Ni sreča tista, ki nas naredi hvaležne. Hvaležnost je tista, ki nas naredi
srečne.
Ko pridemo do obdarovanja, si vedno želimo podariti nekaj, kar bo
obdarovanco sprožilo avtentične občutke hvaležnosti iz njegove globine.
Ko darilo damo od sebe, si vsi želimo, da bi prijetno presenetila,
premaknila, ganila obdarjenega, saj s tem tudi sami sporočamo tisto, kar
mnogim pomeni več kot besede: cenim te, spoštujem te, si pomembna oseba v
mojem življenju in do tebe čutim povezanost, ljubezen v katerikoli obliki
pač že.
A dajmo roko na srce, zares izvirno, avtentično darilo, ki te gane do solz
in pusti pečat … darilo, ki si ga zapomniš, darilo, ki ga uporabljaš … malo
je priložnosti, ko lahko podarimo darilo, ki se te res dotakne. Samo
pomislite, kolikokrat ste sami prejeli darilo, za katerega ste pozabili, od
koga in kdaj ste ga prejeli ali pa ste si to zapomnili le zato, da ga ne
boste podarili naprej isti osebi. Veliko takih zgodb poznamo in tudi sama
priznam, da veliko daril enostavno podarim naprej.
V veliki primerih bi veliko raje prejela listek s kakšno pesmico ali zgolj
zapisom, da se je ta oseba spomnila name, kot pa kozmetični set izdelkov,
nek darilni bon, ki ga po vsej verjetnosti ne bom izkoristila, kakšen
“plastik-fantastik” fora iz Kitajske trgovine ali že 1001 lonček, da o
enostavnih steklenicah alkohola sploh ne govorim …
Kolikor opažam se mi zdi, da smo predvsem ženske tiste, ki smo pri dajanju
in sprejemanju daril bolj pozorne. In to je v naši prvinski ženski naravi,
ki je sprejemajoča, hkrati pa se tudi razdaja.
Gary Chapman v knjigi “5 jezikov ljubezni” govori o tem, kako ima vsak od
nas drugačen jezik sprejemanja in dajanja ljubezen, kar je zelo logično.
Eden od jezikov ljubezni je tudi sprejemanje in dajanje daril, kar je
predvsem pogost jezik ljubezni pri ženskah. Tako je logično, kako lahko
moški z nekim darilom žensko spravi do solz in ji pokaže, da jo zares
posluša, opazuje in ve, kaj si ona želi. Da jo ljubi. Lahko pa ji pokaže
ravno obratno. Da je sploh ne pozna!
A tisti najlepši občutki, ki sprožijo drsenje solz po licu so darila, ki si
jih med seboj podarjajo ženske. V naši naravi je, da smo dobre opazovalke,
da poslušamo, da se zaupamo druga drugi in ženska lahko resnično z nekim
darilom pusti življenjski pečat in okrepi povezanost med njima.
Sama imam mnogo prijateljic iz različnih obdobij življenja, ki zaradi
dinamike, ki jo trenutno živim, z njimi ne preživim prav dosti časa. A
tudi, če gredo mimo leta, ko se vidimo … je tako, kot bi bile vsak dan
skupaj. Ta povezanost ostaja, vez je močna. In to je tisto, kar nas dela
srečne.
Mnogo je bilo raziskav, kjer so ugotavljali, kaj pravzaprav je tisto, kar
nas dela srečne in ne boste ugotovili, to ni denar. To je povezanost. Vsak
na svetu si te povezanosti želi. Biti povezan s sabo, biti povezan z
bližnjimi, biti resnično prisoten v odnosih in se pogovarjati.
Čas za pogovor je vsekakor najlepše darilo, ki ga ne more kupiti noben
denar. Izmenjevanje življenjskih zgodb, pogledov, stališč je dobesedno
zdravilno za našo dušo. In kolikor se to sliši ezoterično, o tem govori
tudi znanost psihogenetike in epigenetike, kjer je še kako pomembno, kaj je
doživljala neka oseba, saj ne dedujemo samo bolezni, še veliko več.
In smo pri darilu, ki sproža vse tiste zgoraj opisane občutke pri ženskah,
saj ji sporoča, da si svet želi, da je slišana, da je pomembna. Da je njeno
življenje vredno.
Znotraj projekta “Klepet ob kavi” smo se namreč lotili misije, ki
pravzaprav zadene “več muh na en mah”. Rodovna knjiga žensk namreč poveže
žensko s sabo, z drugimi ženskami v družini, sproži iskrene in globoke
pogovore, omogoča preseganje družinskih vzorcev, kot tudi družinskih darov,
ki so morda pozabljeni, krepi družinsko kulturno dediščino in nasploh,
ženski daje možnost, da pusti svoj pečat za naslednje darove.
Rodovna knjiga žensk je kot spominska knjiga za ženske, ki bi jo morala
voditi vsaka družina.
Vprašalnik vsako žensko vodi, da zapiše svoje recepte, gospodinjskih
nasvetih, svojo zgodovino, strasti, izkušnje, naučene lekcije, ki bodo
pomagale naslednjim rodovom.
Gre za knjigo ženskih zapisov tvoje družine, ki se predaja iz roda v rod.
Pozorno proučevanje svojih korenin je človeku v pomoč tudi pri
premagovanju bolezni, hkrati pa so naši predniki nakopičiči tudi znanja,
izkustva in sposobnosti, ki smo jih podedovali. Če se jih ne zavedamo, nam
je onemogočeno, da bi to izjemno bogastvo uporabljali.
Genski zapis je namreč koda, ki jo lahko spremenimo le pod pogojem, da jo
poznamo – da torej poznamo življenjske zgodbe svojih prednikov. Naše
zdravje in bolezni, čustva, značaj in usoda se prenašajo iz roda v rod kot
štafetna palica.
Ko boste torej letos obdarovali svoje bližnje, predvsem mame, sestre,
prijateljice, ljube sodelavke … prisluhnite jim in naredite si izziv, da
jim letos podarite nekaj, kar bo resnično pobožalo njihovo dušo. Včasih je
to lahko res velika malenkost, kaj iz njenega otroštva, mladosti. Zmotno je
mišljenje, da mora biti to kos nakita, za katerega boste odšteli ogromno
denarja, pa sploh ne veste, če ji bo všeč in bo to nosila. Podarite nekaj
iz srca, nekaj kar ima pomen. In navsezadnje boste ugotovili, da bo ta dar
še večje darilo za vas, saj vas bo oplemenitilo in počutili se boste
izjemno. To vam lahko povedo vsi tisti, ki svoj čas redno podarjajo ljudem
v stiski. Ko jih vprašaš, če so utrujeni po takšnem delu, ti povedo, da še
nikoli niso bili bolj živi in da resda pomagajo in darujejo drugim, a se
jim to mnogokrat povrne.
Komentarji