Vesoljsko vreme je relativno nov pojem. Sonce nam daje svetlobo in toploto in s tem ustvarja pogoje za življenje na Zemlji. Sonce pa je tudi vir vesoljskega vremena. Spremenljive razmere na Soncu delujejo na vse osončje, tudi na našo Zemljo in znatno spreminjajo življenjske pogoje na Zemlji.
Vse pogostejši izbruhi koronalne snovi na Soncu sprožajo tako imenovane geomagnetne nevihte, te pa povzročajo močne spremembe Zemljinega magnetnega polja. Posledice teh neviht so sicer veličastni polarni siji, pa tudi negativni vplivi na satelite, telekomunikacijske sisteme, električna omrežja, navigacijske sisteme in GPS, nesporno pa tudi na vse biokemijske in geološke procese na Zemlji.
Sonce ima resnično močan vpliv
Delovanje Sonca na zemljino magnetno polje je predmet raziskav v številnih inštitutih za vesoljske raziskave po vsem svetu. Pri nas žal le redko poročajo o sončnih aktivnostih in magnetnih nevihtah oz. vesoljskem vremenu, čeprav bi bili tovrstni podatki nadvse dobrodošli, kajti vse življenje na Zemlji je pod močnim vplivom dogajanja na Soncu.
Vesoljsko vreme že dolgo znanstveno proučuje dr. Primož Kajdič, raziskovalec na Oddelku za vesoljsko fiziko na Geofizikalnem Inštitutu Narodne avtonomne mehiške univerze (UNAM), avtor Sončnega bloga, kjer nas obvešča o dogajanju na Soncu in v osončju.
Znanstveniki, ki raziskujejo vesolje, že dolgo časa vedo, da je Sonce včasih bolj, včasih manj aktivno.
Dr. Primož Kajdič pojasnjuje:
“Opazimo lahko Daltonov minimum v začetku 19. stoletja, ko je bilo število peg tekom treh zaporednih ciklov zelo majhno. Aktivnost Sonca se spreminja kvazi periodično. Povprečna dolžina obdobja med dvema zaporednima maksimuma oz. minimuma aktivnosti je 11 let, čemur rečemo sončev cikel. Spremembe sončeve aktivnosti so posledica sprememb sončevega magnetnega polja. Intenzivnost sončeve aktivnosti v daljni preteklosti lahko znanstveniki ocenijo iz prisotnosti nekaterih izotopov, kot sta ogljik 14 in berilij 10, v arheoloških najdbah. Vsaj trije taki minimumi, Spörerjev minimum (1460-1550), Maunderjev minimum (1645-1715) in Daltonov minimum (1790-1820) so sovpadali z obdobji izredno mrzlega vremena, t.i. majhnih ledenih dob.
Še posebej je zanimivo pogledati dogajanje med zadnjim, t.j. Daltonovim minimumom. Takrat se je povprečna temperatura na nekaterih krajih na Zemlji znižala kar za 2 stopinji. Mrzlo vreme je zelo slabo vplivalo na kmetijski pridelek na severni polobli. Da bi bila mera polna, je leta 1815 izbruhnil vulkan Mount Tambora (moja opomba: aktivni stratovulkan na otoku Sumbawa v Indoneziji), kar je bila največja vulkanska eksplozija v več kot 1300 letih. Mount Tambora je v ozračje odvrgel ogromne količine prahu, ta pa je deloma potemnil nebo. Leta 1816 so se tako dogajale čudne stvari – junija in julija je snežilo v mestih Albany v zvezni državi New York, v Dennysville, Mainu in Quebecu. V Pensilvaniji so poleti zmrzovale reke in jezera, v Veliki Britaniji in na Irskem so bili v veliki meri uničeni kmetijski pridelki. Podobno se je zgodilo tudi na Kitajskem. Na Madžarskem in v Italiji je padal sneg rjave in rdeče barve skozi vse leto. Posledično je zaradi lakote v Evropi umrlo 200.000 ljudi. Leto 1816 je še danes poznano kot “leto brez poletja”. V zadnjega pol stoletja je bilo Sonce nadpovprečno aktivno, kar astronomi imenujejo moderni maksimum.”
Magnetna nevihta je odziv Zemlje na dogajanje na Soncu
Vesoljsko vreme bo v bodoče vedno bolj pomemben dejavnik za življenje na Zemlji in v vesolju. Tako kot so pomembna hidrometeorološka opozorila pred zemeljskimi vremenskimi nevarnostmi, postaja pomembno tudi, da spremljamo dogajanja na Soncu. Močni izbruhi in eksplozije na Soncu, ki lahko onesposobijo orbitalne satelite, lahko onesposobijo tudi zemeljsko opremo in morda celo ljudi.
Iz zgodovine je znan t.i. Carringtonov dogodek z dne 1. septembra 1859, ko je angleški astronom Richard Carrington (1826-1875) v svojem domačem observatoriju opazoval Sonce. Na sončevem površju je bilo takrat več skupin sončevih peg. Nenadoma je del površja, kjer se je nahajala večja skupina peg, zažarel mnogo močneje od ostalega Sonca. Danes tem dogodkom rečemo blišči. Približno 18 ur pozneje so se na Zemlji začele dogajati čudne stvari.
Dokumenti iz tistega časa poročajo o tem, da so magnetni observatoriji po vsem svetu ponoreli; močan severni sij je bil viden celo v južnih zemljepisnih širinah in ljudje so mislili, da prihaja konec sveta; delovanje telegrafskih mrež je bilo zelo moteno, tako da so bila prihajajoča sporočila popolnoma nejasna; iz gorovja Rocky Mountains so poročali, da se je ponoči dalo brati knjige brez pomoči umetne svetlobe. Telegrafske žice so bruhale iskre, ki so dosegle tla, naprave, odklopljene iz omrežja, pa so oživele in pošiljale nesmiselna sporočila. Če bi se takšen izbruh zgodil v našem času, bi zagotovo odpovedala vsa elektronika.
Dr. Primož Kajdič o tem piše: “Danes vemo, da se je takrat zgodila geomagnetna nevihta, ki ji rečemo Carringtonov dogodek. Njena moč, ki jo meri indeks Dst je bila pozneje ocenjena med -850 in -1760 nanoTesel, kar je absolutni rekord. Carrington je svoja opazovanja objavil ter celo namignil na povezavo med bliščem in geomagnetno nevihto, vendar takrat znanost še ni mogla razložiti, kako bi pojavi na 150 milijonov kilometrov oddaljeni zvezdi lahko vplivali na dogajanje na Zemlji.”
Magnetna nevihta je odziv Zemljinega magnetnega polja na dogajanje na Soncu. Ko se na Soncu zgodi izbruh, eksplozija ali preprosto močan sončni veter, snov s Sonca odleti v vse smeri, tudi proti Zemlji. In Zemlja ima magnetno polje, kar je v svetu planetov redko, Luna in Mars ga na primer skoraj nimata. Ko sončna plazma trči v silnice Zemljinega magnetnega polja, jih ne more prebiti. Plazma teče okoli Zemljinega magnetnega polja, nabiti delci se "navijejo" na silnice in začnejo teči od južnega proti severnemu polu. Ves ta kompleks pojavov povzroči, da magnetno polje vibrira kot tamburin, sončni delci pa sčasoma prodrejo v atmosfero v bližini magnetnih polov, "vžgejo" zrak na višini približno 100 km in zato vidimo polarni sij, predvsem na severnih zemljepisnih širinah. Močan tok povzroči zeleno barvo, šibak pa rdečo. Pod vplivom sončnih delcev se magnetno polje planeta spremeni.
Magnetne nevihte vplivajo na najbolj občutljive
Pri občutljivih ljudeh to vpliva na njihovo počutje. Močan vpliv magnetnih neviht je opazen predvsem na zdravje, pri čemer se bolniki pogosto soočajo z nerazložljivim poslabšanjem zdravstvenega stanja. Če bi bili opozorjeni na kozmični vzrok, bi zagotovo spremembe sprejeli kot prehoden pojav, brez strahu in panike, ter se na novo nastale okoliščine prilagodili. V pomoč so nam lahko naravni adaptogeni kot npr. čaga z rožnim korenom, ki blagodejno deluje na centralni, periferni in vegetativni živčni sistem tako, da se telo adaptira na spremenjene okoliščine. Čaga in rožni koren namreč delujeta izrazito adaptogeno zaradi visoke vsebnosti sekundarnih metabolitov, ki sta jih razvili za prilagoditev na težke življenjske pogoje.
Med enakonočjem bo nastala edinstvena situacija
Na osnovi raziskav je bila potrjena povezava med zemeljskim meteorološkim vremenom in vesoljskim vremenom. Geomagnetna aktivnost je v povprečju šibkejša poleti in pozimi, jeseni in spomladi pa se okrepi. Med enakonočjem (jesensko enakonočje bo letos 22. septembra ob 20.19) se zemljin ekvator nahaja v ravnini zemljine orbite. To pomeni, da se zdi, da je zemljina os pravokotna na njeno smer potovanja okrog Sonca. Začasno se ustvari edinstvena situacija – zdi se, da zemljina os nima nagiba.
Naša Zemlja se vrti, v njenem jedru tečejo tokovi in planet tvori magnetno polje. Toda tudi Sonce se vrti in njegovo magnetno polje je veliko močnejše od zemljinega. Medtem ko se ogromna plazemska krogla počasi vrti okoli svoje osi, Zemlja uspe narediti 27 takšnih vrtljajev. Sončni dan je 27-krat daljši od zemeljskega dne. Luna se vrti okoli svoje osi s hitrostjo Sonca in v istih 27 dneh opravi celoten obrat okoli Zemlje, zato se nam zdi, kot da se sploh ne vrti.
Astronomi pravijo, da se na Soncu v zadnjih dneh dogaja nekakšen pekel in pričakujejo izjemno močan izbruh in močno magnetno nevihto. Znanstveniki iz laboratorijev za sončno astronomijo so 28. avgusta na površini Sonca opazili nenavadno spremembo: v samo enem dnevu se je pojavilo več kot sto peg.
O tem so 28. avgusta poročali tudi z ruskega Inštituta za sončno-zemeljsko fiziko (ISTP). V observatoriju v Burjatiji, ki ima največji heliograf na svetu, so znanstveniki zjutraj na severni polobli Sonca, blizu osrednjega poldnevnika, opazili pojav velikega izpusta plazme. Prej so se vsi glavni procesi odvijali na južni polobli. Strokovnjaki so dan prej opazili nenavadno aktivnost na Soncu, kar bi lahko v prihodnjih dneh povzročilo nepričakovane posledice za Zemljo. Po mnenju znanstvenikov ostaja napoved sončne aktivnosti zaradi nasprotujočih si signalov, ki prihajajo iz vesolja, precej negotova, vendarle pa je jesen čas povečanih plazemskih emisij oz. močnih magnetnih neviht.
Največji heliograf na svetu se nahaja v osrednji Sibiriji – v Burjatiji, ob vznožju Vzhodnih Sajanov, kjer je število sončnih dni največje v Rusiji – kar 205 dni na leto sije sonce. Na 800 m visoki planoti stoji največji radioheliograf na svetu - sistem 526 paraboličnih anten različnih premerov. Vsaka antena tehta približno tono. Čez dan se vseh 526 anten kot ena enota vsako sekundo obrača za Soncem. Poleti naredijo 36 tisoč mikro vrtljajev, pri čemer preidejo kot 150 stopinj. Poleti opazovanja potekajo 10 ur, pozimi, ko je Sonce nizko, pa le 6 ur. Heliograf omogoča ustvarjanje dinamičnega tridimenzionalnega modela sončnega magnetnega polja.
Sonce v radijskem območju so začeli v Burjatiji preučevati že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so zgradili prvi sibirski sončni radijski teleskop. Inštitut je takrat dobil zemljišče daleč od civilizacije, na planoti sredi gozda, da bi bilo manj motenj. Razvoj sedanjega radijskega teleskopa je trajal 20 let. Lani so okrog observatorija postavili visoko zaščitno ograjo, kar je, kot pravijo zaposleni v inštitutu, nadvse razveselilo zajce, ki imajo zdaj mir pred lisicami. Strokovnjaki, ki delajo v tem observatoriju, se zdijo kot junaki romana Hermanna Hesseja "Igra steklenih biserov": sredi sibirske tajge se ukvarjajo s fundamentalno znanostjo, daleč od civilizacije in zato najbližje Soncu, o čigar aktivnostih dnevno poročajo svetu. Pravijo, da so jim ljudje, katerih zdravje je odvisno od sončne aktivnosti in magnetnih neviht, za te raziskave hvaležni, “svet pa bo sčasoma sam ugotovil, zakaj potrebuje podatke o Soncu!”
Bi radi enakonočje doživeli na poseben način? Pridružite se nam na hoji po žerjavici!
Vesoljsko vreme vpliva tudi na digitalnost
Zagotovo bo poznavanje vesoljskega vremena odločilno tudi za varnost oz. delovanje elektronike. “Bog ne daj, da crkne televizor” po vsej verjetnosti ne bo le napev neke pesmi. Si danes sploh lahko zamišljamo življenje brez digitalne podpore?
Za določene operacije je delovanje satelitskega sistema nujno potrebno. Sodobna družba svoje tehnologije premešča v vesolje, torej v področje brez magnetnega polja, ki predstavlja zaščito pred vesoljskim vremenom. Zemljino magnetno polje deluje kot ščit, na Luni, Marsu, v vesolju pa takega polja ni. Zato bo napovedana kolonizacija Marsa zelo nevaren projekt. Kaže pa, da se bomo tudi na Zemlji prisiljeni prilagoditi na nepredvidljivo dogajanje na Soncu.
Maria Ana Kolman
