Pravijo, da čas beži vse hitreje. Otroci in vnuki kar naenkrat zrastejo, mi pa se vse hitreje staramo. Zdi se, da vsakemu dnevu zmanjka nekaj ur, in nikakor ne uspemo postoriti vsega, kar smo načrtovali. Strokovnjaki pravijo, da se je čas nekako »ukrivil« in pridobil na hitrosti.
Težko si predstavljam ta »ukrivljen« čas, vem pa, da je tempo življenja vse hitrejši, da smo si omislili celo prepričanja, da je hitrost kvaliteta, da je čas zlato in torej tudi denar. Kakšen nesmisel, kakšna zabloda zahodne civilizacije! V resnici namreč nimamo časa za vse tisto, kar ne prinaša denarja, še manj pa za tisto, česar z denarjem ni moč kupiti. Usmerjeni smo v prihodnost, pri čemer pa je naša časovna perspektiva zelo kratka in predvidljiva – le nekaj desetletij. Čas doživljamo sicer subjektivno, vendar linearno. Medtem ljudje na Vzhodu čas doživljajo ciklično, njihov čas so stoletja, tisočletja ali celo neskončno dolga obdobja. Ljudstva, ki sta jim edino merilo časa sonce in luna, ne štejejo ur. Poznajo dve časovna termina: zdaj in kdaj drugič.
Kakšen paradoks: na istem planetu živimo v istem času ljudje, ki razdaljo med dvema krajema izmerimo z dolžinskimi in časovnimi enotami, in ljudje, ki v nek oddaljen kraj potujejo peš ali na konju čas ene ali morda več lun!?
Biološka teorija časa navaja, da je človekova časovna izkušnja odvisna od nekakšne biokemične ure v možganih. Otrokom naj bi čas tekel počasneje kot starejšim zaradi drugačnih biokemijskih procesov v organizmu: otroci imajo hitrejši metabolizem, višjo telesno temperaturo, hitrejše bitje srca, hitrejši krvni obtok in tudi hitrejše dihanje. Biološka ura otrok teče hitreje kot čas, zato se jim zdi čas počasnejši kot starostniku. Verjetno je zato le še otrokom lahko dolgčas.
Kam bi umestili dogodke, če bi ne bilo časa? Predstava o času pa vendarle izhaja iz naše osebne izkušnje. Naš čas je odmerjen, sicer neznano koliko, pa vendar živimo v času človeške minljivosti. Ne vem sicer, če je znanost že opredelila razliko med božansko večnostjo in človeško minljivostjo, zdi pa se mi, da bogovi in ljudje živimo v istem času.
Relativnost izkustvenega časa je Albert Einstein razložil z vrsto fizikalnih zakonitosti, s katerimi je podprl svojo ugotovitev: »Če dve uri sedite poleg prijetnega dekleta, se vam bo zdelo, kot da sta minili dve minuti. Ča pa za dve minuti sedete na vročo peč, se vam bo zdelo, kot da sta minili dve uri.« Čas je torej relativen!
Čas, ki ga preživljam na Altaju, mi merita luna in sonce. Povratna letalska karta me s svojima datumom in uro vendarle opozarja, da je ta čas minljiv, četudi je božanski. Moji altajski prijatelji ne nosijo ur, tudi let ne štejejo. Čemu naj bi bilo to sploh potrebno? Ko se rodi deklica, je to hči nekoga, ko odraste, je žena nekoga, ko je stara, je babica nekoga. Ni pomembno koliko let ima, pomembno je, kdo je. To pa določa tudi njeno vlogo v skupnosti.
Menda je nadvse neolikano spraševati žensko, koliko je stara. Ne vem sicer, zakaj, zdi pa se mi, da gre verjetno za odstopanje od idealov. Starejša ženska naj bi skrivala svoja leta!? Zakaj pa? Jaz se počutim izvrstno, ker bom kmalu 60! Trdno verjamem, da so to najlepša leta, tako kot so bila tista prej in tako kot bodo tista kasneje. Prav nič me ne moti tistih nekaj sivih las in kakšna gubica na obrazu v zrcalu. Tistih na svojem obrazu tako ali tako ne vidim, torej je tako, kot da jih ni. Pa tudi, če so, saj sem vendar babica Ajdi in Thoru.
O času sem se razpisala, ker nas nekako goljufa! Koledar in ura nam določata okvirje, znotraj katerih moramo narediti to in ono, biti moramo to, kar se od nas pričakuje. Večinoma počnemo tisto, kar ugaja drugim, pač zato, da bi nas drugi sprejeli. Živeti pa bi morali tako, da bi ugajali sebi. To se imenuje svoboda! Se sploh kdaj vprašamo, kot se je vprašala Elena Ivanovna Roerich v svojem delu »Živa etika«: »Zakaj živimo in kaj smo dolžni biti, da bi ustvarili mir in srečo?«
Pa naj ob tem razmišljanju o času, ki nas prehiteva in se na moč trudi, da bi nas postaral, zapišem še nekaj na temo staranja. Reklamna priporočila za nakup izdelkov, ki naj bi ohranjali ali celo vračali mladosten videz, uporabljajo kot slogan pri trženju obljubo »preprečite prezgodnje staranje«. Če nevarnost prezgodnjega staranja predstaviš kot nekakšno grožnjo mladim ženskam, jim seveda lahko vse življenje prodajaš vrsto kozmetičnih preparatov. Staranje pa je vendar vedno prezgodnje!
Meni se zdi moja mama najlepša ženska na svetu prav zaradi sivih las in tistih lepih gubic, ki zgovorno pričajo o tem, da je babica mojih in sestrinih otrok.
Mnogokrat me ženske prav zaupno povprašajo, kakšne kreme in šampone uporabljam, ker so moja koža tako mladostna in moji lasje tako zdravi in sijoči. Priznati moram, da se precej zgledujem po sibirskih ženskah, ki imajo svileno kožo in čudovite goste in sijoče lase. Za nego uporabljajo le naravne snovi, zelišča, mumijo, živico, glino, čago in namesto krem olje altajske princese. Lanene vrečke z različnimi vrstami naravnih mil, ki so zdaj na voljo tudi pri nas, so najboljši način za nego telesa, saj jih lahko uporabimo za masažo, piling in nego kože. Na Altaju imajo moški in ženske zelo močne in goste lase. Nobenega plešastega Altajca ne poznam. Za umivanje las uporabljajo naravne šampone, ki jim dodajo mumijo, ženske pa si umite lase vedno sperejo z vodo, v katero so raztopile nekaj mumije. Ko se tudi meni zazdi, da moji lasje niso tako lepi kot pri Altajkah, pa jih malo pomladim z zmesjo kane in indiga, ki jo kupim pri prijateljici Sonji v Etnobotaniki.
Čas je tisti, ki nas stara. Nekaj »omejitev hitrosti« bi vendarle lahko uvedli tudi pri staranju. Res, da časa ne moremo ustaviti, lahko pa iz njega občasno izstopimo, tako da nas enostavno ni! To so lahko brezčasni trenutki, v katerih si obnovimo moči, trenutki miru, ko lahko postanemo »vodnjak, ki je v njegovo vodo noč spustila zvezde in ostala sama na polju«, kot je v svoji pesmi »Izredne poti – Prošnja za mir« zapisal Pablo Neruda.
Maria Ana Kolman
