim ali vodni oreh smo pripeljali direktno iz Sibirije in prejmete ga brezplačno pri nakupu izdelka iz Sibirije!
Vsi v ekipi že imamo čilim ob vhodu v naš dom, tudi v avtomobilu, je pa tudi čudovit za okrog vratu, sploh za tiste dneve, ko nas čaka veliko psihičnega napora. Seveda pa ga lahko tudi posadite in bo zrasel! V nadaljevanju receptura!
Vodni oreh ali altajski čilim je reliktna rastlina, ki se je na Altaju ohranila iz časa ledene dobe. Altajci pravijo, da njihovo zdravje krepijo zdravilne rastline, čiste vode in zrak, pred vsem slabim pa jih ščitijo čilimi.
Zato jih imajo obešene pri vhodu v dom, na ogledala v avtomobilih ali pa jih nosijo pri sebi. Tako so zaščiteni, kot pravijo, pred zlimi duhovi, ki so poosebitev vsega slabega – od nesreč do bolezni.
Morda so prav zato zavarovalnice tam nepotrebne, bolnice pa bolj prazne? V starih zapisih pa je čilim omenjen kot nepogrešljiv spremljevalec na vojnih pohodih, lovu in tudi na trgovskih poteh iz Azije v Evropo, da je ljudi ščitil pred vsemi nevarnostmi.
Nenavadna oblika vodnega oreha ali čilima z ostrimi konicami na vse štiri strani ima po prepričanju Altajcev svoj pomen: konice prestrežejo negativno energijo z vseh strani in onesposobijo njeno delovanje. Zato velja čilim na Altaju kot nadvse spoštovan relikt, ki ljudem prinaša srečo, zdravje, blaginjo in zaščito.
Na Altaju vodni oreh imenujejo čilim. Beseda v tjurskih jezikih pomeni preproga in verjetno je rastlina dobila to ime, ker so rastišča vodnega oreha na vodni gladini videti kot preproga. Čilim ima na Altaju pomembno vlogo v prehrani, obenem pa velja za reliktno rastlino, ki naj bi ljudi varovala pred zlimi duhovi in boleznimi. Altajci čilim kot talisman nosijo pri sebi in ga obešajo pri vhodu v svoje domove, kar naj bi jih varovalo pred vsem slabim.
Legenda pripoveduje o deklici Ivuški, ki je živela ob jezeru. Zaljubila se je v fanta z imenom Čilim. Ivuška in Čilim sta se pogosto srečavala ob jezeru, kar pa je razjezilo povodnega moža, ki je živel v tem jezeru in si je lepo deklico izbral za svojo ženo. Ko sta zaljubljenca nekega večera sedela ob jezeru, se je iz vode dvignil povodni mož, svojo dolgo zeleno brado ovil okrog mladeniča in ga potegnil na dno jezera. Čilim se je spremenil v vodni oreh. Dekle pa se je upirala ugrabitelju, čvrsto ga je vlekla za njegovo zeleno brado, dokler je ni izpulila. Besen povodni mož jo je spremenil v vrbo, ki je rasla ob robu jezera. Ivuška je jokala nad svojo usodo in svoje veje sklanjala nad jezero, da bi iz njega izvlekla svojega dragega, ki se je kot čilim proti njej dvigal na tankem steblu in gladino jezera pokril z rozetami temno zelenih listov in čudovitih belih cvetov.
Vodni oreh raste v stoječih vodah, bogatih s hranili. Pri nas uspeva kot enoletnica, ki ima redko lastnost - heterofilijo, kar pomeni, da se na steblu pojavljata dve vrsti listov. Podvodni listi so črtalasti listi, listi, ki plavajo nad vodo, pa so rombaste oblike, spominjajo na brezove liste, in so razvrščeni v obliki rozete kot pri mozaiku, saj peclji različnih dolžin ustvarjajo vizualni učinek zvezd na vodni površini. Na listnih pecljih teh listov so elipsaste odebelitve, katerih naloga je, da s plodovi obteženo rastlino obdržijo na vodni površini. Rastlina ima dolga stebla, ki so z orehi kot s sidrom pritrjena na dno. Ko se vodostaj dvigne, se orehi dvignejo in plavajo, dokler ne dosežejo plitvine, kjer se lahko znova ukoreninijo. Plodovi so figuralne oblike s štirimi rogovi, v katerih so skrita bela semena velikosti od z 2 do 2,5 cm. Zorijo avgusta in septembra. Seme lahko ostane živo več desetletij, čeprav najpogosteje kali v prvih dveh letih.
Pri nas vodni oreh najdemo na rastiščih vzhodno od Ljubljanskega barja, na Dravskem polju, na ribnikih pri Proseniškem, v Prekmurju in Goričkem.
Vodni oreh lahko gojimo sami doma v manjši mlaki. Primerna globina za gojenje je 80 do 100 cm. Pripravimo zamuljeno dno ali pa na dno postavimo posode, v katere smo posadili plodove ali sadike.
Vodni oreh ima užitne plodove, korenine in liste. V plodovih ali semenih je veliko čreslovin, 17,5-22,5 % vode, 15-20 % beljakovin, 7,5 % maščob, 52 % škroba in 3 % glukoze. Plodove lahko uživamo surove ali pražene (tudi kot kavni nadomestek), pečemo, kuhamo, zmeljemo v moko in pečemo kruh. Okus je podoben kot pri kostanju.
Posebnost vodnega oreha je v njegovi skrivnostni obliki in »magičnih« lastnostih, ki mu jih pripisujejo legende in ljudsko verovanje. V Benaresu v Indiji so »svete« ogrlice narejene iz vodnih orehov. V Indiji in Pakistanu je vodni oreh del verskih obredov in je tudi edina hrana, ki jo Hindujci smejo uživati v postnih dneh (navratah).
V tradicionalni medicini je bil vodni oreh cenjen po svojih zdravilnih lastnostih. Zdravilni so vsi deli rastline – oreh, cvetovi in listje. Vsebujejo dušikove in fenolne spojine, tanine, flavonoide, steroide, vitamine, triterpenoide, vitamine, minerale, maščobna olja, ogljikove hidrate in sladkorje. Sok iz stebel in listov vodnega oreha ima močan antiseptični in protivirusni učinek, uporablja se za zdravljenje očesnih in kožnih bolezni, bolezni prebavil, stekline, spiranje grla pri angini, odpravo učinkov ugrizov žuželk in celo kač. Poparek cvetov in listov (2 žlici narezanih listov in cvetov na 1 liter vrele vode) pomaga pri hitrejšem okrevanju po hudi bolezni. Kot preventivni ukrep proti virusom in nalezljivim boleznim je priporočljivo pojesti vsak dan en oreh. Za preprečevanje akutnih raspiratornih okužb in gripe je priporočljivo jesti 1−2 surova vodna oreha trikrat dnevno.
V indijski Ayurvedski medicini je vodni oreh cenjen zaradi visoke hranilne vrednosti in zdravilnih lastnostih pri boleznih jeter, ledvic, sečil, želodca in vranice.
Ob tradicionalni uporabi kot krepčilni tonik, diuretik, antiseptik, antiflogistik in adstrigens, so s kliničnimi študijami potrdili tudi njegovo preventivno protitumorsko delovanje.
Vrsta raziskav in kliničnih študij je podala izčrpne informacije o kemičnih sestavinah in predvsem farmakoloških lastnostih vodnega oreha. Farmacija je zato iz te rastline izdelala že vrsto zdravil za zdravljenje ateroskleroze, diabetesa, bolezni jeter in ledvic. Iz lupin vodnega oreha je bil izdelan ekstrakt, ki je v kliničnih študijah pokazal močan hepatoprotektivni učinek pri poškodbah jeter zaradi hepatotoksičnosti nekaterih zdravil. Disfunkcija ali poškodbe jeter postajajo v sodobnem času, ko se uporaba zdravil in prisotnost ksenobiotikov močno povečuje, zelo pogoste. Običajno so številna zdravila vzrok za okvaro jeter, vključno z rutinsko uporabljenim paracetamolom, analgetiki in pogosto zlorabljenimi alkoholnimi pijačami. Vodni oreh oz. ekstrakt njegove lupine normalizira spremenjene jetrne encime in antioksidacijski obrambni status ter tako prispeva k njegovemu hepatoprotektivnemu potencialu.
VODNI ČILIM
Številne so fosilne najdbe vodnega oreha v kenozoiskih plasteh po vsej Evropi, Aziji in Severni Ameriki in iz časa krede celo najdbe na Aljaski. Že za prehistoričnega človeka so bili vodni orehi morda pomembnejši vir prehrane kot žita. Na to kažejo tudi arheološke najdbe pri nas na Ljubljanskem barju.
Od nekdaj vodne orehe pridelujejo na Kitajskem, Japonskem in zlasti v Indiji, kjer so prebivalstvo večkrat rešili lakote, saj na 1 ha zraste kar 600 kg vodnih orehov. Kultivirano gojenje orehov je bilo razširjeno v Egiptu in Evropi že v antiki. V Evropi so se gojeni nasadi ohranili vse do XIX. Stoletja. V srednjem veku je bil vodni oreh zelo cenjena rastlina, saj so si z njo marsikje močno ublažili lakoto. Iz posušenih vodnih orehov so namreč mleli moko in iz nje pekli kruh. Do l.1880 je bilo mogoče kupiti vodne orehe na trgih po vsej Evropi. V severni Italiji so jih prodajali pražene kot danes prodajajo sladki kostanj. V mnogih delih Evrope so se vodni orehi uporabljali za prehrano ljudi do začetka 20. stoletja. O tem, kako zelo cenjen je bil vodni oreh tudi v Evropi, je v svoji obsežni pesnitvi “Tempelj narave” pisal tudi ded Charlesa Darwina, zdravnik, znanstvenik in pesnik Erasmus Darwin (1731−1802).
Danes pa je to redka rastlina in v večini držav sodi med zaščitene rastline. Med vzroki za skorajšnje izumrtje vodnega oreha so podnebna nihanja, spremembe v vsebnosti hranil v vodah in izsuševanje mnogih mokrišč, ribnikov in rečnih rokavov.
Na Kitajskem in v Indiji vodni oreh še vedno gojijo kultivirano v močvirjih in jezerih. V Indiji, zlasti v Kašmirju, se do 40 tisoč ljudi 5 mesecev na leto prehranjuje z vodnimi orehi. Parcele vodnih polj orehov, ograjene s plavajočimi bambusovimi palicami, Hindujci najemajo za plačilo za pravico do pobiranja orehov. V Indiji vodni oreh sadijo z nogami: kos korenike zgrabijo med velikim in drugim prstom in ga zasadijo v blato. Hindujci jedo vodne orehe s soljo in poprom, kuhajo iz njih juhe in pečejo kruh. Oreščke z ročnim mlinom zmeljejo v moko, dolijejo vodo in to naslednje jutro zgnetejo v testo.
Vodni orehi so bili od vladavine dinastije Zhou v 2. stoletju pred n. št. na Kitajskem tudi del obredja pri molitvah kot darilo bogovom: v košari iz bambusa so bogovom darovali posušene vodne orehe. V knjigi »Kitajska zeliščna medicina«, avtorja Wang Anga iz l.1694 je vodni oreh opisan kot rastlina, ki pomaga pri mnogih boleznih.
Vodni oreh gojijo tudi v Afriki vse do ustja reke Zambezi. Veliko nahajališče vodnih orehov je tudi jezero Nyasa v jugovzhodni Afriki. Ime v prevodu pomeni »prebivališče vodnih orehov«.
Poznanih je kar nekaj vrst vodnih orehov: Na Kitajskem Trapa incisa, na Japonskem Trapa japonica, v Mandžuriji Trapa manshurica, v Severni Ameriki Trapa maximowiczii, po vsej severni Evraziji, od britanskih otokov do zahodne Sibirije Trapa rossica in Trapa sibirica, v Evropi pa trapa natans.
Vodni oreh je dobil latinsko oz. botanično ime trapa zaradi podobnosti s »kalcitrapami« ali pastmi za peto, ki so jih Rimljani uporabljali na vojaških pohodih. To so bile majhne železne kroglice s štirimi ostrimi konicami, ki so jih raztresali po rečnih prehodih.
Komentarji