Lasje mi plapolajo v vetru, medtem ko pogumno pritiskam pedala na kolesu. V nahrbtniku imam najnujnejše (dve vrvici, steklen kozarec s pokrovom in lepilni trak). Stara sem osem let in drvim nazaj v gozd, kjer s prijatelji, svojimi sosedi iz bloka, že več dni gradimo poseben bunker. Vsak dan smo tam, od jutra do večera. Počitnice so in mi se vračamo domov samo za kosilo in zvečer za spanje.
Včasih, le par desetletij nazaj, je bilo takšno preživljanje prostega časa za otroke nekaj povsem običajnega – kadar nismo bili v šoli, smo bili zunaj. Potem smo odrasli, svet pa se je medtem tako neverjetno spremenil, da danes za naše otroke igra v gozdu ni več samoumevna.
Nikoli doslej v zgodovini človeštva niso otroci preživeli tako malo časa na prostem, kot v zadnjem desetletju. Podatki kažejo, da smo sredi prave pandemije ždenja v zaprtih prostorih. Povprečni ameriški otrok preživi na prostem samo deset minut na dan. Za zaslonom pa je celih sedem ur! Ne mislite, da je v Evropi dosti boljše. V povprečju preživijo naši otroci pod milim nebom manj časa kot najhujši zaporniki; to pomeni manj kot pol ure dnevno.
ZLATA KLETKA
Današnji otroci imajo zelo malo priložnosti za svobodno igro in za samostojno raziskovanje v naravi. In to kljub temu, da so se še njihovi starši kot otroci po mili volji igrali na prostem ure in ure, vse dni v tednu.
GRAF 1: Za raziskavo, ki so jo izvedli na Manhattanville College, so anketirali matere, ki so bile rojene med letoma 1960 in 1980. 76 % jih je potrdilo, da so se v otroštvu samostojno (brez vodstva odraslih) igrale zunaj vsak dan. Iste matere so nato vprašali, koliko svodobne igre na prostem imajo njihovi otroci. Samo 26 % mater je odgovorilo, da se tudi njihovi otroci samostojno igrajo na prostem vsak dan. Ko so jih vprašali, zakaj njihovim otrokom ne omogočijo svobodne igre na prostem (kot so je bile deležne same), je bil najpogostejši razlog strah – strah pred poškodbami in strah pred ugrabitvijo.
Glavni razlog, zakaj danes starši svojim otrokom ne omogočijo svobodne igre na prostem, je strah pred poškodbami in strah pred ugrabitvijo. V današnjih časih je postalo nepredstavljivo, da bi se osemletnica od jutra do večera sama igrala v bližnjem gozdu – nekaj, kar je bilo v času mojega otroštva še čisto normalno in tudi pogosto. Vendar svet v zadnjih desetletjih za otroke ni postal bolj nevaren (število ugrabitev otrok je celo upadlo), le mi smo bolj prestrašeni zaradi vseh negativnih novic, s katerimi nas bombardirajo mediji.
Drugi razlog, zakaj otroci vedno manj časa preživijo na prostem, je urbanizacija in s tem pomanjkanje zelenih površin, kjer bi se otroci lahko prosto igrali. Za svobodno igro na prostem imajo otroci tudi vedno manj časa. Količina domačih nalog vztrajno narašča (in to kljub številnim raziskavam o negativnih vplivih domačih nalog na otroka in na družinsko dinamiko), narašča pa tudi količina obšolskih dejavnosti.
GRAF 2: 1975, 2005, 2015 – Vedno več časa gre za domače naloge, upada čas porabljen za svobodno igro. Podatki so vzeti iz obširne raziskave, ki že več desetletij poteka v Veliki Britaniji (A child's day: trends in time use in the UK from 1975 to 2015).
V ZDA ima 88 % otrok (starih do 12 let) na teden od 4 do 5 dejavnosti. 58 % otrok ima v enem dnevu najmanj dve dodatni dejavnosti (podatki so vzeti iz raziskave strokovnega časopisa Sport, Education and Society).
Večina dejavnosti poteka v zaprtih prostorih, torej so otroci po cele dneve med štirimi stenami in se samo selijo iz ene vodene aktivnosti na drugo. Tekom dneva imajo tako zelo malo (pogosto tudi nič) priložnosti za razvoj lastne iniciative in za samovodeno raziskovanje in ustvarjalnost. Urnik poln obšolskih dejavnosti hkrati pomeni tudi to, da sodobni otroci preživijo zelo malo časa v krogu svoje družine.
Medtem ko čas preživet na prostem upada, pa čas preživet za zasloni skokovito narašča. Digitalna tehnologija je v zadnjem desetletju postala vseprisotna. Prežela je vse segmente našega obstoja. Že odrasli nismo kos njeni zapeljivi moči, kaj šele otroci!
Zasloni fizično spreminjajo otroške možgane. Otroci, ki dnevno preživijo več kot dve uri za zaslonom, so bolj nemirni, imajo komunikacijske težave, težje navežejo stik in se težko vključijo v dialog. Imajo bolj razpršeno pozornost in težje obvladujejo svoja čustva. Pogosteje razvijejo hujše težave s koncentracijo in težave s spominom. Govor takšnih otrok pogosto ni tako bogat in jasen, saj uporaba zaslonov blokira razvoj možganske beline, ki je odgovorna za razvoj izražanja in branja (po raziskavi JAMA Pediatrics).
NARAVA JE NAŠ PRAVI DOM
Okviri tega prispevka so preozki, da bi lahko v njem predstavila vse razloge, ki so nas pripeljali do tako nenarave situacije, v kateri živimo danes – več kot 90 % svojega časa namreč preživimo v zaprtih prostorih, torej v okolju, ki je za naše psihofizično zdravje v resnici povsem neprimerno.
Ste vedeli, da je v zaprtih prostorih zrak celo nekajkrat bolj onesnažen kot na zmerno prometni ulici? Prah, pršice in mikroorganizmi, strupene hlapne snovi, ki nastajajo kot posledica kuhanja, čiščenja in razkuževanja ali pa hlapijo iz umetnih snovi (iz katerih so narejene stene, pohištvo, aparati), radioaktivni plin radon (ki nastaja v tleh in se nato zgoščuje v sobah) – vse to so onesnaževalci, ki v zaprtih prostorih drastično znižujejo kakovost zraka.
V zaprtih prostorih je tudi neprimerno več škodljivega elektromagnetnega sevanja (zaradi neštetih novodobnih elektronskih naprav in zaradi poplave brezžičnega interneta). Škodljivo sevanje oddaja tudi plastika (ki polni otroške igralnice) in nekateri gradbeni materiali (npr. stiropor).
Nič čudnega, da so raziskave na Peninsula College Of Medicine pokazale, da športna aktivnost v zaprtih prostorih ni niti približno tako učinkovita in blagodejna kot športna aktivnost v naravi. Človek je bil skozi tisočletja počasne evolucije izoblikovan za življenje v naravnem okolju. Naše telo in naš duh potrebujeta naravo, kar dokazujejo raziskave, s pomočjo katerih so odkrili neposredno povezavo med pomanjkanjem preživljanja prostega časa v naravi in različnimi bolezenskimi stanji. Pojav je celo poimenovan kot nature deficit disorder oz. motnja pomanjkanja narave.
Izsledke raziskav (narejenih na Univerzitetnem kliničnem centru v Angliji - UHH Hospital in na Medicinski fakulteti Harvard) lahko strnemo v naslednje ugotovitve: otroci, ki so dnevno na prostem manj kot dve uri, razvijejo številne fizične in psihične težave, kot so alergije in respiratorna obolenja (astma, bronhitis), imajo okrnjeno delovanje imunskega sistema, težave s prekomerno težo, povečano tveganje za diabetes, težave s hrbtenico, slabo razvite motorične spretnosti, povečano tveganje za kratkovidnost in miopijo (hudo obliko kratkovidnosti), srčno-žilne bolezni ter bolezni, ki se razvijejo, kot neposredna posledica pomanjkanja vitamina D. Pri njih so pogostejše depresivne motnje in težave s koncentracijo, bolj so nemirni, napeti in razdražljivi, tudi bolj agresivni, težje obvladujejo svoja čustva, so bolj apatični, manj vedoželjni ter izkazujejo majhno ali nično željo po raziskovanju in so celo socialno slabše orientirani.
Večina ljudi v zahodnem svetu trpi za kroničnim pomanjkanjem vitamina D. Novejše raziskave številne sodobne bolezni povezujejo ravno s pomanjkanjem tega vitamina, npr. različna rakava obolenja, srčno-žilne bolezni, depresijo, osteoporozo, demenco, multiplo sklerozo in različne oblike depresivnih motenj. Pomanjkanje vitamina D izvira iz sodobnega načina življenja – povprečni človek dnevno preživi na prostem manj kot eno uro. Vitamin D v obliki prehranskega dodatka dokazano ni tako učinkovit v svojem delovanju kot vitamin D, ki ga proizvede človeško telo s pomočjo sončne svetlobe. Za zadostno preskrbljenost s tem vitaminom bi morali ob sončnem vremenu na prostem preživeti vsaj eno uro dnevno, ob oblačnem pa vsaj dve uri.
V zadnjih desetletjih je bilo narejenih kar nekaj raziskav, ki potrjujejo izjemno pozitivne vplive preproste, svobodne igre v naravi.
Prosta igra v naravi:
- pomaga vzdrževati primerno težo,
- povečuje mišično maso,
- uravnava holesterol (zmanjšuje raven škodljivega LDL-holesterola, uravnava varovalni HDL-holesterol),
- krepi imunski sistem,
- povečuje kostno gostoto,
- dobro vpliva na zdravje sklepov,
- pomaga vzdrževati pravilno telesno držo, gibčnost in kondicijo,
- izjemno prispeva k razvoju ravnotežja,
- vpliva na izboljšanje samopodobe in samospoštovanja,
- pozitivno vpliva na koncentracijo,
- zmanjšuje stres, tesnobo in depresijo.
Številni med vami se vseh teh dejstev dobro zavedate na večih ravneh in ne potrebujete raziskav, ki bi vam potrdile nekaj tako očitnega. Dobro poznate otroške iskrice v očeh, ki zažarijo, kadar so (smo) svobodni v naravi. A kako sredi tega zahtevnega sveta in naših zapletenih življenj najti način, da bodo lahko naši otroci vse dni v tednu preživeli dovolj časa na prostem?
GOZDNI VRTEC IN GOZDNA ŠOLA
Skandinavci so našli elegantno rešitev. Vzgojo in izobraževanje so prestavili na prosto, v gozd. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so na Danskem in Švedskem začeli nastajati prvi gozdni vrtci. Kasneje so jim sledile tudi gozdne šole.
Bistvo gozdne vzgoje je preprosto: najbolj zdravo okolje za otroke je narava, v naravi se otroci najbolj učinkovito učijo in najbolj optimalno razvijajo. Zato naj bodo otroci v naravi v vsakem vremenu. V gozdnih vrtcih in gozdnih šolah dogajanje vodijo otroci; odrasli so prisotni zgolj kot asistenti, torej ne usmerjajo in ne vodijo, temveč zgolj skrbijo za varnost in pomagajo pri dejavnostih, ki si jih izberejo otroci. Otroci svobodno raziskujejo in se ob tem spontano učijo.
Kako preprosto. A izjemno učinkovito! Raziskave iz Nemčije pričajo, da osnovnošolci, ki pred vpisom v šolo vsaj dve leti obiskujejo gozdni vrtec, dosegajo boljše rezultate na področju branja, pisanja in računanja, imajo boljšo sposobnost predvidevanja in ocenjevanja nevarnosti ter bolje rokujejo z orodjem. To pomeni, da je pri njih verjetnost nezgode kar za polovico manjša kot pri drugih otrocih.
Poleg tega imajo gozdni otroci bolje razvite socialne veščine. To izhaja iz dejstva, da je druženje na prostem manj stresno, saj je v naravi manj hrupno kot v igralnicah in učilnicah med štirimi stenami. Obenem naravna svetloba pomirja živčni sistem, medtem ko ga umetna svetloba utruja.
Omenjena raziskava je pokazala tudi, da imajo gozdni otroci boljšo koncentracijo in bolj inovativno pristopajo k reševanju problemov. Verjetno gre slednje pripisati temu, da v gozdnih vrtcih ni generičnih, komercialnih igrač, ki imajo vnaprej določen način uporabe. V gozdu si morajo otroci za igro sami priskrbeti objekte (uprabiti svojo domišljijo in druge spretnosti) in se med seboj dogovoriti, kaj kakšen objekt predstavlja (kar pospešuje razvoj socialnih veščin in kognitivnih sposobnosti).
Poleg naštetega imajo gozdni otroci seveda tudi neprimerno bolje razvite motorične spretnosti (vključno s fino motoriko). Običajna igrala na igrišču ne omogočajo tako zapletenega treninga kot ga omogočajo podrta drevesa v gozdu, dolga, upogljiva leska, vrbove veje, blatne brežine ...
Recept je torej sila preprost in očiten – narava je človekov pravi dom in otroci za srečno in zdravo otroštvo potrebujejo veliko svobodne igre v naravi. S tem bom tudi zaključila (da vas ne bom predolgo zadržala za zaslonom). Za konec vas samo še povabim v gozd, in to v vsakem vremenu!
Komentarji