Na Altaju rožni koren imenujejo zlati koren in to ne brez razloga. Že od nekdaj je bil cenjen celo bolj kot zlato, iz zgodovine pa je znano, da so kitajski cesarji na Altaj pošiljali posebne ekspedicije iskat to zlato korenino, s katero so si zagotavljali vitalnost in bister um v pozna leta. Danes velja za izredno redko in zaščiteno rastlino, zaradi česar je njegovo nabiranje strogo omejeno in nadzorovano. V tokratni oddaji nam Maria Ana Kolman zaupa, v kakšnem obsegu in proti katerim težavam deluje, kako učinkuje v kombinaciji s čago ter v čem je pomen njegove sposobnosti mobilizacije lastne zaščitne moči v borbi z boleznimi in škodljivimi zunanjimi vplivi. Ne zamudite!
Na Altaju rožni koren (Rhodiola rosea) imenujejo zlati koren. Ime je rastlina dobila tudi zaradi visoke cene, saj je bila že od nekdaj cenjena celo bolj kot zlato. Iz zgodovine je znano, da so rožni koren Kitajci tihotapili z Altaja, kitajski cesarji pa so tja pošiljali posebne ekspedicije iskat to »zlato korenino«, s katero so si zagotavljali vitalnost in bister um v pozna leta. Tibetanski lame so pogosto tvegali svoja življenja, ko so čez visokogorske preleze hodili nabirat rožni koren na Altaj. Od nekdaj so Altajci skrivali nahajališča rožnega korena v težko dostopnem visokogorju in verjeli, »da bo tisti, ki bo našel zlato korenino, zdrav in srečen živel vsaj 200 let«. Načini uporabe rožnega korena v ljudskem zdravilstvu je bila skrbno varovana skrivnost, ki se je prenašala iz roda v rod. Leta 1961 je odprava Biološkega inštituta Akademije znanosti iz Novosibirska pod vodstvom profesorja Georgija Vasiljeviča Krilova uspela na Altaju na nadmorski višini 3000 m najti nahajališča rožnega korena in šele takrat je bilo ugotovljeno, da je legendarni zlati koren ena izmed vrst rožnega korena. V svoji knjigi »Zelišča življenja in njihovi iskalci« iz leta 1969 je prof. Krilov opisal tudi uporabo rožnega korena v altajski ljudski medicini, kjer velja za rastlino, ki daje in vrača zdravje in moč.
Danes je rožni koren vključen v t. i. Rdečo knjigo, kar pomeni, da velja za zaščiteno rastlino in je zato nabiranje strogo omejeno in nadzorovano.
O rožnem korenu krožijo zgodbe o njegovih čudežnih učinkih na človekovo zdravje, o čemer govorijo tudi legende. Ena izmed njih pripoveduje, da so se po stvarjenju sveta vse rastline in živali naselile v toplih krajih, kar je bogove razžalostilo, saj so gorovja ostala neobljudena in pusta. Le ena rastlina se je odločila, da bo živela v visokih skalnih gorah – to je bil rožni koren. Bogovi so ga zato obdarili z močnimi zdravilnimi lastnostmi. Od takrat so se bolne živali podajale v gore, da bi našle rožni koren in se pozdravile. Altajci svojo »zlato korenino« uporabljajo zato, da so zdravi. V ljudskem zdravilstvu se kot čaj uporablja za povečanje delovne sposobnosti in vzdržljivosti. Za povečano moč ga domačini tudi žvečijo, znan pa je tudi po tem, da deluje izjemno močno na dvig potence. Poimenovanje zlati koren je sicer lahko povezano z visoko vrednostjo, najverjetneje pa je nastalo zaradi same barve korenine: ko namreč postrgamo rjavo zunanjo plast, se pokaže barva pozlate. Vonj sveže izkopane korenine spominja na vonj vrtnice, zato ji je verjetno Karl Linne dal znanstveno ime Rhodiola Rosea.
Rožni koren deluje na centralni živčni sistem, izboljšuje delovanje ščitnice in priželjca, spolne funkcije pri moških, povečuje funkcije simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema, povečuje sposobnost fizičnega in umskega dela in občutno skrajša čas okrevanja po bolezni. Obstajajo tudi podatki o ženskah, ki niso mogle zanositi niti s pomočjo klasičnega zdravljenja, pa je po nekaj mesecih uživanja rožnega korena prišlo do zanositve. Na Altaju je še danes običaj, da mladoporočencema podarijo šopek rožnega korena, kar naj bi jima zagotavljalo ploden zakon.
Tradicionalna uporaba rožnega korena v sibirski medicini je bila povod za številne raziskave, ki so potrdile njegovo adaptogeno, protistresno, antihipoksično, antioksidativno in v kombinaciji s čago tudi protitumorsko delovanje.
